Msgr. Stanislav Lipovšek: Zdi se, da bo ta sinoda prinesla res veliko želenih sadov in Bog daj, da bomo odprti temu valovanju Svetega Duha

SLOVENIJA (torek, 30. oktober 2012, RV) – V nedeljo se je s sveto mašo zaključilo zasedanje sinode. Delegati so v soboto svetemu očetu izročili 58 predlogov, na podlagi katerih bo pripravil apostolsko spodbudo o novi evangelizaciji. Poklicali smo msgr. Stanislava Lipovška in ga prosili, da predstavi svoje vtise ter izlušči, kateri predlogi so še posebej pomembni za poživitev nove evangelizacije v Cerkvi na Slovenskem.

Lep pozdrav vsem, ki ste sedaj z nami.
Zares, končali smo to delovno obdobje sinode o novi evangelizaciji z lepim bogoslužjem. Sveti oče je že v sklepnem nagovoru nekako povedal, da se sedaj sinoda seli v krajevne Cerkve, kjer naj bi se nova spoznanja, s katerimi smo poskušali obogatiti drug drugega, uresničevala in obrodila, Bog daj, žlahtne sadove.

Prva misel je gotovo ta, da je to bil velik dar za Cerkev v svetu in tudi za svet v katerem živimo, saj je to bila nova refleksija celotnega odrešenjskega poslanstva Cerkve, ki bo, Bog daj, bogato odmevala v naših, kot se reče, v temeljih, v občestvih, kot so župnije in družine. Kar smo skupaj po Božji dobroti in vodstvu Svetega Duha sejali in sicer skupaj s svetim očetom, to je našlo nekako odmev v sporočilu Božjemu ljustvu, ki je splošno in seveda v predlogih svetemu očetu, iz katerih bo potem nastala apostolska spodbuda, kot neposredni sad sinode.

Mi se sedaj vračamo v svoje škofije, kjer bomo skušali biti posredniki in animatorji duha te sinode, ki je vabilo k tako imenovani pastoralni spreobrnitvi. To se pravi, da se moramo vprašati, koliko in v koliki meri smo res vsi skupaj zvesti Jezusu Kristusu in njegovemu naročilu: 'Pojdite in učite vse narode', in koliko tudi resnično računamo in s prepričanjem verujemo v njegovo zagotovilo: 'Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta'.

Meni je bilo od pomembnejših sporočil to, da situacija ni brezupna, čeprav kaže versko življenje ponekod zelo klavrno podobo, ko se zdi, da se ljudje množično odvračajo od Boga oziroma, da jih to sploh ne zanima. Kot je svoj čas napisal Maradiaga, kardinal, da je težko oznanjati evangelij človeku, ki meni, da Boga ne potrebuje. Ampak prav sinoda si je zelo prizadevala in seveda sinodalni očetje, da bi nekako našli tista vstopna mesta, kjer celo tak človek, ki se zdi, da Boga ne potrebuje, vendarle kriči po Bogu in ga išče. Tu je treba nekako najti tista vstopna mesta in tudi omogočiti, da bodo lahko vsi ljudje imeli življenje in ga imeli v izobilju. Tudi vsi tisti, ki so po naših obstoječih pastoralnih metodah nekako prizadeti, tu mislim posebej na razbite družine ter na ločene zakone. Tu je bilo večkrat poudarjeno, da jim bomo morali pomagati in imeti čuteče srce za te preizkušene brate in sestre. To je eden od pomembnih poudarkov.

Potem pa je zelo pomemben poudarek in to temeljen, da gre za resnično spreobrnjenje; najprej škofov. Tudi mi škofje smo poklicani k prenovi oziroma k večji prvotni zvestobi Jezusu Kristusu in njegovi besedi. Tu smo vsi nagovorjeni. Jasno seveda tudi duhovniki, redovniki, redovnice, saj so bili na sinodi vsi vrhovni redovni predstojniki. Po nas so vsi verniki poklicani k tej resnični duhovni prenovi, ko bomo potem lahko bolj uvideli, kaj je Božja volja in kako naj se ta uresničuje. Jasno je veliko vprašanje, tudi vprašanje duhovnih poklicev po svetu, povsod. In to je ravno tudi zaradi tega, ker je ta vera nekako oslabela oziroma nima tiste življenske in privlačne moči. Vse to ima za posledico stanje, kakršno pač je.

Potem je bilo na sinodi zelo pomembno tudi o tem, kako je potrebno skrbeti za katehezo in tudi za katehete, njihovo izobraževanje in njihovo pripravo. Tu pride zraven Leto vere z Vatikanskim koncilom ob 50. letnici ter Katekizmom ob 20. letnici. To sta dve zelo konkretni stvari. Eno in drugo bo treba še kako vzeti v roke in uresničevati; tako duha Vatikanskega koncila in tudi črko, če hočemo vedeti, kaj je duh. In potem pa tudi bogastvo, ki je v Katekizmu Katoliške Cerkve, ki je tudi še v glavnem zaprt zaklad in ki mora bolj bogatiti naše oznajevanje ter našo katehezo. Vemo namreč, da so v njem štiri slavna poglavlja. O veri, ki jo izpovedujemo; in ki jo potem po zakramentih obhajamo; in po zapovedih živimo ter po molitvi utrjujemo in obnavljamo. Vse to, Bog daj, da bo prineslo duhovno pomlad.

Sveti oče je med pridigo v nedeljo še posebej poudaril svetnike. Tudi tu smo zašli. Kar poglejmo: mi Slovenci nikakor nimamo pravega, tistega veselja in tudi ponosa ob naših pričevalcih in ti so važni, saj so namreč uresničenje evagelija. In če se mi temu nekako odrekamo, potem nam izginjajo tla pod nogami. Poglejte, koliko imamo mi teh pričevalcev medvojnega in po vojnega časa. Vse to je še odprto, tako, da se zdi, da bo ta sinoda prinesla res veliko takih želenih sadov in Bog daj, da bomo odprti temu valovanju Svetega Duha. Tudi to je misel svetega očeta, ki jo je izekel ob našem zadnjem srečanju, ko je dejal: 'V svetu so res mnogi veri nasprotni tokovi, toda dragi moji, ne pozabite, da v svetu veje tudi Božji Duh'. In mi pazimo, da bomo dojemljivi za to vetje Svetega Duha. Vse to bo obrodilo, Bog daj, bogate sadove. In tega se prisrčno veselimo.

Audio: