Benedikt XVI. med splošno avdienco: Svet, človek, vera - tri poti, ki vodijo v srečanje
z Bogom
VATIKAN (sreda, 14. november 2012, RV) – Benedikt XVI. je med današnjo splošno
avdienco spregovoril o poteh, ki lahko človekovo srce odprejo za spoznanje Boga, in
pokazal na tri: svet, človeka in vero. Vernikom, zbranim v Avli Pavla VI., je poudaril,
da če Bog izgubi središčni položaj, človek izgubi svoje pravo mesto in ne najde več
svoje umestitve v stvarstvu in v odnosih z drugimi.
Nevarnost praktičnega
ateizma Pogosto smo v nevarnosti, da nas zaslepi bleščanje tega sveta. A Bog
nas neprestano išče. Ostaja blizu našemu življenju, ker nas ljubi, je zatrdil papež.
»To je gotovost, ki nas mora spremljati vsak dan, četudi določena razširjena miselnost
otežuje Cerkvi in kristjanu, da bi vsakemu bitju govorila o evangeljskem
veselju in ga vodila v srečanje z Jezusom, edinim Odrešenikom sveta,« je
dejal papež in dodal, da danes ne manjka težav in preizkušnj za vero, ki se jo pogosto
slabo razume, se ji oporeka in se jo zavrača. V preteklosti je v zahodni družbi, ki
se je smatrala za krščansko, bilo sklicevanje in obračanje na Boga za večino ljudi
del vsakdanjega življenja. V našem svetu pa so se razmere spremenile in vernik mora
vedno bolj znati podati razlog za svojo vero. Prejšnje stoletje sta zaznamovala močan
proces sekularizma in poudarek na absolutni avtonomiji človeka, ki se smatra kot merilo
in tvorec realnosti, a je obenem osiromašen kot stvaritev, oblikovana po Božji podobi.
Papež je pri tem izpostavil praktični ateizem, ki je še posebej nevaren za vero. Ta
ne zanika resnice vere ali verskih obredov, ampak jih smatra kot nebistvene za vsakdanje
življenje, ločene od njega in nekoristne. Pogosto se veruje v Boga na površen način;
živi se, kot da Bog ne obstaja. »Na koncu se ta način življenja pokaže kot še bolj
uničevalen, kajti vodi v ravnodušnost do vere in do vprašanja o Bogu,«
je opozoril papež.
Če Bog izgubi središčni položaj, človek izgubi svoje
pravo mesto V resnici je človek, ki je ločen od Boga, zveden na eno samo razsežnost,
to je horizontalno. Ravno ta redukcija je eden od temeljnih vzrokov za totalitarizme,
ki so imeli tragične posledice v preteklem stoletju, kot je tudi sedanja kriza vrednot.
S tem, ko se je zatemnilo sklicevanje na Boga, se je zatemnilo tudi etično razsežnost
in pustilo prostor za relativizem in dvoumno pojmovanje svobode, ki namesto da bi
človeka osvobajala, ga veže na idole, je poudaril Benedikt XVI. »Če Bog izgubi
središčni položaj, človek izgubi svoje pravo mesto, ne najde več svoje umestitve
v stvarstvu in v odnosih z drugimi.« Človek misli, da je on sam postal bog, gospodar
življenja in smrti.
Tri poti do Boga: svet, človek, vera Cerkev
pred takšno sliko nikoli ne neha poudarjati resnico o človeku in njegovi usodi, je
nadaljeval Benedikt XVI. in nato spregovoril o treh poteh, ki vodijo k Bogu: svet,
človek in vera. Prva pot je motrenje stvarstva z odprtimi očmi. Po papeževem prepričanju
je treba v današnjem človeku ponovno obuditi zmožnost kontemplacije stvarstva, njegove
lepote in njegovega ustroja. Svet ni magma brez oblike. Bolj ko ga poznamo in bolj
ko odkrivamo čudovite mehanizme, bolj vidimo vzorec, vidimo, da je v njem ustvarjalna
inteligenca. Druga pot je človek. Sv. Avguštin je zapisal, da mi je Bog bliže kot
sem blizu sam sebi in da v moji notranjosti prebiva resnica. Po papeževih besedah
smo v današnjem hrupnem svetu v nevarnosti, da izgubimo ravno ta vidik: zmožnost zaustaviti
se v svoji globini in brati hrepenenje po neskončnem, ki ga nosimo v sebi, ki nas
spodbuja stopiti onkraj in usmerja k Nekomu, ki ga lahko izpolni. Ob koncu je Benedikt
XVI. pokazal še na tretjo pot, ki vodi v poznavanje Boga in srečanje z njim, in to
je življenje vere. »Kdor veruje, je združen z Bogom, je odprt za njegovo milost
in moč ljubezni.« Tako njegovo življenje postane pričevanje o Vstalem. Njegove
vere ni strah pokazati se v vsakdanjem življenju, odprta je za dialog in zna prižigati
luči upanja. »Vera je namreč srečanje z Bogom, ki govori in deluje v zgodovini
in spreminja naše vsakdanje življenje, s tem da v nas spreminja miselnost, vrednotenje,
izbire in konkretna dejanja« je zatrdil papež.
Krščanstvo je najprej
dogodek ljubezni Kristjan in krščanska skupnost, ki sta dejavna in zvesta Božjemu
načrtu, predstavljata pomembno pot za tiste, ki so ravnodušni ali pa dvomijo v Božji
obstoj in delovanje. To pa od vsakega terja vedno jasnejše pričevanje o lastni veri,
s tem da očiščuje svoje življenje, ki tako postaja bolj podobno Kristusovemu. Danes
imajo mnogi omejeno poznavanje krščanske vere, ker jo istovetijo z sistemom verovanja
in vrednot in ne toliko z resnico o Bogu, ki se je razodel v zgodovini in želi s človekom
vzpostaviti odnos ljubezni. Temelj vsakega nauka in vrednot je srečanje med človekom
in Bogom v Jezusu Kristusu. »Krščanstvo je, prej kot morala ali etika, dogodek
ljubezni, pomeni sprejeti Jezusa kot osebo,« je izpostavil papež in sklenil,
da morata zato kristjan in krščanska skupnost predvsem gledati Kristusa in drugim
pomagati, da ga gledajo. On je namreč pot, ki vodi k Bogu.