Posredovati razloge za vero

Ob koncu vsakega težko preživetega dneva, nam ne moreš povedati, Gospod, kaj pomeni vse to? Da bi lahko našli kakšen razlog za vero? Tako se izraža ameriški glasbenik in kantavtor Bruce Springsteen, v svojem albumu, ki je med najbolj užaloščenimi zaradi človeškega in družbenega položaja v njegovi državi.

Njegove besede presegajo zemljepisne meje. To vprašanje tudi tukaj, v Evropi, predstavlja eno izmed osnovnih težav sodobne kulture, ki sta jo še zaostrila ekonomska kriza in nerazumevanje, ki ga izkušajo mnogi v tem, kar živijo, in v možnosti, da bi obstajal nek smisel onstran.

Vernikom je jasno, da je mogoče govoriti o krizi vere in o izključitvi Boga iz življenjskega obzorja. Obstaja pa še en vidik, ki pride na vrsto pred tem. Ta zadeva možnost, da bi bil smisel sam posredovan, da si je vero lahko deliti. Občutek praznine in osamljenosti, ki ga izkušajo številne osebe, občutek izgube identitete je premočan. To doživljanje še bolj zaostruje družbena razdeljenost, ki je v naših mestih zelo opazna in ki posameznike navaja k nezaupanju do drugih. Zaostruje pa ga tudi kriza družine, ki nas želi prepričati, da je stabilen odnos med moškim in žensko, med osebama, ki sta si med seboj v temelju različni, preprosto nepredvidljiv in nemogoč.

Na kakšni skupni osnovi miselnosti, čustev, medsebojnega zaupanja in pričakovanj je torej mogoče posredovati razloge za vero? Kajti treba je priznati, da četudi je obzorje za mnoge temno, ni zaprto, ampak je odprto v pričakovanju prepričljivega odgovora. Odgovora, ki bi, če parafraziramo besede neke druge pesmi, znalo poskrbeti za naše pomanljkljivosti, ki neurejeno ležijo na tleh.

To naporno delo v prvi vrsti kliče tiste, ki verujejo, ki imajo vero. Starši, vzgojitelji in tisti, ki se znajdejo pred dolžnostjo posredovati in tudi deliti si, vsak dan izkušajo občutek tistega, kar živijo nove generacije. Zdi se, kot da sta se izgubila nekakšna sintaksa sveta in jezik skupnega prizadevanja za gradnjo prihodnosti. Kot je spomnil že papež pred dvema letoma, ko je govoril v Westminsterski palači v Londonu, je na neprimernost pragmatičnih rešitev kratkoročnega značaja na zapletene družbene in etične probleme še bolj opozorila globalna finančna kriza. Evropski narodi se morajo vzdržati, da bi se zaprli v svoj partikularizem, ki je med drugim tudi v nedavni preteklosti povzročil zgolj razdeljenost in konflikte.

Da bi lahko nekaj posredovali, smo torej poklicani k novemu delovanju inkulturacije miselnosti in vere, kajti pomena polne besede in obzorja naj bi nudili vsi ljudje današnjega časa. Kot se ne utrudi ponavljati Benedikt XVI. je potrebno uporabljati razum in srce, tako da bi nadaljevali skupno zgodbo in jo odprli tudi za Boga. Brez strahu, saj je to nekaj, kar je poklicana storiti vsaka generacija, nekaj, kar se vsak dan dogaja v družini, in to tudi med zmotami. Pri tem delu inkulturacije so nujno potrebne osebe, obdarjene z razumom, ki naj bi se znal spominjati. Kajti abstrakten razum, preroško ponavlja Benedikt XVI., ki ne upošteva zgodovine in verjame, da lahko vse obvladuje, ki se osvobodi vseh tradicij in kulturnih vrednot – tak razum naredi življenje nemogoče, odvzame mu tla pod nogami in odstrani vsako toploto z ognjišča človeškega sobivanja.

Na tej ravni se odvija odločilno soočenje med kulturami in verstvi, ki danes sobivajo in si delijo iste prostore. Skupaj smo poklicani graditi skupno prihodnost naših družb. Med njimi pa mora biti možnost posredovanja smisla in pomena življenja. Kako bi lahko razum, ki zahteva osvoboditev od vseh kultur, ki vsiljuje anonimne načine življenja, katere zaznamuje le lastna osebna korist in obogatitev posameznikov – kako bi lahko tak razum spodbudil medkulturni dialog, srečanje med osebami enakovrednega dostojanstva, kako bi lahko težil k odkritju temeljne edinosti, ki bi odprla vrata v prihodnost in bi bila bratska?

To delo inkulturacije, posredovanja vrednot, dialoga med kulturami in verstvi kliče torej k potezi srca oseb, kar pomeni njihovo sposobnost živeti odnosno in skupnostno razsežnost. V odnosih je neizogibna napetost, ki pa jo je vsaka kultura znala predelati s sprejemanjem in odprtostjo, vsakič, ko je drugega prepoznala kot nosilca upanja. Svobodno srce namreč omogoči prepoznati drugega kot brata in nam tako pomaga umiriti šibkost, katero živimo, pozdraviti krivice in osamljenost, ki prizadevajo velik del človeštva, tudi v naših mestih. Svobodno srce pa nam navsezadnje omogoči tudi ob koncu težko preživetega dneva prisluhniti razlogom za vero.

Pietro Cocco, novinar Radia Vatikan

Audio: