Škof Crociata: Odrasle vzgajati za zrelo vero

VATIKAN (sobota, 27. oktober 2012, RV) – V Italijanskem Bariju poteka simpozij z naslovom Odrasle vzgajati v veri – za družino, delo in praznik. Dogodek je povezan z letošnjim svetovnim srečanjem v Milanu in je del priprav na socialni teden katoličanov, ki bo prihodnje leto potekal v Torinu. Otvoritveni govor je pripadal generalnemu tajniku Italijanske škofovske konference škofu Marianu Crociatu, ki je pokazal nekaj smernic pri vzgoji za zrelo vero.

Vrsta študij kaže na zmanjšano zrelost mnogih odraslih, trdi škof Crociata. Današnji človek je usmerjen vase, nezmožen odpreti in posvetiti se drugim, sprejeti neko nalogo, neko poslanstvo. Kvaliteta, ki se je vedno smatrala za lastnost človeške zrelosti, je skoraj v celoti pozabljena, kot da biti odrasel ni več nekaj dobrega, želenega, kar osebo zares naredi to, kar je. Iskanje samouresničitve in samoizpolnitve je postalo obsodba na infantilnost in večno najstništvo kot psihološko, duhovno in kulturno stanje, ki se ga ne da preseči. Egoistična in samoljubna usmeritev na samega sebe je privedla do slepote pred očitnimi stvarmi, kajti zaprtost za življenje in prezir do življenja sta druga plat nezmožnosti, da bi rešili velike družbene probleme. Tako bolje razumemo odločitev italijanskih škofov, da so med pastoralne smernice za prihodnje desetletje na prvo mesto postavili ravno odrasle.

Antropološka zahteva po zrelosti človeka se prej ali slej mora križati tudi s krščanskim pogledom in v njem najti svojo izpolnitev. Prostor te izpolnitve pa je Cerkev – kraj, kjer najdejo svoj pravi prostor temeljne razsežnosti človeka, kot so intelektualna, izkustvena in čustvena. Cerkev je po svoji naravi vzgojiteljska: njeno poslanstvo je, da z materinsko podporo pomaga rasti Božjim otrokom, in sicer preko besede, zakramentov, vodenja. Ta pozornost se izraža na različnih ravneh.

Za oblikovanje vere kristjanov je pomembno poslušanje Božje besede in obhajanje zakramentov, in sicer v molitvenem ozračju – tako osebnem kot v skupnosti – ki najprej z gestami in nato z besedami izpoveduje primat Boga v življenju vernikov in vse Cerkve. Na to osnovo se umešča pastoralno delovanje, ki je poklicano dati učinkovitost in konkretnost institucionalnemu delovanju Cerkve. Vera v ta primat Boga in skrb za pravilno in aktivno poslušanje in obhajanje zakramentov predstavljata prvo vzgojno dejanje krščanske skupnosti in kažeta na njeno odgovornost. Posledica tega ni nek avtomatičen rezultat, ampak je sad osebnega prizadevanja. Skupnost, ki posluša in obhaja v enem duhu goreče molitve, vidi v lastni sredi, kako rasejo novi odnosi. Vera odraslih, ki pustijo, da jih po Cerkvi vzgaja Gospod, se izrazi v novem načinu skupnega bivanja, ki je posledica osebnega in skupnostnega odgovora, do katerega je prišlo v običajnem življenju pod vodstvom pastirjev.

Na ta način spontano raste tudi posebna pozornost do vzgoje odraslih v cerkveni skupnosti. Cilj slednje je to, da posameznika naredi odraslega, ga vključi v mrežo odnosov v skupnosti, da tako postane sposoben vedno bolj postajati subjekt, ki je odgovoren za lastno pot verovanja, tako znotraj same skupnosti kot v vsakem okolju, v katerem se znajde. Edini način vzgoje odrasle osebe je to, da ta postane protagonist lastnega življenja, subjekt lastne formacije, odgovoren za svojo zgodbo in spravljen s svojo preteklostjo, da prepozna in sprejme lastno sedanjost in z velikodušno zavzetostjo nadaljuje pot v prihodnost. Brez te osebne vključenosti bo težko videti rezultate kakršnega koli vzgojno-izobraževalnega načrta.

Pomen prizadevanja na področju vzgoje odraslih škof Crociata strne okoli treh operativnih vidikov. Najprej je pomembno, da se goji kontemplativna razsežnost kot je formiranje zmožnosti presojanja, ki je sad poslušanja in premišljevanja. Nato je pomembno deliti izkušnjo življenja v luči vere in v skladu z dejavnostmi skupnosti ter gojiti dialog na različnih ravneh. In navsezadnje, uriti se v razločevanju zgodovine in njenih znamenj v različnih življenjskih situacijah današnjega sveta ter pri tem posegati po družbenem nauku Cerkve. Tako bomo osvojili razsvetljujočo moč vere pri razumevanju stvarnosti in sprejemanju odločitev; izkusili in pokazali bomo, da se pri veri začne preoblikovanje človeka in vse družbe, ter dojeli, da vera ni nekaj tujega realnemu življenju in njegovim problemom, ampak nas na izviren način vodi ravno v notrajnost življenja. Na ta način se bo lahko vsak dan znova odkrivalo, da je vera dar, ki hodi pred tabo in te vedno spremlja. In ravno zato je tudi predmet, ki ga v celoti nikoli ne posedujemo, ampak ga vsakodnevno v svobodi in čuječnosti osvajamo.

Audio: