Alessandro Barban o meništvu in povezavi z drugim vatikanskim koncilom

VATIKAN (petek, 2. november 2012, RV) – Postati osebe, ki so zmožne ponovno dihati Absolutno: to je želja, ki jo je izrazil prior kamaldolenskega reda, pater Alessandro Barban. Kamaldolenci v tem letu praznujejo tisočletnico svoje ustanovitve. P. Barban je ob tej priložnosti v pogovoru za vatikanski časopis L'Osservatore Romano predstavil zgodovino njihovega reda, ki ga je marca letos s svojim obiskom počastil tudi papež Benedikt XVI. Spregovoril pa je še o drugem vatikanskem koncilu in željah ter načrtih za prihodnost.

Na začetku zgodovine kamaldolencev stoji sv. Romualdo, ki je leta 1012 ustanovil njihov matični samostan v italijanskem kraju Camaldoli. Značilno za sv. Romualda je bilo, da je poostril benediktinska pravila in združil samostansko življenje s puščavniškim. Menihi so tako združevali skupnostno življenje, umik v samoto in posvečanje kontemplaciji ter obenem tudi širjenje evangelija v svetu. V tisočletni zgodovini kamaldolenskega reda po besedah priorja izstopajo trije elementi. Prvi je povezan s samo osebnostjo sv. Romualda in njegovo karizmo. Ta predstavlja trenutek sinteze in obenem preobrata v zahodnem meništvu. Drugi element je prepletenost zgodovine reda z zgodovino Cerkve in ljudi. V prvem obdobju je bilo značilno zlasti prizadevanje na kulturnem področju. V nadaljevanju je red zaznamovala tudi posebna odprtost, pozornost do novih znanstvenih odkritij in razumevanje sprememb, ki jih je prinašal čas. Sledilo je težko obdobje zatiranja. A proti koncu 19. stoletja si je red opomogel in kmalu je njihov samostan ponovno lahko ponudil prostor za raziskovanja in študij teoloških, svetopisemskih in patrističnih tem. Tretji element, ki ga je izpostavil p. Barban, pa je vpliv, ki so ga kamaldolenci sami imeli na zgodovino. Pri tem je treba omeniti predvsem živo ohranjanje dialektike med eremitskim in samostanskim življenjem ter svetom, in pa njihove bogate knjižnice.

Posebnost kamaldolenskega reda je, da njihovo ime ne izvira iz imena njihovega ustanovitelja, temveč iz kraja, kjer se je le-ta ustalil. Prior je poudaril, da to ne pomeni, da bi tudi redovna karizma bila bolj povezana s krajem kot s sv. Romualdom. Res pa je, da je bil Camaldoli za njihovega ustanovitelja pomemben, saj ga je po večletnem iskanju prepoznal kot kraj, ki je bil najprimernejši za uresničitev njegovega meniškega ideala. Mir, lepota, samota, tišina in narava so prispevali k harmoniji ustanovljenega samostana in po besedah p. Barbana še bolj poudarili karizmo sv. Romualda.

Kot je še zatrdil njihov prior je danes za kamaldolence pomembno, da ohranjajo bogastvo te prvotne karizme. To pomeni, da mora v menihih zoreti eremitska razsežnost poznavanja sebe in notranjega srečanja z Bogom. Kar zadeva občestvo, morajo kamaldolenci znati preko dialoga in bratstva sprejemati drugačnost drugega. Obenem pa naj bi bili odprti za služenje Bogu, Cerkvi in ljudem preko pastorale in oznanjevanja.

Glede prihodnosti pa je p. Barban omenil dva poudarka. Po eni strani je prihodnost lahko sad načrtov in pričakovanj. Po drugi strani pa jo je potrebno razumeti kot nekaj novega in presenetljivega, kar prinaša Bog, ko prihaja v skupnosti, v osebna življenja, v Cerkev in v zgodovino. Prior kamaldolenskega reda tako upa, da bo meništvo znalo tisto, kar bo prišlo, prestreči in v luči evangelija prevesti v konkretno vsakdanje življenje. Pri tem navaja tri ovire: izgubo upanja zaradi utrujenosti in razočaranja, ki ogrožata vero; nevarnost, da bi se zaustavili tukaj in zdaj, kot da ne obstaja več pot, ki bi jo še morali prehoditi; in pa skušnjavo, da gledamo na preteklo, namesto da bi se pripravili na nove spremembe, s katerimi se bo potrebno soočiti. P. Barban je namreč prepričan, da bodo prihodnja desetletja prinesla presenetljive novosti na področjih znanosti in tehnologije. Sprožile pa bodo tudi nova moralna vprašanja in drugačne poglede od današnjih. Religije se bodo za skupno dobro morale oglasiti s kritičnim glasom, ki bo temeljil na globoki duhovnosti. Posebno krščanske Cerkve bodo poklicane k intenzivnejšemu sodelovanju in bodo morale pričevati z večjo edinostjo in tudi z medverskim dialogom. Tako bo krščanstvo svetu lahko ponudilo evangeljske vrednote kot so svoboda, pravičnost, mir in bratstvo. Pri tem pa mu bo meništvo s svojo tisočletno modrostjo v mogočno oporo.

Naloga meništva je vedno bila ohranjati vsebino evangeljske in cerkvene tradicije, in sicer ne le kar zadeva zunanjo obliko, ampak tudi pri razlaganju v povezavi z zgodovinskimi spremembami. In s tega vidika, kot je dejal p. Barban, je imel meniški značaj tudi drugi vatikanski koncil pred petdesetimi leti. Ta veliki cerkveni dogodek namreč ni bil sklican, da bi se opredelil do kakšnega zmotnega nauka, niti ne, da bi odločil o novih dogmah. Sklican je bil, da bi interpretiral vero v kontekstu novih okoliščin. Zato je bil drugi vatikanski koncil eden od vrhuncev v zgodovini Cerkve, je prepričan prior kamaldolencev. Kot pot prenove je koncil ponudil vrnitev k izvirom. Petdeset let kasneje je prvi del postkoncilske poti po mnenju p. Barbana zaključen. Prišel pa je čas, da se začne druga faza, ki naj bi jo uvedel papež Benedikt XVI. Le-ta bo nedvomno bolj premišljena, bolj teološka in bolj duhovna. Po tej poti bodo hodile osebe, ki bodo ponovno dihale Absolutno in bodo dar koncila znale predati Cerkvi jutrišnjega dne.

Audio: