Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za god sv. Elizabete Ogrske
»Sv. Elizabeta nam kaže, kako vera in prijateljstvo s Kristusom ustvarjata čut za
pravičnost, za enakost vseh, za pravice drugih; kako ustvarjata ljubezen in dobroto.
In iz te dobrote se rojeva tudi upanje, gotovost, da nas ljubi Kristus in da nas pričakuje
Kristusova ljubezen ter nas usposablja za posnemanje Kristusa in za to, da v drugih
vidimo Kristusa.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 20.
oktobra 2010 povabil, da preko zgleda sv. Elizabete Ogrske, znane tudi kot Elizabete
Turingijske znova odkrijemo Kristusa in ga vzljubimo.
Sveti oče je njeno življenje
predstavil z besedami: »Rodila se je leta 1207. Elizabeta je živela na ogrskem dvoru
samo prva štiri leta svojega otroštva skupaj s sestro in tremi brati. Po navadah tistega
časa se je njen oče odločil, da bo Elizabeta postala turingijska princesa, zato so
jo zaročili s turingijskim princem Ludvikom. Čeprav so za zaroko stali politični razlogi,
se je med mladima porodila pristna ljubezen, ki sta jo poživljala vera in hrepenenje
po spolnjevanju Božje volje. Pri 18 letih je Ludvik po očetovi smrti zavladal nad
Turingijo. Elizabeta je tedaj postala tarča prikritih kritik, ker se njeno vedenje
ni ujemalo z dvornim življenjem. Tako tudi poročna slovesnost ni bila razsipna in
je bil del stroškov za pojedino namenjen ubogim.
Njun zakon je bil resnično
srečen. Elizabeta je pomagala soprogu, da je razvil svoje človeške vrline do nadnaravne
ravni, on pa je v zameno branil velikodušnost svoje žene do revežev in njeno versko
življenje. Ko so Ludvika vedno bolj občudovali zaradi ženine močne vere, ji je v zvezi
z njeno pozornostjo do ubogih rekel: »Draga Elizabeta, Kristusa si umila, nasitila
in zanj poskrbela.« Jasno pričevanje, kako vera in ljubezen do Boga in bližnjega
krepita družinsko življenje in še utrjujeta zakonsko zvezo.
Težka preizkušnja
je bilo slovo od moža konec junija 1227, ko se je Ludvik IV. pridružil križarskemu
pohodu cesarja Friderika II. Elizabeta je odgovorila: »Ne bom te zadrževala. Vsa
sem se izročila Bogu in zdaj mu moram dati še tebe.« Mrzlica je zdesetkala čete
in tudi Ludvik je zbolel in umrl v Otrantu septembra 1227, še pred vkrcanjem, ko mu
je bilo komaj 27 let. Ko je Elizabeta to zvedela, jo je hudo prizadelo in se je umaknila
v samoto, potem pa se je, okrepljena z molitvijo in potolažena v upanju, da ga bo
spet videla v nebesih, začela ukvarjati z zadevami kraljestva. Čakala pa jo je še
ena preizkušnja: svak se je polastil oblasti nad Turingijo in se razglasil za pravega
Ludvikovega dediča ter obtožil Elizabeto, da je pobožna ženička, ki ni sposobna vladati.
Mlado vdovo so skupaj s tremi otroki izgnali z gradu Wartburg in si je morala iskati
novega zatočišča. Samo dve od njenih služabnic sta ostali ob njej, jo spremljali in
poskrbeli, da so se za otroke zavzeli in jih sprejeli Ludvikovi prijatelji.
Tako
je Elizabeta v začetku 1228 dobila ustrezne dohodke in se umaknila v družinski grad
v Marburgu, kjer je bival tudi njen duhovni voditelj brat Konrad. Ta je sporočil papežu
Gregoriju IX. o naslednjem dogodku: »Na veliki petek 1228 je Elizabeta v
navzočnosti nekaj bratov in sorodnikov položila roke na oltar v kapeli svojega mesta
Eisenacha, kjer je sprejela manjše brate, se odpovedala lastni volji in vsem nečimrnostim
sveta. Hotela se je odpovedati tudi vsej svoji posesti, a sem jo od tega odvrnil zaradi
ljubezni do revežev. Kmalu zatem je zgradila bolnišnico, sprejemala bolnike in onemogle
ter za svojo mizo stregla najbolj bednim in zapuščenim. Ko sem jo zaradi tega pograjal,
je Elizabeta odgovorila, da je od revežev prejemala posebno milost in ponižnost«
(Epistula magistri Conradi, 14–17).
Novembra 1231 je zbolela za hudo vročico.
Ko se je razširila vest o njeni bolezni, je prihitelo ogromno ljudi, da bi jo videli.
Po kakih desetih dneh je zaprosila, naj zapro vrata, da bi lahko ostala sama z Bogom.
Ponoči 17. novembra je mirno zaspala v Gospodu. Pričevanj o njeni svetosti je bilo
toliko in so bila takšna, da jo je že štiri leta zatem papež Gregor IX. razglasil
za svetnico; še istega leta je bila posvečena lepa cerkev, zgrajena njej v čast v
Marburgu (prvo zunaj Nemčije je komaj 20 let po njeni smrti v Slovenj Gradcu posvetil
njen stric; op. prev.).