Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 31. nedeljo med letom
Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev
svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika
ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju
novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. Z osredotočenjem na ljubezen je
krščanska vera sprejela to, kar je bilo jedro izraelske vere, vendar je temu jedru
pridala novo globino in širino. Verni Izraelec namreč moli vsak dan z besedami iz
Pete Mojzesove knjige, v katerih priznava bistvo svojega življenja: »Poslušaj,
Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem
in vso dušo in vso močjo!« (6,4–5) Jezus je to zapoved ljubezni do Boga povezal v
eno zapoved z ljubeznijo do bližnjega, o kateri beremo v Tretji Mojzesovi knjigi:
»Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (19,18; prim. Mr 12,29–31). Ker nas
je Bog prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni več zgolj neka »zapoved«,
ampak odgovor na dar ljubezni, s katero nam Bog prihaja naproti.
Človek postane
v resnici to, kar je, ko telo in duša živita v tesni edinosti. Če hoče biti človek
le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh
in telo svoje dostojanstvo. Če pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov,
telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veličino. Toda ne ljubi samo duša ali samo
telo; človek, oseba, je tisti, ki ljubi kot enovito bitje, saj ga sestavljata duša
in telo. Samo v resnični edinosti obeh postane človek popolnoma on sam.
Po
vsem tem premišljevanju ostane dvoje vprašanj glede našega ravnanja: ali lahko ljubimo
Boga, ki ga vendar ne vidimo? In: ali je možno ljubezen zapovedati? Na dvojno zapoved
ljubezni obstajata dva ugovora, ki se razodevata v teh vprašanjih. Boga ni nihče videl,
kako naj ga torej ljubimo? In drugi: ljubezni ni mogoče ukazati, ta je vendar čustvo,
ki obstaja ali ne obstaja, a ga ne more ustvariti volja. Zdi se, da Sveto pismo prvi
ugovor potrjuje, ko trdi: »Če kdo pravi, da ljubi Boga, pa sovraži svojega brata,
je lažnivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, katerega
ne vidi« (1 Jn 4,20).
Toda to besedilo nikakor ne izključuje ljubezni
do Boga kot nekaj nemogočega; nasprotno, ravnokar navedeno Prvo Janezovo pismo
to ljubezen izrecno zahteva. Poudarjena je neločljiva vez med ljubeznijo do Boga
in do bližnjega. Obe sta tako tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni
do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico
moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da
nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.
Tako postane ljubezen
do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno
v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne
poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo
skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam
več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je
moj prijatelj. Gledam onkraj zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja
ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne,
in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam
lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim
s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.