Predstavljena papeževa poslanica za 99. svetovni dan migrantov in beguncev - Migracije:
romanje vere in upanja
VATIKAN (ponedeljek, 29. oktober 2012, RV) – Migracije: romanje vere in
upanja. Tako je naslovljena papeževa poslanica za 99. svetovni dan migrantov in
beguncev, ki bo 13. januarja 2013. Dokument sta danes dopoldne na tiskovni konferenci
v Vatikanu predstavila kardinal Antonio Maria Vegliò, predsednik Papeškega sveta za
pastoralo migrantov in potujočih, ter tajnik istega dikasterija, msgr. Joseph Kalathiparambil.
Cerkev
hodi skupaj s celotnim človeštvom v vsem, kar človek izkuša vsakodnevno, je zatrdil
kardinal Vegliò. Ta resničnost tudi danes usmerja cerkveno skupnost, da spodbuja celostni
človeški razvoj, kar pa se nanaša tudi na milijone oseb, ki iz različnih razlogov
živijo izkušnjo migracij. Število le-teh je zares ogromno. Vegliò je navedel podatke
Mednarodne organizacije za migracije iz leta 2011, ki govorijo o okoli 214 milijonih
mednarodnih migrantov in kar 740 milijonih notranjih migrantov. Danes se pojav migracij
torej osebno dotika skoraj milijarde oseb oz. ene sedmine svetovnega prebivalstva.
Gre za ljudi, ki se podajo na pot zaradi brezupne situacije, v kateri ni mogoče zgraditi
prihodnosti, ali pa zaradi želje po boljšem življenju.
Pot, na katero se podajo,
sveti oče v poslanici poimenuje »romanje vere in upanja«, saj pogosto izhaja
iz globokega zaupanja, da Bog svojih nikoli ne zapusti. Vera in zaupanje sta tako
prtljaga, ki jo nekdo, ki migrira, vzame s seboj. S to metaforo po kardinalovih besedah
sveti oče izraža temeljni vidik človeka na poti. Migrant, ki želi boljšo prihodnost,
vedno odide z vero in upanjem, četudi se morda še ne zaveda, kaj natančno išče. Njegovo
resničnost bi preveč poenostavilo, če bi rekli, da išče le izboljšanje svojega ekonomskega
in socialnega položaja. Papež v poslanici piše, da v notranjosti svojega srca goji
zaupanje, da bo sprejet, da bo deležen solidarnostne pomoči in da bo naletel na osebe,
ki bodo pripravljene z njim deliti materialne dobrine, ker bodo razumele njegovo stisko.
Izboljšanje kvalitete njegovega življenja je neločljivo povezano s tistimi, ki jih
bo srečal v svojem novem okolju.
Res je, da ne smatrajo vsi migranti svoje
selitve kot poti proti Bogu in jih torej ne navdihuje vera. Vseeno pa zlasti v državah
s starodavno krščansko tradicijo lahko tudi ti izkusijo dobroto cerkvenih institucij,
ki jih sprejmejo in jim pomagajo. Kardinal Vegliò je poudaril, da je Cerkev v tem
kontekstu poklicana k materinski pozornosti do vseh brez razlikovanja. Sveti oče v
poslanici tako omenja dve vrsti aktivnosti, ki ne tečejo vzporedno, temveč se dopolnjujejo.
Prve so tiste, ki so bolj vidne in neposredno odgovarjajo na nujne potrebe. Pri teh
se je treba zavedati, da bližnji ni le sonarodnjak ali prijatelj, in pa, da pomoč
ne more biti omejena zgolj na izražanje nedoločne in abstraktne ljubezni, ampak zahteva
konkretno dejanje tukaj in zdaj. Druga vrsta aktivnosti pa so tiste, ki na prvi pogled
morda niso opazne, a so celo zahtevnejše, saj pogosto zahtevajo spremembo mentalitete.
To so dejavnosti, ki spodbujajo celostno vključitev migrantov v njihovo novo družbeno
in kulturno okolje. Pri tem gre za proces, ki vključuje vzajemno razumevanje, odgovornost
in sodelovanje.
Migracije so na nek način lahko tudi priložnost za medsebojno
obogatitev. Ta pojav namreč zavezuje k soočanju različnih življenjskih stilov in kultur
ter tako spodbuja izgrajevanje novih odnosov. Kot je nazadnje še spomnil Vegliò, pojav
migracij vključuje pravice in dolžnosti. Papeževa poslanica govori tako o skrbi za
dostojanstveno in spodobno življenje migrantov, kot o njihovi pozornosti do vrednot
družbe, v katero se vključujejo. Od vseh se pričakuje, da delajo za skupno dobro.