Sveti oče med splošno avdienco: Osebna vera raste in zori v cerkveni skupnosti

VATIKAN (sreda, 31. oktober 2012, RV) – Ima vera le oseben, individualen značaj? Ali zadeva le mene? Živim svojo vero sam? Ta vprašanja so bila izhodišče razmišljanja papeža Benedikta XVI., ki je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s ciklom katehez, posvečenih letu vere. Pretekli teden je sveti oče govoril o veri kot daru, ki preoblikuje naša življenja. Danes pa je pokazal, da osebna vera lahko raste in zori le, če je vključena v cerkveno občestvo.

Moja vera je sad nekega odnosa
»Seveda je dejanje vere v veliki meri osebno dejanje, ki se zgodi v najgloblji intimi in ki zaznamuje spremembo smeri, osebno spreobrnjenje.« Med izpovedjo vere pri obredu zakramenta svetega krsta se na vprašanja odgovori v ednini: »Verujem.« Toda ta moja vera, kot je zatrdil sveti oče, ni rezultat nekega mojega samotnega razglabljanja, ni proizvod mojih misli. Je sad nekega odnosa, dialoga, v katerem je prisotno tudi poslušanje, torej sprejemanje in odgovarjanje. Dialog z Jezusom omogoči, da izstopim iz svojega »jaz-a«, zaprtega vase, in se odprem ljubezni Boga Očeta. To je kot »ponovno rojstvo«, je dejal papež. Trenutek, v katerem nisem združen le z Jezusom, temveč z vsemi, ki so že prehodili in še sedaj hodijo po isti poti. Ta pot se prične s krstom. Svoje osebne vere ne morem zgraditi le preko zasebnega pogovora z Jezusom, saj mi je vera podarjena od Boga preko skupnosti verujočih, ki je Cerkev. Vera me vključuje v množico, ki ni zgolj neka sociološka skupina, saj je ukoreninjena v večni ljubezni Boga. Bog sam v sebi pa je občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha. »Naša vera je resnično osebna, le če je tudi skupnostna.« Lahko je »moja« vera, le če živi in se giba znotraj Cerkve.

Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater
Tako tudi ko pri sveti maši molimo veroizpoved, govorimo v prvi osebi ednine, a pri tem skupaj izpovedujemo edino vero Cerkve. Le-ta rojeva, vzdržuje in hrani našo vero. Cerkev je mati vseh verujočih. Benedikt XVI. je spomnil na sv. Ciprijana, ki pravi: »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater.« Vera se torej rojeva v Cerkvi, vodi k njej in živi v njej.

Takrat še porajajoča se Cerkev je na binkoštni dan prejela moč, da uresniči poslanstvo, katerega ji je zaupal vstali Gospod. To je razširiti evangelij, veselo oznanilo o Božjem kraljestvu, in tako ljudi voditi do srečanja z Njim. Apostoli so premagali vse strahove, da so pripovedovali, kar so slišali, videli in izkusili o Jezusovi osebi. Z močjo Svetega Duha so začeli govoriti nove jezike, v katerih so odprto oznanjali skrivnost, ki so ji bili priče. Tako se je pričela pot Cerkve. Pot skupnosti, ki veselo oznanilo prinaša v čas in prostor; skupnosti, ki je božje ljudstvo in katerega pripadniki so moški in ženske, ki izhajajo iz vseh narodov in kultur. »To je 'katoliško' ljudstvo, kar pomeni ljudstvo, ki govori nove jezike, docela odprto, da sprejme vsakogar.«

Cerkev je torej vse od svojih začetkov kraj vere, kraj posredovanja vere, in kraj, kjer se preko krsta potopi v velikonočno skrivnost Kristusove smrti in njegovega vstajenja. Ta nas osvobaja zasužnjenosti greha in nam podarja svobodo otrok, ko nas uvaja v občestvo s troedinim Bogom. Istočasno smo tudi v občestvu z brati in sestrami po veri. Papež Benedikt XVI. je spomnil na drugi vatikanski koncil, ki je opozoril, da Bog ni hotel »ljudi zveličati in posvečevati posamič ter brez vsakršne medsebojne povezave, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu zvesto služilo«.

Sveti oče je nato spomnil na izročilo Cerkve, ki predstavlja neprekinjeno verigo cerkvenega življenja, oznanjevanja Božje besede in obhajanja zakramentov. Izročilo je zagotovilo, da je to, kar verjamemo, izvirno Kristusovo sporočilo, ki so ga oznanjali apostoli. Če Sveto pismo Božjo besedo vsebuje, jo izročilo Cerkve hrani in zvesto prenaša dalje, da bi ljudje vseh časov imeli dostop do njenih neizmernih virov in da bi jih obogatili njeni zakladi milosti.

Vera nas kliče, da smo božje ljudstvo
Osebna vera torej, je nadaljeval papež, v cerkveni skupnosti raste in zori. Vsi, ki imajo in živijo vero, so poklicani, da postanejo oporna točka za druge in jim tako omogočijo stik z Jezusovim sporočilom. »Kristjan, ki se pusti voditi in počasi oblikovati veri Cerkve, kljub svojim slabostim, svojim omejitvam in težavam, postane kot okno, ki je odprto za luč živega Boga, ki to luč sprejema in jo posreduje svetu.« Danes razširjena težnja, da bi vero odrinili v zasebno sfero, je v nasprotju s samo naravo vere, je nato še opozoril papež Benedikt XVI. Cerkev potrebujemo, da dobimo potrditev naše vere in da skupaj izkusimo darove Boga: njegovo Besedo, zakramente, oporo milosti in pričevanje ljubezni. V svetu, v katerem se zdi, da individualizem uravnava odnose med osebami in jih dela ranljivejše, nas vera kliče, da smo božje ljudstvo. Vera nas kliče, tako je današnjo katehezo zaključil sveti oče, da smo »Cerkev, nosilci ljubezni in občestva z Bogom za ves človeški rod«.

Audio: