Poklicani, da s svojim življenjem v svetu izžarevamo besedo resnice

VATIKAN (nedelja, 21. oktober 2012, RV) – Danes obeležujemo svetovni dan misijonov. Sveti oče je letošnjo poslanico za to priložnost naslovil: Poklicani, da s svojim življenjem v svetu izžarevamo besedo resnice. Naj spomnimo na nekaj poudarkov tega papeškega dokumenta.

Benedikt XVI. na začetku opozarja, da je oznanjevanje za Cerkev dolžnost, da je nujno potrebno, edinstveno in nenadomestljivo: Ponovno si moramo torej privzeti apostolski zagon prvih krščanskih skupnosti, ki so majhne in nezaščitene mogle s svojim oznanjevanjem in pričevanjem razširiti evangelij po celem takrat znanem svetu. (...) Zapoved oznanjevanja evangelija pa se ne izčrpa z enim pastirjem, pozornim na del Božjega ljudstva, ki je zaupan njegovi pastoralni skrbi, niti ne s pošiljanjem kakšnega duhovnika, laika ali laikinje kot fidei donum. Vključevati mora celotno dejavnost neke delne Cerkve, vsa njena področja, skratka, vse njeno bivanje in delovanje (...): vsi delčki velikega cerkvenega mozaika se morajo čutiti močno nagovorjene, ko Gospod naroča oznanjevanje evangelija, dokler Kristus povsod ne bo oznanjen.

Obstaja pa še neka druga razsežnost misijonskega delovanja, na katero opozarjata praznovanje leta vere in škofovska sinoda o novi evangelizaciji. Sveti oče na nekem drugem mestu v poslanici tako piše: Vnema za oznanjevanje Kristusa nas tudi priganja, da v zgodovinski situaciji prepoznavamo probleme, želje in upanja človeštva, ki jih mora Kristus ozdraviti, očistiti in izpolniti s svojo navzočnostjo. Njegovo sporočilo je namreč vedno aktualno, se spušča v samo srce zgodovine in zmore odgovoriti na najgloblje skrbi vsakega človeka.

Papež ob tem omenja krizo vere, ki jo doživlja velik del človeštva. Mnogi čutijo lakoto in žejo po Bogu ter čakajo, da jih bo kdo povabil in popeljal h kruhu življenja in k živi vodi. Sveti oče spominja na Samarijanko: Po pripovedovanju evangelista Janeza je zgodba te žene še posebej pomenljiva: sreča Jezusa, ki jo prosi za pijačo, potem pa ji govori o neki novi vodi, ki zmore za vedno pogasiti žejo. Žena na začetku ne razume, ker ostane na materialni ravni, počasi pa jo Gospod vodi, da opravi pot vere in ga tako prepozna kot mesija. V povezavi s tem pravi sv. Avguštin: »Kaj naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kot to, da je spustila vrč in tekla oznanjat veselo novico?« Srečanje s Kristusom kot živo osebo, ki poteši žejo srca, nujno vzbuja željo, da z drugimi delimo srečo te navzočnosti in jo oznanjamo, da bi jo lahko vsi izkusili. Obnoviti moramo navdušenje za oznanjevanje vere, da bomo tako spodbudili novo evangelizacijo v skupnostih v deželah stare krščanske tradicije, ki izgubljajo stik z Bogom, tako da bodo ponovno odkrile veselje verovanja.

Poslanica pa se zaključuje z besedami: Vera v Boga, v ta načrt ljubezni, ki se je uresničil v Kristusu, je predvsem dar in skrivnost, ki ju moramo sprejeti v srce in življenje ter se zanju vedno zahvaljevati Gospodu. Toda vera je dar, ki nam je dan zato, da ga delimo z drugimi; je talent, ki smo ga dobili, da bi prinesel sad; je luč, ki ne sme ostati skrita, temveč mora razsvetliti celo hišo. Je najpomembnejši dar, ki smo ga prejeli v našem življenju in ki ga ne moremo zadržati sami zase.

Audio: