Sestre vizitatinke se poslavljajo od samostana Mater Ecclesiae v Vatikanu

VATIKAN (sreda, 7. november 2012, RV) – Biti poleg Petrovega naslednika in podpirati njegove roke, ko jih dviga nad Cerkvijo in svetom. Ta svetopisemska podoba se nanaša na Mojzesa, ki sta mu med bitko Izraela z Amálekom roke podpirala Aron in Hur. Ko je namreč Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amálek. Podobno vlogo kot sta jo imela Aron in Hur ima torej tudi molitev redovnic, ki molijo za papeža in njegovo poslanstvo. Tako pravi sestra María Begoña Sancho Herreros, prednica vizitatink iz samostana Mater Ecclesiae v Vatikanu. Sestra María je za časopis L'Osservatore Romano spregovorila o treh letih, ki jih je njihova majhna skupnost, ki šteje le sedem članic, preživela v tem samostanu s posebnim poslanstvom, ki se nahaja znotraj vatikanskega obzidja.

Zgodba se začenja leta 1994, ko se je blaženi Janez Pavel II. odločil zaupati enemu izmed klavzurnih redov nalogo, da z molitvijo podpre papeža, njegove sodelavce in potrebe Cerkve. Najprej je poklical klarise. Seveda ne po naključju je Janez Pavel II. za začetek njihovega poslanstva izbral 13. maj 1994, dan 13. obletnice atentata nanj na Trgu sv. Petra. Klarise so v samostanu v Vatikanu ostale pet let. Za njimi so prišle bosonoge karmeličanke in nato benediktinke. Leta 2009 pa je sveti oče poklical vizitatinke. Le-te sedaj po treh letih opravljanja tega posebnega poslanstva v Cerkvi odhajajo.

Kot pred slovesom pravi sestra María je za njimi zelo močna izkušnja Cerkve, bližine papežu in obenem skupnostnega življenja. Bile so vesele poklicanosti, da molijo posebej za Petrovega naslednika. In čeprav jih je bilo le sedem, so sestre čutile bližino celotnega svojega reda, ki jih je podpiral in bil z njimi duhovno povezan. Sestra María nadaljuje, da bodo prav poseben spomin nedvomno ohranile na srečanje, ki so ga imele s svetim očetom. Videti ga od blizu in pogovarjati se z njim je bila zelo močna izkušnja. Čutile so tudi, da se zares zanima zanje, ne glede na številne obveznosti, ki jih ima. Poleg svetega očeta pa so se sestre srečevale tudi s preostalimi člani skupnosti v Vatikanu. Kardinali, škofje, redovniki in tudi mnogi laiki so se dnevno obračali nanje, jim zaupali svoje skrbi, svoje veselje in jih prosili za molitveno podporo. Prihajali pa so tudi drugi, ki so preprosto želeli moliti skupaj z njimi. Doživljale so torej veliko naklonjenost, zatrjuje sestra María. In to navkljub temu, da ob svojem prihodu niso poznale nikogar.

Enkrat samkrat v treh letih so sestre zapustile samostan. In sicer takrat, ko so od svetega očeta dobile posebno dovoljenje, da obiščejo baziliko sv. Petra. Obiskale so jo v trenutku, ko je bila sicer zaprta za javnost, tako da so bile v njej lahko same. Poleg tega posebnega doživetja, kot še razlaga sestra María, bodo v njihovem spominu ostali tudi nedeljski popoldnevi. Le-te so preživljale v adoraciji pred Najsvetejšim. Ko je večina aktivnosti v Vatikanu mirovala, so one molile za potrebe vseh, ki delajo ob papežu. In ob tem so neštetokrat občutile, kako same prejemajo moč za pomoč drugim.

»Ne vemo in niti ne moremo videti, kje bodo končali sadovi naše molitve, toda prepričane smo, da jo bo Bog uporabil za skupno dobro.« Tako zaključuje sestra María in še dodaja, da sicer mnogi molijo za Cerkev in Petrovega naslednika, a njim je bila ta naloga zaupana na prav poseben način.

Audio: