Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 32. nedeljo med letom
V središču besednega bogoslužja 32. nedelje med letom je uboga vdova, oziroma bolj
natančno, je dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž,
ki ji je še ostal. To dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno.
'Vdovin dar' je namreč postal sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov
da, tisto malo, kar ima. Pred tem pa bi rad izpostavil pomembnost kraja, v katerem
se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega
ljudstva in srce vsega njegovega življenja. Tempelj je kraj slovesnega in javnega
češčenja, je tudi romarski kraj, kraj tradicionalnih obredov, rabinskih razprav, kot
naprimer tistih, ki jih prinaša evangelij med Jezusom in rabini tistega časa, v katerih
Jezus uči s posebno oblastjo, z oblastjo Božjega Sina. On je namreč izrekel ostre
sodbe, kakor smo slišali, na račun pismoukov, zaradi njihove hinavščine, ker se oni
po eni strani kažejo zelo pobožne, po drugi strani pa izkoriščajo uboge ljudi tako,
da jim nalagajo obveznosti, ki pa jih sami ne izpolnjujejo. Skratka, Jezusu je, kot
je videti, tempelj kot kraj molitve zelo pri srcu in zato ga hoče očistiti neprimernih
navad, še več, želi razodeti globlji pomen, ki je povezan z dopolnitvijo njegove skrivnosti,
skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja, med katero bo on sam postal novi
in dokončni tempelj, kraj kjer se srečata Bog in človek, Stvarnik in njegova stvaritev.
Dogodek
o vdovinem novčiču je torej postavljen v ta kontekst in nas pripelje preko pogleda
Jezusa samega, ki se je osredotočil na bežno, a odločilno podrobnost: na dejanje zelo
revne vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Tudi nam, kakor tistega
dne učencem, Jezus pravi: 'Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj
je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk'. Ta namreč izraža temeljno značilnost
tistih, ki so 'živi kamni' tega novega templja, to je popolno podaritev sebe
Gospodu in bližnjemu. Vdova iz evangelija, kakor tudi tista iz Stare zaveze, da vse,
da samo sebe in se za druge izroči v Božje roke. In to je trajni pomen daru uboge
vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več, kot bogataši, ki so dali iz svojega
preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje
(prim. Mr 12,44) in tako dala samo sebe.
Dragi prijatelji! Izhajajoč iz te
evangeljske podobe želim sedaj kratko razmišljati o skrivnosti Cerkve, živem Božjem
templju. Cerkev je namreč živ konkreten duhovni organizem, ki nadaljuje v času in
prostoru, daritev Božjega Sina, navidez, glede na razsežnosti sveta in zgodovine,
nepomembno žrtev, pa vendar odločilno v Božjih očeh. Kakor pravi pismo Hebrejcem tudi
v besedilu današnje nedelje, je Bogu zadostovala Jezusova žrtev, ki jo je 'enkrat
daroval', da bi odrešil ves svet (prim. Heb 9,26.28), saj ta edina daritev vsebuje
vso ljubezen učlovečenega Božjega Sina, kakor dejanje vdove vsebuje vso ljubezen te
žene do Boga in bratov ter sester. Tej daritvi nič ne manjka in nič se ji ne more
dodati. Cerkev, ki se nenehno poraja iz evaharistije, iz Jezusove samopodaritve, je
nadaljevanje tega daru, tega preobilja, ki se izraža v uboštvu, te celote, ki se v
koščku daruje. Cerkev je Kristusovo Telo, ki se celotno daruje, Telo, ki je razlomljeno
ter se deli mnogim in je v nenehnem sprejemanju volje svoje Glave, Kristusa.