Papež sinoči med prvimi večernicami: Če v molitvi zremo sikstinsko kapelo, postane
še lepša, še bolj pristna
VATIKAN (četrtek, 1. november 2012, RV) – »Z obhajanjem prvih večernic
slovesnega praznika Vseh svetih se spominjamo dejanja, s katerim je pred 500 leti,
papež Julij II. odprl freske na stropu te sikstinske kapele.« S temi besedami
je papež Benedikt XVI. začel homilijo med večernicami, ki so jih obhajali sinoči
v sikstinski kapeli natanko petsto let po obhajanju večernih, ki jih je vodil Julij
II., tistega 31. oktobra 1512.
»Čemu se spominjati takega zgodovinsko
umetniškega dogodka z obajanjem liturgije? Najprej, ker je sikstinska kapela po svoji
naravi bogoslužni prostor, saj je svečana kapela vatikanske apostolske
palače. Nadalje, umetniška dela, ki jo krasijo, zlasti cikel fresk, med liturgijo
še posebej zaživijo, saj med njo najbolje razodevajo vso svojo lepoto ter bogat simbolni
pomen. In sicer tako, kot bi med liturgijo vsa ta skladnost podob oživila, jasno
v duhovnem, a hkrati tudi v estetskem pomenu, saj je zaznavanje umetniške oblike tipično
človeško dejanje, zato so vanj vključeni tako čuti kot duh. V nekaj
besedah bi lahko rekli, če v molitvi zremo sikstinsko kapelo, postane še lepša, še
bolj pristna. Razodene se v vsem svojem bogastvu.«
Sveti oče je
nadalje odlomek iz pisma Hebrejcem, ki se bere pri prvih večernicah povezal s freskami
tako na stropu, kakor s fresko poslednje sodbe, ki jo je Michelangelo dokončal 20
let pozneje in tako zaključil veliko pripoved o poti človeštva tako, da je usmeril
pogled na dopolnitev te resničnosti sveta in človeka v dokončnem srečanju s Kristusom,
Sodnikom živih in mrtvih. Dejal je: »Ko se svetopisemsko besedilo nadaljuje in
pravi, da smo se približali 'zboru prvorejencev, ki so zapisani v nebesih
in Bogu sodniku vseh in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost'
(v. 23), se naš pogled dvigne k michelangelovi poslednji sodbi, pri kateri modro ozadje
neba kot je na plašču Device Marije prinaša luč upanja v celoten zelo dramatičen prizor.«
»Toda
nocoj je naša pozornost usmerjena predvsem na obsežno fresko na stropu, ki jo
je Michelangelo, po naročilu Julija II., uresničil v štirih letih, od 1508 do 1512.
Veliki umetnik, takrat že slaven po svojih kipraskih umetninah, se je soočil s podvigom,
poslikati več kot tisoč kvadratnih metrov ometa. Lahko si predstavljamo, kakšen učinek
je imelo delo na tistega, ki je prvič videl dokončano delo, ta vtis je resnično moral
biti presunljiv.« Sveti oče je navedel zapis Giorgia Vasaria iz 16. stoletja,
ki je v znanem odlomku znanstvene razpave Življenjepisi, takole zapisal: »To
delo je bilo in je resnično oljenka naše umetnosti, tako zelo koristna svetilka
za slikarsko umetnost, da zmogla razsvetliti svet.«
Oljenka, svetilka,
razsvetliti; te tri Vasarijeve besede so bile verjetno zelo pri srcu navzočim
pri obhajanju večernih tistega 31. oktobra 1512. Toda ne gre samo za luč, ki izhaja
iz razumne uporabe bogatega kontrasta barv ali iz gibanja, ki poživlja michelangelovsko
umetnino, temveč iz zamisli, ki je navzoča na stropnem oboku. Božja luč je, ki osvetljuje
te freske in celotno papeško kapelo. Luč, ki s svojo močjo premaga kaos in temo ter
podarja življenje; tako v stvarjenju kot v odrešenju. Sikstinska kapela pripoveduje
ravno o tej zgodovini svetlobe, osvoboditve, zveličanja, saj govori o odnosu Boga
s človeštvom. Genialni Michelangelov strop spodbudi pogled, da od sporočila
prerokov, katerim se v pričakovanju Kristusa pridružujejo tudi poganske sibile,
pride vse do začetka vsega: 'V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo' (1Mz
1,1). Z edinstveno izrazno močjo je veliki umetnik naslikal Boga Stvarnika med njegovim
mogočnim dejanjem in tako jasno pokazal, da svet ni proizvod teme, naključja, absurda,
temveč izhaja iz Razumnosti, Svobode, iz vzvišenega dejanja Ljubezni. V tistem srečanju
Božjega in človekovega prsta zaznamo stik med nebom in zemljo. Po Adamu Bog namreč
vstopi v nov odnos s svojo stvaritvijo. Človek je v neposrednem odnosu z Njim,
je od Njega poklican ter je podoba in podobnost Boga.«
»Moliti
nocoj v tej Sikstinski kapeli, vključeni v zgodovino poti Boga s človekom, kot jo
čudovito prikazujejo freske, ki se dvigajo nad nami in nas obdajajo, je povabilo k
hvaljenju, povabilo, naj se dvigajo k Bogu stvarniku, odrešeniku in sodniku
živih in mrtvih, skupaj z vsemi svetimi, ki so v nebesih, besede pesmi iz Razodetja:
'Amen, aleluja... Hvalite našega Boga, vsi njegovi služabniki, vsi, ki se ga bojite,
majhni in veliki! … Aleluja... Veselimo in radujmo se in ga slavimo' (Raz
19,4a.5.7a). Amen.«