Sveti oče spregovoril o največji zapovedi, o dvojni zapovedi ljubezni: do Boga in
do bližnjega
TRG SV. PETRA (nedelja, 4. november 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je na trgu
sv. Petra med nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja spregovoril o največji
zapovedi, o dvojni zapovedi ljubezni: do Boga in do bližnjega. Po molitvi in blagoslovu
je sveti oče nagovoril tudi v slovenščini: »Lepo pozdravljam člane Frančiškovega
svetnega reda iz Slovenije! Po sledeh sv. Frančiška ste prišli v Rim. Naj vam bo to
romanje spodbuda, da boste vedno in povsod veseli glasniki Božje ljubezni. V tem letu
vere naj vas spremlja moj blagoslov!«
Sveti oče je romarjem, ki
so se kljub oblačnemu vremenu in občasnemu rosenju v velikem številu zbrani na trgu,
z okna apostolske palače, dejal: »Evangelij današnje nedelje (Mr 12,28-34) nam predstavlja
Jezusov nauk o največji zapovedi: o zapovedi ljubezni, ki je dvojna: ljubiti Boga
in ljubiti bližnjega. Svetniki, ki smo jih pred kratkim vse obhajali na en sam skupen
slovesni praznik, so ravno tisti, ki so zaupajoč v Božjo milost, skušali živeti po
tej osnovni zapovedi. Dejansko lahko zapoved ljubezni v polnosti uresničuje tisti,
ki živi globok odnos z Bogom, kakor otrok, ki postaja sposoben ljubiti ravno iz lepega
odnosa z materjo in očetom. Sveti Janez Avilski, ki sem ga pred kratim razglsil za
cerkvenega učitelja, na začetku svoje Razprave o Božji ljubezni zapiše: 'Vzrok,
ki najbolj spodbuja naše srce k ljubezni do Boga, je predvsem ljubezen, ki jo je on
imel do nas...To veliko bolj, kot korist, spodbuja srce k ljubezni; saj tisti, ki
da drugemu kakšno korist, mu da od tistega, kar ima. Toda tisti, ki ljubi,
da samega sebe, z vsem tistim, kar ima in mu pri tem ne ostane nič, kar bi lahko še
dal (št. 1). Bolj kot zapoved, je ljubezen dar, resničnost, ki nam jo Bog da spoznati
in okušati tako, kakor seme, ki začne v nas kliti in med našim življenjem raste.
Če
je Božja ljubezen pognala v neki osebi globoke korenine, je ta sposobna ljubiti, tako
kakor Bog nas, tudi tistega, ki si to ne zasluži. Oče in mati nimata rada svojih otrok
samo takrat, ko si to zaslužijo. Vedno jih ljubita, tudi ko jim dasta razumeti, da
so pogrešili. Od Boga se mi učimo vedno in samo hoteti dobro in nikoli zlo. Učimo
se gledati na drugega ne samo z našimi očmi, temveč z Božjim pogledom, pogledom Jezusa
Kristusa. To je pogled, ki prihaja iz srca in se ne ustavi na površju, saj gre onkraj
navideznega ter uspe prepoznati globoka pričakovanja drugega, ki je, biti v brezpogojni
pozornosti slišan ali na kratko, biti ljubljen. Pri tem pa se pokaže tudi obraten
potek. Ko se odprem drugemu, takšnemu kot je, mu grem naproti ter sem zanj dovzeten,
se odprem tudi spoznavanju Boga, začutim da On je in da je dober. Ljubezen do Boga
in ljubezen do drugega sta neločljivi in sta v vzajemnem odnosu. Jezus si ni izmislil
ne prve ne druge, ampak je razodel, da sta pravzaprav ena zapoved in jo je uresničil
ne le z besedo, temveč predsvem s svojim pričevanjem. Jezus osebno, kakor vsa njegova
skrivnost, učlovečujeta enost ljubezni do Boga in bližnjega, kakor dva kraka križa,
vertikalni in horizontalni. V evharistiji nam On podarja to dvojno ljubezen, ko nam
daje samega sebe, da bi nahranjeni s tem kruhom, ljubili drug drugega, kakor nas je
On ljubil.
Dragi prijatelji, po priprošnji Device Marije prosimo, da bi vsak
kristjan znal pokazati svojo vero v edinega in pravega Boga z jasnim pričevanjem ljubezni
do bližnjega.