S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 4. november 2012, RV) – »Naše upanje se opira na ljubezen Boga, ki se sveti na Kristusovem križu in po kateri v srcu odzvanjajo Jezusove besede dobremu razbojniku: 'Danes boš z menoj v raju.'« Tako je dejal papež Benedikt XVI. včeraj med mašo zadušnico za kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu. V homiliji je vernikom spregovoril o smrti in njenem pomenu. Poudaril je, da kristjani na vprašanje smrti odgovorimo »z vero v Boga, s pogledom trdnega upanja, ki temelji na smrti in vstajenju Jezusa Kristusa«.

Večno življenje je odnos polnega občestva z živim Bogom
Grobovi, ki jih obiskujemo zlasti na začetku novembra, so kot »zrcala svetov«, v katerih so živeli naši pokojni. Ob njih se spomnimo, kaj so ljubili, česa so se bali, kaj so upali, kaj so odklanjali. Pokopališča tako predstavljajo prostor, kjer živi srečajo svoje rajne in okrepijo z njimi vezi, ki jih smrt ni mogla prekiniti. Ko obiščemo pokopališča, je torej kot da bi prestopili nekakšen duhoven prag. »To se zgodi, ker smrt človeka zadeva danes natanko tako, kot nekoč; in čeprav so nam mnoge stvari iz preteklosti postale tuje, je smrt ostala ista.« Ko se človek sooča s to resničnostjo išče žarek svetlobe, ki bi mu omogočil upanje in bi še vedno govoril o življenju. To željo izraža tudi obiskovanje grobov. Kristjan, ki upanje utemelji na Jezusovi smrti in vstajenju, verjame, da smrt odpira za večno življenje. Le-to pa ni dvojnik oz. neskončna oblika sedanjega življenja, temveč je nekaj popolnoma novega. Nesmrtnost, po kateri hrepenimo, ni neka ideja ali koncept, ampak je »odnos polnega občestva z živim Bogom«. To pomeni biti v njegovih rokah, v njegovi ljubezni, v Njem postati eno z vsemi brati in sestrami, ki jih je On ustvaril in odrešil.

V svetnikih vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje
»V vsakem od svetnikov je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. To, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti.« Tako je dejal sveti oče pred molitvijo Angelovega češčenja na praznik vseh svetih, ki smo ga obhajali pretekli četrtek. Vključitev v Kristusa nas odpre »za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve«. V svetnikih je še nadaljeval papež, gledamo »zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje, ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.«

Vera raste in zori v cerkveni skupnosti
»Ima vera le oseben, individualen značaj? Ali zadeva le mene? Živim svojo vero sam?« Ta vprašanja so bila izhodišče kateheze papeža Benedikta XVI. med sredino splošno avdienco, ko je spregovoril o tem, da je »vera sad nekega odnosa, dialoga, v katerem je prisotno poslušanje, torej sprejemanje in odgovarjanje«. Dialog z Jezusom omogoči, da izstopim iz svojega »jaz-a«, zaprtega vase, in se odprem ljubezni Boga Očeta. To je kot »ponovno rojstvo«, trenutek, v katerem nisem združen le z Jezusom, temveč z vsemi, ki so že prehodili in še sedaj hodijo po isti poti. Svoje osebne vere ne morem zgraditi le preko zasebnega pogovora z Jezusom, saj mi je vera podarjena od Boga preko skupnosti verujočih, ki je Cerkev. Vera me vključuje v množico, ki ni zgolj neka sociološka skupina, saj je ukoreninjena v večni ljubezni Boga. »Naša vera je resnično osebna,« je poudaril papež, »le če je tudi skupnostna.« Cerkev rojeva, vzdržuje in hrani našo vero. Ali kot je zatrdil sv. Ciprijan: »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater.« Vera se torej rojeva v Cerkvi, vodi k njej in živi v njej. V cerkveni skupnosti raste in zori.

Luč, ki s svojo močjo podarja življenje
»Božja luč je, ki osvetljuje te freske in celotno papeško kapelo. Luč, ki s svojo močjo premaga kaos in temo ter podarja življenje; tako v stvarjenju kot v odrešenju.« Tako je sveti oče spregovoril med večernicami v Sikstinski kapeli, ki so jih obhajali natanko 500 let po obhajanju večernic, ki jih je 31. oktobra 1512 vodil papež Julij II. Takrat je bilo mogoče prvič videti zaključeno Michelangelovo umetnino na stropu te papeške kapele. »Sikstinska kapela pripoveduje ravno o tej zgodovini svetlobe, osvoboditve, zveličanja, saj govori o odnosu Boga s človeštvom. Genialni Michelangelov strop spodbudi pogled, da od sporočila prerokov, katerim se v pričakovanju Kristusa pridružujejo tudi poganske sibile, pride vse do začetka vsega: 'V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo' (1Mz 1,1). Z edinstveno izrazno močjo je veliki umetnik naslikal Boga Stvarnika med njegovim mogočnim dejanjem in tako jasno pokazal, da svet ni proizvod teme, naključja, absurda, temveč izhaja iz Razumnosti, Svobode, iz vzvišenega dejanja Ljubezni. V tistem srečanju Božjega in človekovega prsta zaznamo stik med nebom in zemljo. Po Adamu Bog namreč vstopi v nov odnos s svojo stvaritvijo. Človek je v neposrednem odnosu z Njim, je od Njega poklican ter je podoba in podobnost Boga.«

Velike reči je Gospod za nas storil
»Ta Božja beseda lahko še posebej spregovori nam, ki smo se v teh dneh soočili z nujnostjo ponovnega oznanila Kristusa tam, kjer je luč vere oslabela, tam, kjer je Božji ogenj postal žerjavica in čaka, da bo zagorel ter postal plamen, ki razsvetljuje in ogreva vso hišo.« S temi besedami, ki se nanašajo na evangelij o slepem Bartimaju, je papež Benedikt XVI. nagovoril vernike preteklo nedeljo, ko se je zaključilo zasedanje sinode o novi evangelizaciji. Homilijo, med katero je nakazal namen obhajanja sinode je sveti oče takrat sklenil z vzklikom iz Psalma 125: »Velike reči je Gospod za nas storil, bili smo polni veselja.« Spomnil pa je tudi na molitev svetega Klemena Aleksandrijskega: »Vse do sedaj sem blodil v upanju, da bom našel Boga. In sedaj, ko me razsvetljuješ ti, Gospod, sem po tebi našel Boga, sprejel od tebe Očeta ter postal s teboj sodedič, saj se nisi sramoval imeti me za brata.«

Audio: