MOTU
PROPRIO za odobritev in objavo Kompendija Katekizma
katoliške Cerkve
Častitljivim bratom kardinalom, patriarhom, nadškofom,
škofom, duhovnikom, diakonom in vsem članom božjega ljudstva. Pred
dvajsetimi leti se je začela izdelava Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je
zaprosilo izredno zasedanje škofovske sinode ob dvajseti obletnici sklepa drugega
vatikanskega cerkvenega zbora.
Neskončno sem hvaležen Gospodu Bogu, da je podaril
Cerkvi ta Katekizem, ki ga je leta 1992 uradno objavil moj spoštovani in ljubljeni
predhodnik papež Janez Pavel II. Velika koristnost in dragocenost tega daru je potrjena
zlasti s tem, da ga je tako pozitivno in široko sprejel škofovski zbor, kateremu je
bil v prvi vrsti namenjen kot varno in zanesljivo besedilo za poučevanje katoliškega
nauka in posebej za izdelavo krajevnih katekizmov. Prav tako je bil z ugodnim in velikim
sprejemom pri vseh članih božjega ljudstva potrjen pomen Katekizma, ki so ga
mogli spoznati in ceniti v več kakor petdesetih jezikih, v katere je bil doslej preveden.
Zdaj
z velikim veseljem potrjujem in uradno objavljam Kompendij tega Katekizma.
Zelo so si ga zaželeli udeleženci mednarodnega katehetskega kongresa oktobra 2002,
ki so na ta način izrazili, da je kompendij v Cerkvi zelo potreben. Moj pokojni
predhodnik, ki je sprejel takšno željo, je februarja 2003 odločil njegovo pripravo.
Uredništvo je zaupal majhni komisiji kardinalov, ki sem ji predsedoval, in kateri
so stali ob strani nekateri strokovni sodelavci. Med potekom del je bil osnutek Kompendija
predložen v mnenje vsem kardinalom in predsednikom škofovskih konferenc, ki so
ga v izredni večini naklonjeno sprejeli in ocenili.
Kompendij, ki ga
zdaj predstavljam vesoljni Cerkvi, je zvest in zanesljiv povzetek Katekizma katoliške
Cerkve. V strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve.
Tako je, kakor je želel moj predhodnik, nekakšen vademekum, ki omogoča tako
verujočim kot neverujočim, da na enem mestu zaobjamejo celotno panoramo katoliške
vere. V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem
katoliške Cerkve in bo kot povzetek hkrati pomagal ter spodbudil, da bodo ljudje
omenjeni katekizem še bolj spoznali in se vanj poglabljali.
Zato z zaupanjem
izročam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogla
po njem najti v tem tretjem tisočletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo
in vzgojo v veri, ki mora zaznamovati vsako cerkveno občestvo in vsakega, ki veruje
v Kristusa ne glede na starost ali narodnost. Zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in
celovitosti se Kompendij obrača na vsakega, ki živi sredi razpršenega sveta
z raznovrstnimi sporočili in želi spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal
Cerkvi svojega Sina.
Naj vsakdo ob branju tega verodostojnega besedila, kar
Kompendij je, zlasti po priprošnji Svete Marije, Matere Kristusa in Cerkve,
vedno bolj prepoznava in sprejema neizčrpno lepoto, edinstvenost in aktualnost najodličnejšega
Daru, ki ga je Bog podelil človeštvu: svojega edinega Sina, Jezusa Kristusa, ki je
»Pot, Resnica in Življenje« (Jn 14,6).
Dano 28. junija 2005, pred slovesnim
praznikom svetih apostolov Petra in Pavla, v prvem letu mojega papeževanja.Benedictus
PP XVI papež Benedikt XVI.
Audio:
UVOD1.
Dne 11. oktobra 1992 je papež Janez Pavel II. vernikom vsega sveta izročil Katekizem
katoliške Cerkve kot »oporno besedilo za katehezo, prenovljeno ob živih
izvirih vere«. Trideset let po odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965)
je bila s tem srečno izpolnjena želja, ki jo je izrazilo izredno zasedanje škofovske
sinode leta 1985, namreč da bi bil sestavljen katekizem celotnega katoliškega nauka
tako glede vere kakor nravi.
Pet let pozneje je papež 15. avgusta 1997 z objavo
uradne latinske izdaje editio typica Katekizma Catechismus Catholicae Ecclesiae
potrdil temeljni cilj dela: »predložiti popolno, neokrnjeno predstavitev katoliškega
nauka, ki vsem omogoča, da spoznajo, kaj Cerkev v svojem vsakdanjem življenju izpoveduje,
obhaja, živi in moli«.
2. Da bi Katekizem bolj ovrednotil in da bi ustregel
prošnji, izrečeni na mednarodnem katehetskem kongresu 2002, je Janez Pavel II. leta
2003 ustanovil posebno komisijo pod predsedstvom prefekta Kongregacije za verski nauk
kardinala Josepha Ratzingerja in ji zaupal nalogo, da izdela Kompendij Katekizma
katoliške Cerkve, v katerem naj bodo vsebine vere predložene bolj v povzetku.
Po dveletnem delu je nastal osnutek kompendija, ki je bil poslan na vpogled
kardinalom in predsednikom škofovskih konferenc. Ta osnutek so v njegovi celoti
v absolutni večini odgovorov pozitivno ovrednotili. Zato ga je komisija začela predelovati
in z upoštevanjem prejetih predlogov za izboljšavo pripravila končno besedilo tega
dela.
3. Kompendij odlikujejo tri temeljne značilnosti: tesna odvisnost
od Katekizma katoliške Cerkve, dialoška zgradba in uporaba slik v katehezi.
Kompendij vsekakor ni delo samo zase in nikakor noče nadomestiti Katekizma
katoliške Cerkve. Kompendij marveč stalno kaže na Katekizem, natančno
navaja številke, ki se nanašajo na posamezne člene, in ves čas sledi njegovi zgradbi,
njegovemu podajanju in njegovim vsebinam. Kompendij hoče vrhu tega obnoviti
zanimanje in vnemo za Katekizem, ki s svojo modrostjo v podajanju in s svojo
duhovno prepojenostjo vedno ostaja temeljno besedilo za cerkveno katehezo danes. Kakor
Katekizem je tudi Kompendij razčlenjen na štiri dele, ustrezno z osnovnimi
zakonitostmi življenja v Kristusu.
Prvi del, ki nosi naslov »Izpovedovanje
vere«, vsebuje posrečeno povezavo s postavo verovanja–lex credendi, se pravi
vere, ki jo katoliška Cerkev izpoveduje. Prvi del sledi apostolski veroizpovedi in
vedno znova sega nazaj na nicejskocarigrajsko veroizpoved, katere trajno oznanjevanje
v krščanskih skupnostih ohranja živo spominjanje osnovnih resnic vere.
Drugi
del z naslovom »Obhajanje krščanske skrivnosti« predstavlja bistvene prvine postave
obhajanja-lex celebrandi. Oznanjevanje evangelija najde namreč svoj prednostni
odgovor v zakramentalnem življenju. V njem verniki v vseh okoliščinah svojega življenja
doživljajo in izpričujejo odrešenjskozveličavno učinkovitost velikonočne skrivnosti,
v kateri je Kristus dovršil delo našega odrešenja.
Tretji del, ki nosi naslov
»Življenje v Kristusu«, kliče v spomin postavo življenja-lex vivendi, se pravi
zavzetost, s katero krščeni v svojih dejanjih in v svojih nravnih odločitvah izpričujejo
zvestobo do vere, ki jo izpovedujejo in obhajajo. Verniki so namreč v Kristusu poklicani,
da izvršujejo dela, ki ustrezajo njihovemu dostojanstvu Očetovih otrok v ljubezni
Svetega Duha.
Četrti del z naslovom »Krščanska molitev« podaja povzetek postave
molitve-lex orandi, torej življenja molitve. Po zgledu Jezusa, ki je najpopolnejši
vzor molivca, je tudi kristjan poklican k dialogu z Bogom v molitvi, katere odlični
izraz je očenaš. To molitev nas je naučil Jezus sam.
4.
Druga značilnost Kompendija je njegova dialoška oblika. Povzema torej
staro literarno obliko kateheze, ki obstaja iz vprašanj in odgovorov. Gre za predložitev
idealnega dialoga med učiteljem in učencem. Zaporedna vprašanja kar potegnejo za seboj
bralca in ga povabijo, da odkriva vedno nove vidike resnice svoje vere. Dialoška oblika
pripomore tudi k temu, da znatno skrajša besedilo in ga strne na bistveno. To naj
bi spodbujalo usvojitev vsebin in morebitno učenje na pamet.
5. Tretja značilnost
obstaja v uporabi nekaterih slik, s katerimi je ponazorjena razčlenitev Kompendija.
Podobe izhajajo iz nadvse bogate dediščine krščanske ikonografije. Iz stoletnega izročila
cerkvenih zborov se učimo, da je tudi slika oznanjevanje evangelija. Umetniki vsake
dobe so najpomembnejše dogodke odrešenjske skrivnosti predložili vernikom, da jih
premišljevaje ogledujejo in strme občudujejo; ponazorili so jih v barvi in v popolnosti
lepote. To je znamenje, da more sveta podoba v današnji vizualni kulturi povedati
veliko več kakor beseda, ker v svoji živosti nadvse učinkovito izraža evangeljsko
oznanilo in ga posreduje naprej.
6. Štirideset let po sklepu drugega vatikanskega
cerkvenega zbora in v letu evharistije predstavlja Kompendij nadaljnji pripomoček,
da bi pri vernikih vseh starostnih obdobij in stanov potešili lakoto po resnici in
ustregli potrebi tistih, ki sicer niso verni a jih žeja po resnici in pravici. Kompendij
bo objavljen na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, stebrov celotne Cerkve
in vzornih oznanjevalcev evangelija v antičnem svetu.
Ta dva apostola sta
videla, kar sta oznanjala, in sta Kristusovo resnico izpričevala vse do mučeništva.
Posnemajmo njuno misijonarsko vnemo in prosímo Gospoda, da bo Cerkev vedno sledila
nauku apostolov, od katerih je prejela prvo veselo oznanilo vere! 20. marca 2005,
cvetna nedeljakardinal JOSEPH RATZINGER predsednik posebne komisije
PRVI
DEL IZPOVEDOVANJE VERE PRVI ODDELEK »VERUJEM« - »VERUJEMO« 1.
Kakšen je božji načrt za človeka? Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in
blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil
deležnega blaženosti božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega
Sina kot Odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji
Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči
njegovega blaženega življenja.
PRVO POGLAVJE ČLOVEK JE "ZMOŽEN"
BOGA
"Velik si, Gospod, in hvale velike vreden /.../. K sebi si nas
ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi" (sveti Avguštin).
2.
Zakaj je v človeku hrepenenje po Bogu? Bog sam, ki je ustvaril človeka
po svoji podobi, je zapisal v njegovo srce hrepenenje po gledanju Boga. Tudi če to
hrepenenje pogosto zanikamo, Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel
in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo nenehno išče. Človek je po naravi
in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja
in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.
Audio:
3. Kako
je mogoče spoznati Boga s samo lučjo razuma? Izhajajoč iz stvarstva, to je
iz sveta in človeške osebe, more človek s samim razumom z gotovostjo spoznati Boga
kot izvir in cilj vesolja in kot najvišjo dobrino, resnico in neskončno lepoto.
4.
Ali je dovolj sama luč razuma za spoznanje skrivnosti Boga? Človek ima
pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti
v notranjost božje skrivnosti. Zato ga je Bog hotel razsvetliti s svojim razodetjem
ne samo glede resnic, ki presegajo človeško razumevanje, ampak tudi glede religioznih
in nravnih resnic, ki same po sebi niso dostopne razumu, da jih morejo spoznati vsi
brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote.
5. Kako je mogoče
govoriti o Bogu? O Bogu je mogoče govoriti vsem ljudem in z vsemi ljudmi, izhajajoč
iz popolnosti človeka in drugih ustvarjenih bitij, ki so odsev, čeprav omejen odsev
neskončne popolnosti Boga samega. Treba je seveda nenehno očiščevati našo govorico
vsega tistega, kar ima v podobi izraženega in nepopolnega, saj dobro vemo, da ne bomo
nikoli mogli v polnosti izraziti neskončne skrivnosti Boga.
Audio: DRUGO POGLAVJE BOG
PRIHAJA ČLOVEKU NAPROTI
Božje razodetje 6. Kaj Bog razodeva
človeku?Bog se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami
razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj naprej
določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi
deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegovem edinem
Sinu.
7. Kakšne so prve stopnje božjega razodetja? Bog že v začetku
razodeva samega sebe prvim staršem, Adamu in Evi, ter ju vabi k notranjemu občestvu
s samim seboj. Po njunem padcu ne prekine svojega razodetja in obljubi odrešenje za
vse njune potomce. Po potopu sklene z Noetom zavezo med seboj in vsemi živimi bitji.
8.
Kakšne so naslednje stopnje božjega razodetja? Bog izvoli Abrama. Pokliče ga,
naj odide iz svoje dežele, da bo iz njega naredil "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5)
in mu obljubi, da bo v njem blagoslovil "vse rodove na zemlji" (1 Mz 12,3). Ljudstvo
Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane božje obljube. Bog oblikuje Izrael kot
svoje izvoljeno ljudstvo, reši ga iz egiptovske sužnosti, z njim sklene sinajsko zavezo
in mu po Mojzesu da svojo postavo. Preroki naznanjajo korenito odrešenje ljudstva,
zveličanje, ki bo vključevalo vse narode v novi in večni zavezi. Iz izraelskega ljudstva,
iz rodu kralja Davida se bo rodil Mesija: Jezus.
9. Kakšna je polna in dokončna
stopnja božjega razodetja? Ta stopnja je uresničena v njegovi učlovečeni Besedi,
Jezusu Kristusu, ki je srednik in polnost razodetja. Kristus, edinorojeni učlovečeni
Božji Sin, je popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. S poslanjem Sina in z darom
Duha je razodetje v polnosti dovršeno, tudi če bo morala vera Cerkve v potekanju stoletij
postopoma dojemati ves njegov daljnosežni pomen.
"Ko nam je Bog dal svojega
Sina, ki je njegova edina in dokončna Beseda, nam je v njej vse skupaj in obenem razodel
in nima več ničesar povedati" (sveti Janez od Križa).
10. Kakšen pomen
imajo zasebna razodetja? Čeprav ne spadajo k zakladu vere, morejo pomagati,
da bi živeli vero samo, če le ohranijo svojo tesno usmerjenost na Kristusa. Cerkveno
učiteljstvo, ki mu pripada razločevanje takšnih zasebnih razodetij, zato ne more sprejeti
takšnih, ki si domišljajo, da bodo presegla ali popravila dokončno razodetje, ki je
Kristus.
Audio:
Predajanje
božjega razodetja naprej 11. Zakaj in kako se božje razodetje predaja naprej? Bog
"hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in spoznali resnico" (1 Tim 2,4), to je Jezusa
Kristusa. Zato je treba, da bi bil Kristus oznanjen vsem ljudem, kakor je sam naročil:
"Pojdite in učite vse narode" (Mt 28,19). To se uresničuje z apostolskim izročilom.
12.
Kaj je apostolsko izročilo? Apostolsko izročilo je dovršeno predajanje Kristusovega
sporočila od samih začetkov krščanstva z oznanjevanjem, pričevanjem, ustanovami, bogočastjem,
navdihnjenimi knjigami. Apostoli so predali naprej svojim naslednikom, škofom, in
po njih vsem rodovom do konca časov tisto, kar so prejeli od Kristusa in dojeli od
Svetega Duha.
13. Na kakšne načine se uresničuje apostolsko izročilo? Apostolsko
izročilo se uresničuje na dva načina: z živim predajanjem božje besede (ki jo preprosto
imenujemo tudi izročilo), in s Svetim pismom, ki je bilo zapisano oznanilo o odrešenju.
14.
Kakšen je odnos med izročilom in Svetim pismom? Sveto izročilo in Sveto pismo
sta med seboj tesno povezani in drug drugega deležni. Obe napravljata, da je v Cerkvi
navzoča in rodovitna Kristusova skrivnost; obe pritekata iz istega božjega studenca:
sestavljata en sam sveti zaklad vere, iz katerega Cerkev zajema svojo gotovost glede
razodetih resnic.
15. Komu je zaupana dediščina vere? Dediščina vere
je zaupana apostolom in celoti Cerkve. Vse božje ljudstvo s pomočjo nadnaravnega verskega
čuta ob podpori Svetega Duha in ob vodstvu cerkvenega učiteljstva sprejema božje razodetje,
vanj vedno globlje prodira in iz njega živi.
16. Komu pripada naloga,
da obvezujoče razlaga dediščino vere? Obvezujoče razlaganje svete dediščine
vere pripada samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, to je Petrovemu nasledniku, rimskemu
škofu, in škofom v občestvu z njim. Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji
besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli
verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast
obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.
17. Kakšen
odnos je med Svetim pismom, izročilom in cerkvenim učiteljstvom? Vsa so med
seboj tako tesno združena, da ni enega brez drugega. Vsa skupaj in vsako na svoj način
ob delovanju Svetega Duha učinkovito prispevajo k zveličanju duš.
Audio:
Sveto pismo 18.
Zakaj Sveto pismo uči resnico? Zato ker je Bog sam avtor Svetega pisma: zaradi
tega je navdihnjeno in brez zmote uči tiste resnice, ki so potrebne za naše zveličanje.
Sveti Duh je namreč navdihoval človeške avtorje, ki so zapisali vse to in samo to,
kar nas je Bog hotel naučiti. Krščanska vera seveda ni "religija knjige", ampak je
religija "božje besede", ki ni "zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa
Beseda" (sveti Bernard iz Clairvauxa).
19. Kako naj beremo Sveto pismo? Sveto
pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega
učiteljstva, upoštevajoč tri merila: 1) pozornost vsebini in enoti celotnega Svetega
pisma; 2) branje Pisma znotraj živega izročila Cerkve; 3) upoštevanje analogije vere,
to je trdne povezanosti verskih resnic med seboj.
20. Kaj je kánon
Svetega pisma? Kánon Svetega pisma je popolni seznam svetih
knjig, ki ga je apostolsko izročilo dalo prepoznati Cerkvi. Ta kánon vsebuje
46 knjig Stare in 27 knjig Nove zaveze.
21. Kakšen pomen ima Stara zaveza
za kristjane? Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo:
vse njene knjige so od Boga razodete in ohranjajo trajno vrednost. Te knjige pričujejo
o božji vzgoji zveličavne božje ljubezni. Napisane so bile predvsem, da bi pripravljale
prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika.
22. Kakšen pomen ima Nova zaveza
za kristjane? Nova zaveza, katere središčni predmet zanimanja je Jezus Kristus,
nas uči dokončno resnico božjega razodetja. V njej štirje evangeliji po Mateju, Marku,
Luku in Janezu kot glavno pričevanje o Jezusovem življenju in nauku sestavljajo srce
vsega Svetega pisma in imajo edinstveno mesto v Cerkvi.
23. Kakšna je enotnost
med Staro in Novo zavezo? Sveto pismo je enotno, ker je ena sama božja beseda,
en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihnjenje obeh zavez. Stara zveza pripravlja
Novo in Nova dopolnjuje Staro: obe se medsebojno razjasnjujeta.
24. Kakšno
vlogo ima Sveto pismo v življenju Cerkve? Sveto pismo daje oporo in čilost
življenju Cerkve. Za njene otroke je trdnost vere, hrana in neusahljivi studenec duhovnega
življenja. Je duša teologije in dušnopastirskega pridiganja. Psalmist pravi: je "svetilka
mojim nogam, luč na moji stezi" (Ps 119,105). Cerkev zato spodbuja k pogostnemu branju
Svetega pisma, saj "nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa" (sveti Hieronim).
Audio:
TRETJE
POGLAVJE ČLOVEK ODGOVARJA BOGU
Verujem 25.
Kako človek odgovarja Bogu, ki se razodeva? Človek, podprt z božjo milostjo,
odgovarja s poslušnostjo vere. To pomeni, da se popolnoma izroči Bogu in sprejme njegovo
resnico, za katero jamči On, ki je resnica sama.
26. Kdo so v Svetem pismu
glavne priče poslušnosti vere? Mnogo prič je, zlasti dve: Abraham, ki
je, ko je bil preskušan, "veroval Bogu" (Rim 4,3) in bil vedno poslušen njegovemu
klicu, zato je tudi postal "oče vseh, ki verujejo" (Rim 4,11.18); in Devica Marija,
ki je vse svoje življenje najpopolneje uresničevala poslušnost vere: "Fiat mihi
secundum Verbum tuum -Zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1,38).
27. Kaj
pomeni za človeka verovati v Boga? Pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se
nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti Bog je resnica sama.
Pomeni verovati v enega samega Boga v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.
28.
Katere so značilnosti vere? Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga;
dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera je nadnaravna krepost, potrebna
za zveličanje. Dejanje vere je pristno človeško dejanje. To je dejanje
človeškega razuma, ki svobodno pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje.
Vera je poleg tega gotova, ker je oprta na samo besedo Boga. Vera deluje
"po ljubezni" (Gal 5,6); nenehno raste iz poslušanja božje besede in po molitvi.
Vera nam vnaprej daje okušati nebeško veselje.
29. Zakaj ni nesoglasij
med vero in znanostjo? Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli
nesoglasij med vero in znanostjo, ker imata obe svoj izvor v Bogu. Saj je isti Bog,
ki daje človeku tako luč razuma kakor vero.
"Veruj, da bi umeval: umevaj,
da bi veroval" (sveti Avguštin).
Audio:
Verujemo 30.
Zakaj je vera hkrati osebnostno in cerkvenostno dejanje? Vera je osebnostno
dejanje, kolikor je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se razodeva. A hkrati je tudi
cerkvenostno dejanje, ki se izraža v veroizpovedi: "Verujemo." Dejansko je Cerkev,
ki veruje: Cerkev tako z milostjo Svetega Duha prehiteva, rojeva in hrani vero posameznega
kristjana. Zato je Cerkev mati in učiteljica.
"Nihče ne more imeti Boga
za Očeta, če nima Cerkve za mater" (sveti Ciprijan).
31. Zakaj so obrazci
vere pomembni? Obrazci vere so pomembni, ker nam omogočajo izražati, usvajati,
obhajati in živeti verske resnice skupaj z drugimi s tem, da uporabljamo skupno govorico.
32.
Na kakšen način je vera Cerkve ena sama? Cerkev, čeprav je sestavljena iz oseb,
različnih po jeziku, kulturi in obredih, soglasno izpoveduje svojo edino vero, ki
jo je prejela od enega samega Gospoda in edinega apostolskega izročila. Cerkev izpoveduje
enega samega Boga - Očeta, Sina in Svetega Duha - in razkriva samo eno pot odrešenja.
Zatorej z enim srcem in eno dušo verujemo, kar vsebuje zapisana ali izročena božja
beseda in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje.
DRUGI
ODDELEK IZPOVEDOVANJE KRŠČANSKE VERE CREDO
Apostolska
veroizpovedVerujem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje,
in
v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet
od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan
bil, umrl in bil v grob položen, šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal, šel
v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega, od ondod bo prišel sodit
žive in mrtve.
Verujem v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo
svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje. Amen.
Audio:
Symbolum
Apostolicum Credo in Deum Patrem omnipoténtem, Creatórem cæli et terrae,
et in Iesum Christum, Fílium Eius únicum, Dóminum nostrum, qui concéptus
est de Spíritu Sancto, natus ex María Vírgine, passus sub Póntio Pilato, crucifíxus,
mórtuus, et sepúltus, descéndit ad inferos, tertia die resurréxit a mórtuis,
ascéndit ad cælos, sedet ad déxteram Dei Patris omnipoténtis, inde ventúrus
est iudicáre vivos et mórtuos.
Et in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclésiam
cathólicam, sanctórum communiónem, remissiónem peccatórum, carnis resurrectiónem, vitam
ætérnam. Amen.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved Verujem v enega
Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih
stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega, ki
je rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega
Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno. Ki
je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes. In se je utelesil
po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek. Bil je tudi križan za
nas pod Poncijem Pilatom, je trpel in bil v grob položen. In tretji dan je od
mrtvih vstal, po pričevanju Pisma. In je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve; in njegovemu kraljestvu ne
bo konca.
Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta
in Sina. Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.
In
eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje
grehov. In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Amen.
Audio:
Symbolum
Nicaenum Constantinopolitanum Credo in unum Deum, Patrem omnipoténtem Factórem
cæli et terrae, visibílium ómnium et invisibílium.
Et in unum Dóminum Iesum
Christum, Filium Dei unigénitum, et ex Patre natum ante ómnia sæcula: Deum
de Deo, Lumen de Lúmine, Deum verum de Deo vero, génitum, non factum, consubstantiálem
Patri: per quem ómnia facta sunt; qui propter nos hómines et propter nostram
salútem, descéndit de caelis, et incarnátus est de Spíritu Sancto ex María
Vírgine et homo factus est, crucifíxus étiam pro nobis sub Póntio Pilato, passus
et sepúltus est, et resurréxit tertia die secúndum Scriptúras, et ascéndit in
cælum, sedet ad déxteram Patris, et íterum ventúrus est cum glória, iudicáre
vivos et mórtuos, cuius regni non erit finis.
Credo in Spíritum Sanctum,
Dóminum et vivificántem, qui ex Patre et Filióque procédit, qui cum Patre
et Fílio simul adorátur et conglorificátur, qui locútus est per prophétas.
Et
unam sanctam cathólicam et apostólicam Ecclésiam.
Confíteor unum Baptísma
in remissiónem peccatórum.
Et expécto resurrectiónem mortuórum, et vitam
ventúri sæculi. Amen.
PRVO POGLAVJE VERUJEM V BOGA OČETA
I.
Veroizpovedni obrazci 33. Kaj so veroizpovedni obrazci?Veroizpovedni
obrazci so razčlenjeni obrazci, ki jim pravimo tudi »Izpovedi vere« ali »Credo«, s
katerimi je Cerkev od vsega začetka izražala in predajala naprej svojo vero v kratkih
in za vse vernike obvezujočih obrazcih.
34. Kateri so najstarejši veroizpovedni
obrazci? Najstarejši »simboli vere« so krstne veroizpovedi. Ker krščujemo
»v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,29), so tam izpovedane verske resnice,
razčlenjene v odnosu do treh oseb presvete Trojice.
35. Kateri so najpomembnejši
veroizpovedni obrazci? Najstarejša veroizpovedna obrazca sta Apostolska
veroizpoved, ki je starodavna krstna veroizpoved (simbol) rimske Cerkve, in Nicejsko-carigrajska
veroizpoved, ki je sad prvih dveh vesoljnih cerkvenih zborov, nicejskega (leta
325) in carigrajskega (leta 381). Še danes ostajata skupna vsem velikim Cerkvam Vzhoda
in Zahoda. Audio:
»VERUJEM
V BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA, STVARNIKA NEBES IN ZEMLJE«
36.
Zakaj se izpoved vere začenja z »Verujem v Boga«? Zato, ker je trditev »Verujem
v Boga« najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega
življenja vsakega verujočega vanj.
37. Zakaj izpovedujemo enega
samega Boga? Zato, ker se je Bog razodel izraelskemu ljudstvu kot
en sam, ko je dejal: »Poslušaj, Izrael, Gospod je edini Bog« (5 Mz 6,4), »drugega
ni« (Iz 45,22). Jezus sam je to potrdil: Bog je »edini Gospod« (Mr 12,29). Izpovedovanje,
da sta Jezus in Sveti Duh tudi sama Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve v enega
samega Boga.
38. S kakšnim imenom se Bog razodene? Bog se razodene
Mojzesu kot živi Bog, "Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov" (2 Mz 3,6). Prav
tako Bog razodene Mojzesu svoje skrivnostno ime: "Jaz sem, ki sem (YHWH)". Neizrekljivo
božje ime so že v časih stare zaveze nadomeščali z besedo Gospod. Tako se v
novi zavezi Jezus, z imenom Gospod, javlja kot pravi Bog.
39. Ali
samo Bog »je«? Medtem ko so vsa ustvarjena bitja prejela od Boga vso svojo
bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole Bog sam v sebi polnost bíti in sleherne
popolnosti. Bog je "Tisti, ki JE", brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da
ima tudi on božje ime: "Jaz sem" (Jn 8,28).
40. Zakaj je razodetje božjega
imena pomembno? Z razodetjem svojega imena Bog dá spoznati bogastva, ki jih
vsebuje njegova neizrekljiva skrivnost: on edini je vedno bivajoči. On presega svet
in zgodovino. On je ustvaril nebo in zemljo. Je zvesti Bog, vedno blizu svojemu ljudstvu,
da bi ga reševal. Je nadvse svet, "bogat v usmiljenju" (Ef 2,4), vedno pripravljen
odpuščati. Je duhovno, presegajoče, vsemogočno, večno, osebno, popolno Bitje. Je resnica
in ljubezen.
"Bog je neskončno popolno bitje, ki je presveta Trojica"
(sv. Turibij iz Mongroveja).
41. V kakšnem smislu je Bog resnica? Bog
je Resnica sama in kot takšen se ne vara in ne more varati. Bog "je luč in v njem
ni nobene teme" (1 Jn 1,5). Večni Božji Sin, učlovečena Modrost, je bil poslan na
svet, "da bi pričeval za resnico" (Jn 18,37).
42. Na kakšen način Bog razodeva,
da je ljubezen? Bog se razodeva Izraelu kot tisti, čigar ljubezen je močnejša
od očetove ali materine ljubezni do svojih otrok ali od ljubezni ženina do svoje neveste.
Bog "je Ljubezen" sam v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma in zastonjsko podarja
in ki "je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem
zveličal" (Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja svojega Sina in Svetega Duha, razodeva, da
je Bog sam večno izmenjavanje ljubezni.
43. Kaj terja vera v enega Boga? Verovati
v enega samega Boga terja: spoznavati veličino in veličastvo Boga; živeti v zahvaljevanju;
zanesti se na Boga vselej, celo v nezgodah; priznavati vsem skupno in resnično dostojanstvo
vseh ljudi, ustvarjenih po Božji podobi; dobro uporabljati ustvarjene reči.
44.
Katera je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja? Osrednja skrivnost
vere in krščanskega življenja je skrivnost presvete Trojice. Kristjani so krščeni
v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
45. Ali moremo skrivnost presvete
Trojice spoznati samo s človeškim razumom? Bog je sicer pustil sledove svojega
troedinega bitja v stvarjenju in v stari zavezi, toda sveta Trojica kot najgloblja
notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu človeškemu razumu
in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha. To
skrivnost nam je razodel Jezus Kristus, in je izvir vseh drugih skrivnosti.
46.
Kaj nam Jezus Kristus razodeva o Očetovi skrivnosti? Jezus Kristus nam razodeva,
da je Bog "Oče", ne samo, ker je stvarnik vesolja in človeka, ampak predvsem zato,
ker večno rojeva v svojem naročju Sina, ki je njegova Beseda, "odsvit njegove slave
in odtis njegovega bistva" (Heb 1,3).
47. Kdo je Sveti Duh, ki nam ga razodeva
Jezus Kristus? Sveti Duh je tretja oseba presvete Trojice. Je Bog, prav isti
Bog z Očetom in Sinom. "Izhaja iz Očeta" (Jn 15,26), ki je kot počelo brez počela,
izvir vsega troedinega življenja. Izhaja tudi iz Sina (Filioque) zaradi večnega
daru, ki ga Oče naklanja Sinu. Poslan od Očeta in učlovečenega Sina, Sveti Duh vodi
Cerkev "k spoznanju vse resnice" (Jn 16,13).
48. Kako Cerkev izraža
svojo trinitarično vero? Cerkev izraža svojo trinitarično vero tako, da izpoveduje
enega Boga v treh osebah: Očeta in Sina in Svetega Duha. Tri božje osebe so en Bog,
ker je vsaka izmed njih istovetna s polnostjo ene same in nerazdeljive božje narave.
Tri božje osebe so stvarno različne med seboj. Odnosi postavljajo te osebe v medsebojno
razmerje: Oče rojeva Sina, Sin je rojen od Očeta, Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.
49.
Kako delujejo tri Božje osebe? Božje osebe, ki so neločljive v tem, kar so,
so neločljive tudi v tem, kar delajo: Trojica ima eno samo in prav isto delovanje.
Toda v enem samem Božjem delovanju je vsaka oseba navzoča glede na svojski način,
ki ji je lasten v Trojici.
"O moj Bog, Trojica, ki te molim... Umiri mojo
dušo. Naredi iz nje svoja nebesa, svoje ljubljeno bivališče in prostor svojega počitka.
Naj te nikoli ne pustim samega, marveč naj bom tam, v vsej celoti, vsa prebujena v
svoji veri, vsa v adoraciji, vsa predana tvojemu stvariteljskemu delovanju" (blažena
Elizabeta od svete Trojice).
Audio:
50. Kaj
pomeni, da je Bog vsemogočen? Bog se je razodel kot "Močni, Mogočni" (Ps 24,8-10),
tisti, kateremu "ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Njegova vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna
in se razodeva v stvarjenju sveta iz nič ter v stvarjenju človeka iz ljubezni, a
zlasti v učlovečenju in v vstajenju svojega Sina,v daru posinovljenja in odpuščanja
grehov. Zato se Cerkev obrača s svojo molitvijo na "Vsemogočnega večnega Boga" ("Omnipotens
sempiterne Deus ...").
51. Zakaj je pomembno trditi: "V začetku je Bog
ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1)? Zato ker je stvarjenje temelj vseh zveličavnih
božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro Božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi
edinegaBogassvojim ljudstvom; je začetek zveličavne zgodovine,
ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem
izvoru in njegovem cilju.
52. Kdo je ustvaril svet? Oče, Sin in Sveti
Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej
pripisujemo Bogu Očetu.
53. Zakaj je bil svet ustvarjen? Svet je
bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico
in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu končno postal "vse
v vsem" (1 Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.
"Božja slava je
živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga" (sveti Irenej).
54.
Kako je Bog ustvaril vesolje? Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo
in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je "iz nič"
("ex nihilo") (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno
presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje stvarstvo in ga
vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.
Audio:
55. V čem
obstaja božja previdnost? Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s
katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical.
Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi
sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da
same delujejo, da so vzroki druge drugim.
56. Kako človek sodeluje
z božjo previdnostjo? Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč
pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim s svojimi dejanji, svojimi molitvami
in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč "po svojem blagohotnem načrtu" deluje
v človeku, da "hoče in dela" (Flp 2,13).
57. Če je Bog v svoji previdnosti
vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo? Na to boleče in skrivnostno vprašanje,
more dati odgovor samo celota krščanskevere. Bog nikakor ni,
niti neposredno niti posredno, vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost zla po svojem Sinu
Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh
ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.
58. Zakaj Bog dopušča
zlo? Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bi tudi
iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju:
iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sina, je izvedel največjo izmed
dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.
Audio:
Nebo
in zemlja 59. Kaj je Bog ustvaril? Sveto pismo pravi: "V začetku
je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1). Cerkev v svoji veroizpovedi oznanja, da
je Bog stvarnik vidnega in nevidnega sveta: vseh duhovnih in tvarnih bitij, to je
angelov in vidnega sveta, in na poseben način človeka.
60. Kdo so angeli? Angeli
so čisto duhovna, netelesna, nevidna in neumrljiva osebna bitja, ki imajo um in voljo.
Angeli nenehno gledajo Boga iz obličja v obličje, ga slavijo, mu služijo in so njegovi
glasniki pri izpolnjevanju njegovega zveličavnega poslanstva glede vseh ljudi.
61.
Kako so angeli navzoči v življenju Cerkve? Cerkev se pridružuje angelom,
ko moli Boga, prosi za njihovo pomoč ter praznuje spomin nekaterih angelov.
"Vsak
vernik ima ob svoji strani angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju"
(sveti Bazilij Veliki).
62. Kaj uči Sveto pismo o stvarjenju vidnega
sveta? Prek pripovedi o "šesterih dneh" stvarjenja nam Sveto pismo dá spoznati
vrednost stvarstva in njegovo naravnanost na božjo slavo in služenje človeku. Vsaka
stvar dolguje svoj obstoj Bogu, od katerega prejema svojo lastno dobrost in popolnost,
svoje lastne zakone in svoje lastno mesto v vesolju.
63. Kakšno je človekovo
mesto v stvarstvu? Človek je vrhunec vidnega stvarstva, kolikor je ustvarjen
po božji podobi in sličnosti.
64. Kakšne vrste odnos obstaja med ustvarjenimi
stvarmi? Med stvarmi obstaja medsebojna odvisnost in hierarhija, hotena od
Boga. Hkrati obstaja med njimi enost in solidarnost, ker imajo vse istega Stvarnika,
so od njega ljubljene in naravnane na njegovo slavo. Spoštovati v stvarstvo zapisane
zakonitosti in odnose, ki izhajajo iz narave stvari, je začetek modrosti in temelj
nravnosti.
65. Kakšen je odnos med delom stvarjenja in odrešenja? Delo
stvarjenja dosega vrhunec v še večjem delu, ki je odrešenje. To pa daje začetek novemu
stvarjenju, v katerem bo vse našlo svoj polni smisel in svojo dovršitev.
Audio:
Človek66.
V kakšnem smislu je človek ustvarjen po "Božji podobi"?Človek je ustvarjen
po Božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika.
Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican,
da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek ustvarjen
po Božji podobi ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo, ki je sposoben
spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z Bogom ter z drugimi
osebami.
67. Za kakšen cilj je Bog ustvaril človeka? Bog je vse
ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil
ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prinašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo,
da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti učlovečene
Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka, vnaprej določenega, da bi postal
podoben učlovečenemu Božjemu Sinu, ki je popolna "podoba nevidnega Boga" (Kol
1,15).
68. Zakaj vsi ljudje sestavljajo enoto? Vsi ljudje sestavljajo
enoto človeškega rodu zaradi skupnega izvora, ki ga imajo v Bogu. Bog je namreč "iz
enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26). Vsi imajo enega samega Zveličarja
in so poklicani, da postanejo deležni večne sreče v Bogu.
69. Kako v človeku
duša in telo sestavljata enoto? Človeška oseba je eno bitje, ki je hkrati telesno
in duhovno. V človeku duh in tvar sestavljata eno samo naravo. Ta enota je tako globoka,
da zaradi duhovnega počela, ki je duša, telo, ki je tvarno, postane človeško in živo
telo, in je deležno dostojanstva Božje podobe.
70. Kdo podari človeku dušo? Duhovna
duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko
se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem
vstajenju.
71. Kakšno razmerje je Bog postavil med možem in ženo? Mož
in žena, ustvarjena od Boga, imata enako dostojanstvo kot človeški osebi. Hkrati
drug drugega dopolnjujeta v svoji moškosti in ženskosti. Bog ju je hotel drugegaza drugega, kot občestvo oseb. Skupaj sta tudi poklicana, da predajata naprej
človeško življenje, ko postaneta v zakonu "eno meso" (1 Mz 2,24), in da si kot Božja
"oskrbnika" podvržeta zemljo.
72. Kakšno je bilo prvotno človekovo stanje
po Božjem načrtu? Bog, ki je ustvaril moža in ženo, jima je dal
posebno deležnost pri svojem božjem življenju, v svetosti in pravičnosti. Po Božjem
načrtu človeku ni bilo potrebno ne trpeti ne umreti. Poleg tega je vladala popolna
harmonija v človeku samem, harmonija med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom, med možem
in ženo, kakor tudi med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom.
Audio:
Padec 73.
Kako razumemo stvarnost greha? Greh je prisoten v zgodovini človeka. Takšna
stvarnost se razjasni samo v luči božjega razodetja in zlasti v luči Kristusa Odrešenika
vseh, ki je dal, da se je še bolj pomnožila milost tam, kjer se je pomnožil greh.
74.
Kaj je padec angelov? Taizraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi,
o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je
ustvaril Bog. A postali so zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili
Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti
človeka svojemu uporu zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago na
hudičem.
75. V čem obstaja prvi človekov greh? Skušan od hudiča je
človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega Stvarnika, in nepokoren Bogu,
hotel biti "kakor Bog" brez Boga in mimo Boga (1 Mz 3,5). Tako sta Adam in Eva takoj
izgubila milost prvotne svetosti in pravičnosti zase in za vse ljudi.
76.
Kaj je izvirni greh? Izvirni greh, v katerem se rodijo vsi ljudje, je stanje
pomanjkanja prvotne svetosti in pravičnosti. Je greh, ki smo si ga "nakopali", ne
"storili"; je stanje rojstva, ne osebno dejanje. Zaradi enote izvira vseh ljudi izvirni
greh prehaja na Adamove potomce s človeško naravo "ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju".
To prenašanje izvirnega greha je skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti.
77.
Katere druge posledice povzroča izvirni greh? Posledica izvirnega greha je,
da je človeška narava, ne da bi bila povsem pokvarjena, ranjena v svojih naravnih
močeh, podvržena nevednosti, trpljenju, gospostvu smrti, in nagnjena h grehu. To nagnjenje
imenujemo concupiscentia - poželjivost.
78. Kaj je storil Bog po
prvem grehu? Po prvem grehu je bil svet preplavljen z grehi, a Bog ni zapustil
človeka v oblasti smrti, marveč mu je - v "protoevangeliju" (1 Mz 3,15) - skrivnostno
oznanil zmago nad zlom in dvig iz padca. To je prvo oznanilo odrešujočega Mesija.
Zato bo padec imenovan celo srečna krivda, ker "je bila vredna imeti takšnega
in tako velikega Odrešenika" (Velikonočna vigilija).
Audio: DRUGO POGLAVJE VERUJEM
V JEZUSA KRISTUSA, EDINEGA BOŽJEGA SINA 79. Katera je vesela novica
za človeka? To je oznanilo o Jezusu Kristusu, "Sinu živega Boga" (Mt 16,16),
umrlem in vstalem. V času kralja Heroda in cesarja Avgusta je Bog izpolnil obljube,
dane Abrahamu in njegovemu potomstvu, ter poslal "svojega Sina, rojenega iz žene,
podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako mi prejeli
posinovljenje" (Gal 4,4-5).
80. Kako se ta vesela novica širi? Že
od vsega začetka so prvi učenci goreče želeli oznanjati Jezusa Kristusa z namenom,
da bi vse privedli k veri vanj. Tudi danes iz ljubečega poznanja Kristusa izvira hrepenenje,
da bi evangelizirali in katehizirali, se pravi da bi v njegovi osebi razodeli celoten
Božji načrt in pripeljali ljudi v občestvo z njim.
Audio:
"IN V JEZUSA
KRISTUSA, SINA NJEGOVEGA EDINEGA, GOSPODA NAŠEGA" 81. Kaj pomeni ime "Jezus"? Ime
"Jezus", ki mu ga je dal angel ob oznanjenju, pomeni "Bog rešuje". Izraža hkrati njegovo
identiteto in njegovo poslanstvo, ker "bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov"
(Mt 1,21). Peter zatrjuje, da "nam pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem
bi se ljudje mogli rešiti" (Apd 4,12).
82. Zakaj se Jezus imenuje Kristus? "Kristus"
po grško, "Mesija" po hebrejsko pomeni "maziljenec". Jezus je Kristus zato, ker ga
je Bog posvetil in mazilil s Svetim Duhom za odrešenjsko poslanstvo. Je od Izraela
pričakovani Mesija, poslan na svet od Očeta. Jezus je sprejel naslov Mesija in natančno
pojasnil njegov pomen: "Prišel je iz nebes" (Jn 3,13), bil križan in nato obujen od
mrtvih, je trpeči služabnik, ki "daje svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28).
Iz imena Kristus smo prejeli ime kristjani.
83. V kakšnem
pomenu je Jezus "edinorojeni Božji Sin"? Jezus je to v edinstvenem in popolnem
pomenu. Pri krstu in spremenitvi na gori Očetov glas označuje Jezusa kot svojega "ljubljenega
Sina". Ko Jezus označuje sam sebe kot Sina, ki "pozna Očeta" (Mt 11,27), potrjuje
svoje edinstveno in večno razmerje do Boga Očeta. Jezus je "edinorojeni Božji Sin"
(1 Jn 2,23), druga oseba Trojice. Je središče apostolske pridige: apostoli so "videli
njegovo slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin" (Jn 1,14).
84. Kaj
pomeni naslov "Gospod"?V Svetem pismu ta naslov običajno označuje Boga kot vzvišenega
vladarja. Jezus sam si prideva ta naslov in razodeva svoje božje vladarstvo s svojim
gospodovanjem nad naravo, nad hudobnimi duhovi, nad grehom in smrtjo, in zlasti s
svojim vstajenjem. Prve cerkvene veroizpovedi razglašajo, da oblast, čast in slava,
ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu; Bog "mu je dal ime, ki je nad vsakim drugim
imenom" (Flp 2,11). Jezus je Gospod sveta in zgodovine, edini, kateremu mora človek
popolnoma podvreči svojo osebno svobodo.
Audio:
"JEZUS
KRISTUS JE BIL SPOČET OD SVETEGA DUHA, ROJEN IZ DEVICE MARIJE"
85.
Zakaj je Božji Sin postal človek?Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
si je Božji Sin v naročju Device Marije po delovanju Svetega Duha privzel meso. Nas
grešnike je hotel spraviti z Bogom, nam oznaniti njegovo neskončno ljubezen, biti
za nas vzor svetosti in nas napraviti "deležne božje narave" (1 Pt 1,4).
86.
Kaj pomeni beseda "učlovečenje"? Cerkev z besedo "učlovečenje" označuje skrivnost
čudovitega združenja božje in človeške narave v eni sami božji osebi Besede. Da bi
izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je "meso" (Jn 1,14), resnično
človek. Vera v učlovečenje je razločilno znamenje krščanske vere.
87. Na
kakšen način je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek? Jezus je neločljivo
pravi Bog in pravi človek, v edinosti svoje božje osebe. On, Božji Sin, ki je "rojen,
ne ustvarjen, enega bistva z Očetom", je postal pravi človek, naš brat, in sicer ne
da bi prenehal biti Bog, naš Gospod.
88. Kaj v tem pogledu uči kalcedonski
koncil (leta 451)? Cerkveni zbor v Kalcedonu uči izpovedovati, da "je Sin,
naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti;
resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in iz telesa. Prav isti
je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z nami po človečnosti, v
vsem nam enak razen v grehu (Heb 4,15). Pred vsemi veki je bil rojen iz Očeta po božanstvu,
v poslednjih dneh pa je bil isti zaradi nas in zaradi našega zveličanja rojen iz Device
Marije, Božje Matere, po človeški naravi."
89. Kako Cerkev izraža skrivnost
učlovečenja? To izraža z izpovedovanjem, da je Jezus Kristus pravi Bog in
pravi človek. Ima dve naravi, božjo in človeško, ki nista pomešani druga z drugo,
temveč zedinjeni v eni sami osebi Božjega Sina. Zato je torej treba v Kristusovi človeški
naravi vse - čudeže, trpljenje, smrt - pridevati njegovi božji osebi, ki deluje po
privzeti človeški naravi.
"O edinorojeni Sin in Beseda Boga samega, čeprav
si nesmrten, si se hotel zaradi našega zveličanja utelesiti iz svete Bogorodice in
vedno device Marije (...) Ti, ki si eden od svete Trojice, slavljen z Očetom in Svetim
Duhom, reši nas!" (Bizantinska liturgija sv. Janeza Zlatoustega).
Audio:
90. Ali
je učlovečeni Božji Sin imel dušo s človeškim spoznavanjem? Božji Sin
si je privzel telo, oživljeno z razumno človeško dušo. S svojim človeškim razumom
se je Jezus naučil veliko stvari z izkušnjo. A tudi kot človek je imel Božji Sin notranje
in neposredno spoznavanje Boga, svojega Očeta. Prav tako je segal do skritih misli
človeškega srca in popolnoma poznal večne načrte, ki jih je razodel s svojim prihodom.
91.
Kako soglašata dve volji učlovečene Besede? Jezus ima božjo voljo in človeško
voljo. V svojem zemeljskem življenju je Božji Sin človeško hotel, kar je skupaj z
Očetom in Svetim Duhom odločil za naše zveličanje. Kristusova človeška volja je pokorna;
ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji volji.
92.
Ali je Kristus imel resnično človeško telo? Kristus si je privzel resnično
človeško telo, s katerim je nevidnega Boga napravil vidnega. Zato smemo Kristusa upodabljati
in častiti na svetih podobah.
93. Kaj predstavlja Jezusovo srce? Jezus
nas je poznal in ljubil s človeškim srcem. Njegovo srce, prebodeno za naše zveličanje,
je simbol tiste neskončne ljubezni, s katero Jezus ljubi Očeta in prav vsakega človeka.
94.
Kaj pomeni izraz: "Spočet od Svetega Duha ..."? To pomeni, da je Devica Marija
spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža: "Sveti
Duh bo prišel nadte" (Lk 1,35), ji je rekel angel ob oznanjenju.
95. "...
rojen iz Marije Device": zakaj je Marija resnično Božja Mati? Marija je resnično
Božja Mati, ker je Jezusova Mati (Jn 2,1; 19,25). Tisti namreč, katerega je
spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta.
Je Bog sam.
96. Kaj pomeni brezmadežno spočetje? Bog je milostno
izbral Marijo pred vso večnostjo, da bi bila Mati njegovega Sina: da bi izpolnila
tolikošno poslanstvo, je bila spočeta brezmadežna. To pomeni, da je bila Marija
po božji milosti in glede na zasluženje Jezusa Kristusa obvarovana izvirnega greha
že od svojega spočetja.
Audio:
97. Kako
Marija sodeluje z odrešenjskim božjim načrtom? Marija je po božji milosti ostala
brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje. Je "milosti polna" (Lk 1,28), "vsa
sveta". Ko ji angel oznani, da bo rodila "Sinù Najvišjega" (Lk 1,32), svobodno izreče
svojo privolitev s "poslušnostjo vere" (Rim 1,5). Marija sama sebe v celoti izroči
osebi in delu svojega Sina Jezusa, ko z vsem srcem sprejme odrešenjsko božjo voljo.
98.
Kaj pomeni Jezusovo deviško spočetje? Pomeni, da je bil Jezus spočet samo z
močjo Svetega Duha v naročju Device, brez sodelovanja moža. Jezus je Sin nebeškega
Očeta po božji naravi in Marijin Sin po človeški naravi, vendar pa pravi Očetov Sin
v obeh naravah; v njem je ena sama oseba, namreč božja.
99. V kakšnem
smislu je Marija "vedno devica"? V smislu, da "je ostala devica ob spočetju
svojega Sina, devica ob porodu, devica, ko ga je nosila v svojem telesu, devica, ko
ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej" (sveti Avguštin). Zatorej,
ko evangeliji govorijo o "Jezusovih bratih in sestrah", gre za Jezusove bližnje sorodnike,
v skladu z izrazom, ki ga uporablja Sveto pismo.
100. Na kakšen način
je Marijino duhovno materinstvo univerzalno? Marija ima edinega Sina, Jezusa.
Toda v njej se njeno duhovno materinstvo razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus
odrešit. Pokorna ob novem Adamu, Jezusu Kristusu, je Devica nova Eva, resnična
mati živih, ki z materinsko ljubeznijo sodeluje pri njihovem rojstvu in pri njihovi
vzgoji v redu milosti. Kot Devica in Mati je Marija podoba Cerkve, njeno najpopolnejše
uresničenje.
101. V kakšnem smislu je vse Kristusovo življenje skrivnost? Vse
Kristusovo življenje je dogodek razodevanja. Kar je vidno v Jezusovem zemeljskem življenju,
vodi k njegovi nevidni skrivnosti, zlasti k skrivnosti njegovega božjega
sinovstva: "Kdor vidi mene, vidi Očeta" (Jn 14,9). Tudi če se odrešenje dopolni
s križem in vstajenjem, je vse Kristusovo življenje skrivnost odrešenja, kajti
vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen odrešiti padlega človeka
in ga znova postaviti v njegovo prvotno poklicanost božjega otroka.
Audio:
102. Kakšne
so bile priprave na Jezusove skrivnosti? Je predvsem dolgo upanje, trajajoče
več stoletij, ki ga podoživljamo v bogoslužnem obhajanju adventnega časa. Poleg zastrtega
pričakovanja, ki ga je Bog položil v srce poganov,je pripravljal prihod svojega
Sina prek stare zaveze do Janeza Krstnika, ki je zadnji in največji izmed
prerokov.
103. Kaj uči evangelij o skrivnostih Jezusovega
rojstva in otroštva? O Božiču se veličastvo nebes razodeva v slabotnosti
otroka; Jezusovo obrezovanje je znamenje njegove pripadnosti izraelskemu ljudstvu
in predpodoba našega krsta; Gospodovo razglašenje razodeva Jezusa kot Izraelovega
Kralja-Mesija vsem narodom; ob njegovem darovanju v templju se s Simeonom in
Ano celotno Izraelovo pričakovanje sreča s svojim Odrešenikom; beg v Egipt
in pokol nedolžnih otok naznanjata, da bo vse Kristusovo življenje v znamenju preganjanja;
njegova vrnitev iz Egipta spominja na izhod /iz Egipta/ in predstavlja Jezusa
kot novega Mojzesa: on je pravi in dokončni osvoboditelj.
104. Kakšen
pouk nad daje Jezusovo skrito življenje v Nazaretu? V času skritega življenja
v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se
z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom,
družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba
njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost,
čeprav je ne razumeta vedno.
105. Zakaj Jezus sprejme od Janeza "krst pokore
v odpuščanje grehov" (Lk 3,3)? Zato, da začne svoje javno življenje in vnaprej
sprejme krst svoje smrti: tako sprejme svojo uvrstitev med grešnike, čeprav je brez
greha. On je "božje jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). Oče ga razglasi za
svojega "ljubljenega Sina" (Mt 3,17) in Sveti Duh se spusti nanj. Jezusov krst je
predpodoba našega krsta.
106. Kaj razodevajo Jezusove skušnjave v puščavi? Jezusove
skušnjave v puščavi so ponovitev skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi. Satan
skuša Jezusa v njegovi pokorščini poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče. Kristus, novi
Adam, vzdrži, in njegova zmaga naznanja zmago njegovega trpljenja, najvišjo pokorščino
njegove sinovske ljubezni. Cerkev se pridružuje tej skrivnosti zlasti v bogoslužnemčasu posta.
107. Kdo je povabljen v božje kraljestvo, ki
ga Jezus oznanja in uresničuje? Jezus vabi v božje kraljestvo vse ljudi. Tudi
najhujši grešnik je poklican, da se spreobrne in sprejme brezmejno Očetovo usmiljenje.
Božje kraljestvo že tu na zemlji pripada tistim, ki ga sprejmejo s ponižnim srcem.
Njim so razodete njegove skrivnosti.
108. Zakaj Jezus razodeva kraljestvo
z znamenji in čudeži? Jezus spremlja svojo besedo z znamenji in čudeži,
da bi potrdil, da je kraljestvo navzoče v njem, Mesiju. Čeprav ozdravlja nekatere
osebe, ni prišel zato, da bi odpravil vse zlo tu na zemlji, pač pa da bi nas osvobodil
zlasti suženjstva greha. Izganjanje hudobnih duhov naznanja, da bo njegov križ zmagovit
nad "vladarjem tega sveta" (Jn 12,31).
109. Kakšno oblast podeljuje Jezus
svojim apostolom v božjem kraljestvu? Jezus izbere dvanajstere, prihodnje
priče svojega vstajenja, ter jim dá delež pri svojem poslanstvu in pri svoji oblasti,
da učijo, odvezujejo grehov, gradijo in vodijo Cerkev. V tem zboru Peter prejme "ključe
nebeškega kraljestva" (Mt 16,19) in zavzema prvo mesto s poslanstvom, da varuje vero
vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate.
110. Kakšen pomen ima
spremenitev? V spremenitvi se prikaže predvsem Trojica: "Oče v glasu, Sin v
človeku, Duh v svetlem oblaku" (sveti Tomaž Akvinski). Jezus, ki se z Mojzesom in
Elijem pogovarja o svojem "odhodu" (Lk 9,31) pokaže, da gre njegovo veličastvo prek
križa, in daje predokus svojega vstajenja in svojega veličastnega prihoda, "ko bo
preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu"
(Flp 3,21).
"Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili
sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus Bog; tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli,
da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu oznanjevali, da si ti v resnici
odsevanje Očeta" (Bizantinska liturgija).
111. Kakšen je Jezusov mesijanski
vhod v Jeruzalem? Jezus se sam trdno odloči kreniti proti Jeruzalemu, da bi
trpel, umrl in vstal. Kot mesijanski Kralj, ki razodeva prihod božjega kraljestva,
vstopi v svoje mesto sedeč na osliču. Sprejmejo ga mali, njihovo vzklikanje je privzeto
v evharistični Sanctus: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana
(rešinas)" (Mt 21,9). Bogoslužje Cerkve začenja véliki teden z
obhajanjem tega vhoda v Jeruzalem.
»JEZUS KRISTUS JE TRPEL POD PONCIJEM
PILATOM, KRIŽAN BIL, UMRL IN BIL V GROB POLOŽEN« 112. Kakšen
je pomen Jezusove velikonočne skrivnosti? Jezusova velikonočna skrivnost, ki
obsega njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje, je v srcu krščanske vere,
ker se je odrešenjski božji načrt izvršil enkrat za vselej z odrešilno smrtjo Božjega
Sina Jezusa Kristusa.
113. S katerimi obdolžitvami je bil Jezus obsojen? Nekateri
voditelji Izraela so obdolžili Jezusa, da deluje zoper postavo, zoper jeruzalemski
tempelj in zlasti zoper vero v enega samega Boga, ker se je razglašal za Božjega Sina.
Zato so ga izročili Pilatu, da bi ga obsodil na smrt.
114. Kakšen odnos
je imel Jezus do Izraelove postave? Jezus ni odpravil postave, ki jo je Bog
dal Mojzesu na Sinaju, ampak jo je dopolnils tem, da ji je podelil dokončno
razlago. Je božji Zakonodajalec, ki v celoti spolnjuje to postavo. Jezus je nadalje
zvesti služabnik, ki s svojo spravno in zadostilno smrtjo naklanja edino daritev,
ki je sposobna odvzeti vse "pregrehe ljudi v prejšnji zavezi" (Heb 9,15).
115.
Kakšno je bilo Jezusovo ravnanje do jeruzalemskega templja? Jezus je bil obdolžen
sovražnosti do templja. Vendar ga je spoštoval kot "hišo svojega Očeta" (Jn 2,16)
in je tam podal pomemben del svojega nauka. A napovedal je tudi njegovo porušenje
v odnosu do svoje smrti. Samega sebe predstavil kot dokončno prebivališče Boga med
ljudmi.
116. Ali je Jezus nasprotoval Izraelovi veri v enega Boga in odrešenika? Jezusni nikoli nasprotoval veri v enega Boga, tudi tedaj ne, ko je izvrševal najodličnejše
božje delo, ki je dopolnjevalo mesijanske obljube in ga razodevalo enakega Bogu: odpuščanje
grehov. Jezusova zahteva, da verujejo vanj in se spreobrnejo, omogoča razumeti tragično
nerazumevanje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik.
117.
Kdo je odgovoren za Jezusovo smrt? Jezusovega trpljenja in smrti ni mogoče
pripisovati niti vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti drugim Judom, ki so potem
prišli v čas in prostor. Vsak posamezni grešnik, se pravi vsak človek, je tako rekoč
povzročitelj in orodje vseh muk, ki jih je pretrpel Odrešenik. Za krivce tega strašnega
hudodelstva moramo imeti tiste, predvsem če so kristjani, ki spet in spet padajo v
grehe in se naslajajo v zablodah in grehih.
118. Zakaj Kristusova smrt
spada v odrešenjski božji načrt? Da bi vse ljudi, zapisane smrti zaradi greha,
spravil s seboj, se je Bog iz ljubezni odločil poslati svojega Sina, da bi se izročil
smrti za grešnike. Jezus je umrl, "kakor je v Pismih". Njegova smrt je bila napovedana
v Stari zavezi, zlasti kot daritev trpečega služabnika.
119. Na kakšen
način je Kristus samega sebe daroval Očetu? VseKristusovo življenje
je svobodna daritev Očetu, da bi izpolnil njegov načrt odrešenja. Jezus daje "svoje
življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45) in tako spravi z Bogom vse človeštvo. Njegovo
trpljenje in njegova smrt razodevata, kako je njegova človeška narava svobodno in
popolno orodje božje ljubezni, ki hoče zveličanje vseh ljudi.
120. Kako
se Jezusa daritev izraža pri zadnji večerji? Pri zadnji večerji z dvanajsterimi
apostoli na večer pred svojim trpljenjem Jezus vnaprej izvrši, se pravi izrazi in
uresniči prostovoljno daritev samega sebe: "To je moje telo, ki se daje za
vas", "to je moja kri, ki ... se preliva" (Lk 22,19-20). S tem Jezus hkrati
postavi evharistijo kot "spomin" (1 Kor 11,25) svoje daritve in svoje apostole za
duhovnike nove zaveze.
121. Kaj se dogaja v smrtnem boju na Oljski gori?
Kljub grozi, ki jo smrt povzroči v povsem sveti človeški naravi "začetnika
življenja" (Apd 3,15), se človeška volja Božjega Sina podreja Očetovi volji: da bi
nas odrešil, Jezus sprejme to, da na svojem telesu nosi naše grehe in postane "pokoren
do smrti" (Flp 2,8).
122. Kateri so učinki Kristusove daritve na
križu? Jezus je svobodno daroval svoje življenje v spravno daritev, se pravi,
da je popravil naše krivde in zadostil zanje s popolno pokorščino svoje ljubezni vse
do smrti. Ta "ljubezen do konca" (Jn 13,1) Božjega Sina spravi z Očetom vse človeštvo.
Kristusova velikonočna daritev torej na edinstven, popoln in dokončen način odkupi
vse ljudi in jim odpre občestvo z Bogom.
123. Zakaj Jezus kliče svoje učence,
naj vzamejo nase svoj križ? Ko Jezus kliče svoje učence, naj "vzamejo svoj
križ in hodijo za njim" (Mt 16,24), hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi prav tiste,
ki so prvi deležni njenih dobrot.
