Papeževe besede o sv. Tereziji Avilski: Prijaznost, resnicoljubnost, skromnost, vljudnost,
veselje, kultura
VATIKAN (ponedeljek, 15. oktober 2012, RV) – Vesoljna Cerkev danes obhaja god
sv. Terezije Avilske, cerkvene učiteljice in reformatorke karmeličanskega reda. Gre
za »svetnico, ki je dosegla enega vrhov krščanske duhovnosti vseh časov«, je
poudaril sveti oče med avdienco 2. februarja lansko leto. Takrat je o današnji godovnjakinji
dejal tudi, da je »prava učiteljica krščanskega življenja za vernike vseh časov.
V naši družbi, ki ji pogosto manjka duhovnih vrednot, nas sv. Terezija poučuje, kako
biti neutrudni pričevalci Boga, njegove navzočnosti in njegovega delovanja;
uči nas, kako zares začutiti tisto žejo po Bogu, ki obstaja v globini našega srca,
tisto hrepenenje po gledanju Boga, iskanju Boga, pogovoru in prijateljstvu z njim.«
To prijateljstvo je potrebno vsem nam, je poudaril papež Benedikt XVI., in dan za
dnem ga moramo znova iskati: »Zgled te globoko kontemplativne in učinkovito delavne
svetnice naj tudi nas spodbudi, da vsak dan namenimo ustrezen čas molitvi, temu odpiranju
za Boga, tej poti iskanja Boga, da bi ga videli, da bi našli njegovo prijateljstvo
in tako resnično življenje.«
Čas molitve ni izgubljen čas, je v katehezi,
posvečeni sv. Tereziji Avilski, poznani tudi kot Terezija Jezusova, še dejal Benedikt
XVI. Čas molitve je »čas, v katerem se odpira pot življenja, se odpira pot, da
se od Boga naučimo goreče ljubezni do njega, njegove Cerkve in dejansko ljubezni do
bratov«. Za Terezijo je bila molitev bistvena. Moliti »pomeni družiti se v
prijateljstvu, ker smo na ti z njim, za katerega vemo, da nas ljubi«, tako je
zapisano v njeni biografiji (Življenjepis 8,5). Kot je še navedel sveti oče,
je »molitev življenje in se postopno razvija vzporedno z rastjo krščanskega
življenja: začenja se z ustno molitvijo, gre skozi ponotranjenje preko meditacije
in zbranosti, dokler ne dospe do ljubezenskega zedinjenja s Kristusom in s Presveto
Trojico.« Seveda pa ne gre za tak razvoj, je pri tem opozoril papež, »kjer
bi stopanje na višje stopnice pomenilo zapuščati predhodne vrste molitve, ampak
je prej postopno poglabljanje odnosa z Bogom, ki objema vse življenje«.
Med
ključnimi točkami duhovnosti sv. Terezije Avilske je papež v svoji katehezi izpostavil
še njen pogled na evangeljske kreposti. Predlaga jih kot »temelj vsega krščanskega
in človeškega življenja: še posebej odpoved dobrinam ali evangeljsko uboštvo,
in to zadeva vse nas; medsebojno ljubezen kot temeljno prvino skupnostnega in družbenega
življenja; ponižnost kot ljubezen do resnice; odločnost kot sad krščanske drznosti;
teologalno upanje, ki ga opisuje kot žejo po živi vodi. Pri tem pa ne pozabi človeških
kreposti: prijaznosti, resnicoljubnosti, skromnosti, vljudnosti, veselja, kulture.«