124. V kakšnem stanju je bilo Kristusovo
telo v grobu? Kristus je resnično umrl in bil resnično pokopan. Toda božja
moč je obvarovala njegovo telo trohnjenja. "JEZUS KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL, TRETJI
DAN OD MRTVIH VSTAL" 125. Kaj je "predpekel", v katerega gre Jezus? "Predpekel"
- za razliko od pekla pogubljenja - je sestavljal stanje vseh tistih, pravičnih
in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom. V svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo,
je Jezus dosegel v predpeklu pravične, ki so pričakovali svojega Odrešenika, da bi
končno prišli do gledanja Boga. Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in
hudiča, "ki je imel smrtonosno oblast" (Heb 2,14), je osvobodil pravične, ki so pričakovali
Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.
126. Katero mesto zavzema Kristusovo
vstajenje v naši veri? Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa
in skupaj s križem predstavlja bistveni del velikonočne skrivnosti.
127.
Katera "znamenja" izpričujejo Jezusovo vstajenje? Poleg odločilno pomembnega
znamenja praznega groba Jezusovo vstajenje izpričujejo žene, ki so Jezusa prve srečale
in ga oznanile apostolom. Jezus se je nato "prikazal Petru in dvanajsterim. Nato se
je prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1 Kor 15,5-6) in še drugim. Apostoli si
niso mogli izmisliti vstajenja, ker se jim je to zdelo nemogoče: Jezus jih je namreč
celo grajal zaradi njihove nevere.
128. Zakaj je vstajenje hkrati presežen
dogodek? Čeprav je vstajenje, kolikor je to vstop Kristusove človeške narave
v božjo slavo, zgodovinski dogodek, ugotovljiv in izpričan z znamenji in pričevanji,
kot skrivnost vere presega in prerašča zgodovino. Zato se vstali Kristus ni pokazal
svetu, temveč svojim učencem, katere je določil za svoje priče pred ljudstvom.
129.
Kakšno je Jezusovo vstalo telo? Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko
življenje. Njegovo vstalo telo je telo, ki je bilo križano in nosi znamenja njegovega
trpljenja, a je odslej deležno božjega življenja z lastnostmi poveličanega telesa.
Zaradi tega je vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže svojim učencem kakor
in kjer hoče in pod različnimi podobami.
130. Na kakšen način je
vstajenje delo svete Trojice? Kristusovo vstajenje je presežno delo Boga. Tri
božje osebe delujejo skupaj v skladu s tem, kar jim je lastno: Oče razodeva svojo
moč; Sin "spet prejme" življenje, ki ga je svobodno daroval (Jn 10,17), ko združi
svojo dušo in svoje telo, katero Sveti Duh oživlja in poveličuje.
131. Kakšna
sta smisel in odrešenjski pomen vstajenja? Vstajenje je vrhunec učlovečenja.
Vstajenje potrjuje Kristusovo božjo naravo kakor tudi vse kar je sam storil in učil,
ter uresničuje vse božje obljube v naš blagor. Poleg tega je Vstali, zmagovalec nad
grehom in smrtjo, počelo našega opravičenja in našega vstajenja: že sedaj nam daje
milost posinovljenja, ki je stvarna deležnost pri njegovem življenju edinorojenega
Sina; nato bo ob koncu časov obudil naše telo.
"JEZUS JE ŠEL V NEBESA, SEDI
NA DESNICI BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA" 132. Kaj pomeni vnebohod? Po
štiridesetih dneh, odkar se je Kristus prikazoval apostolom pod podobo navadne človeške
narave, ki je zastirala njegovo slavo Vstalega, gre Kristus v nebesa in sede na Očetovo
desnico. Kristus je Gospod, ki odslej kraljuje s svojo človeško naravo v večni slavi
Božjega Sina in nenehno posreduje za nas pri Očetu. Pošilja nam svojega Duha in nam
daje upanje, da bomo nekoč prišli k njemu, saj nam je pripravil prostor. "OD
ONDOD BO PRIŠEL SODIT ŽIVE IN MRTVE" 133. Kako zdaj Gospod Jezus kraljuje? Gospod
vesoljstva in zgodovine, glava svoje Cerkve, poveličani Kristus skrivnostno ostaja
na zemlji, kjer je njegovo kraljestvo že navzoče kot kal in začetek v Cerkvi. Nekoč
bo zopet prišel poveličan, vendar ne vemo za čas njegovega prihoda. Zato živimo v
čuječnosti in molimo: "Pridi, Gospod" (Raz 22,20).
134. Kakšen bo Gospodov
prihod v slavi? Po zadnjem kozmičnem pretresu tega minljivega sveta bo Kristusov
prihod v slavi povezan z dokončnim zmagoslavjem Boga v paruziji (ponovnim prihodom)
in s poslednjo sodbo. Tako bo božje kraljestvo prispelo do dovršitve.
135.
Kako bo Kristus sodil žive in mrtve? Kristus bo sodil z oblastjo, katero
je pridobil kot Odrešenik sveta, ki je prišel reševat ljudi. Razkrite bodo najgloblje
skrivnosti srca, kakor tudi ravnanje vsakogar do Boga in do bližnjega. Vsak človek
bo po svojih delih ali obdarjen z življenjem ali obsojen za vso večnost. Tako se bo
uresničila "Kristusova polnost" (Ef 4,13), v kateri "bo Bog vse v vseh" (1 Kor 15,28).
TRETJE
POGLAVJE VERUJEM V SVETEGA DUHA
"VERUJEM V SVETEGA DUHA" 136.
Kaj hoče povedati Cerkev, ko izpoveduje: "Verujem v Svetega Duha"? Verovati
v Svetega Duha se pravi izpovedovati, da je Sveti Duh tretja oseba svete Trojice,
ki izhaja iz Očeta in Sina in ga skupaj "z Očetom in Sinom molimo in slavimo". Duh
je bil "poslan v naše srce" (Gal 4,6), da bi prejeli novo življenje kot božji otroci.
137. Zakaj sta poslanje Sina in Duha neločljivi? V nerazdeljivi
Trojici sta Sin in Duh različna, vendar neločljiva. Od začetka do dovršitve časa,
namreč, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom
v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga "Oče" (Rim 8,15). Sveti Duh
je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in
ko deluje v Cerkvi.
138. Kakšni so nazivi Svetega Duha? "Sveti Duh"
je lastno ime tretje osebe svete Trojice. Jezus ga imenuje tudi: Duh Paraklet (Tolažnik,
Advocatus) in Duh resnice. Nova zaveza ga imenuje tudi: Kristusov Duh, Gospodov Duh,
Božji Duh, Duh slave, Duh obljube.
139. Kateri so simboli Svetega
Duha? Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega
prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno
znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal
oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se
podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu.
140.
Kaj pomeni, da je Duh "govoril po prerokih"? Z besedo preroki razumemo
vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil, da so govorili v božjem imenu. Duh privede
prerokbe stare zaveze do polne dovršitve v Kristusu, čigar skrivnost razkriva v novi
zavezi.
141. Kaj dovrši Sveti Duh v Janezu Krstniku? Duh napolni
Janeza Krstnika, zadnjega preroka stare zaveze, ki je po njegovem delovanju poslan,
da "pripravi za Gospoda dovzetno ljudstvo" (Lk 1,17) in oznani prihod Kristusa, Božjega
Sina: tistega, na kogar je videl prihajati Duha in ostati nad njim, tistega, "ki krščuje
v Svetem Duhu" (Jn 1,33).
142. Kakšno je delo Duha v Mariji? Sveti
Duh dopolni v Mariji pričakovanja in priprave stare zaveze za Kristusov prihod. Na
edinstveni način jo napolni z milostjo in napravi njeno devištvo rodovitno, da rodi
učlovečenega Božjega Sina. Iz nje napravi mater "celotnega Kristusa", to se pravi
mater Jezusa Glave in Cerkve, njegovega Telesa. Marija je navzoča med dvanajsterimi
na binkoštni dan, ko Duh začenja "poslednje čase" z nastopom Cerkve.
143.
Kakšen je odnos med Duhom in Kristusom Jezusom v njegovem zemeljskem poslanstvu? Božji
Sin je z maziljenjem Duha posvečen za Mesija v svoji človeški naravi od samega učlovečenja.
Kristus ga razodeva v svojem poučevanju, ko izpolnjuje obljubo, dano očetom, in ga
priobčuje porajajoči se Cerkvi s tem, da ga dihne v apostole po svojem vstajenju.
144.
Kaj se zgodi na binkošti? Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani
Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo, tako da je sveta
Trojica v polnosti razodeta. Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve,
ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva.
"Videli
smo resnično luč, prejeli smo nebeškega Duha, našli smo resnično vero: molimo nedeljivo
Trojico, kajti ona nas je rešila" (bizantinska liturgija, troparij pri binkoštnih
večernicah).
145. Kakšno je delo Svetega Duha v Cerkvi? Duh
zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom,
izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice.
Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah,
da bi vsi obrodili "sad Duha" (Gal 5,22).
146. Kako Kristus in njegov Duh
delujeta v srcu vernih? Kristuspo zakramentih priobčuje udom
svojega skrivnostnega telesa svojega Duha in božjo milost, ki rojeva sadove novega
življenja, po Duhu. Končno, Sveti Duh je učitelj molitve.
"VERUJEM
... SVETO KATOLIŠKO CERKEV" Cerkev v božjem načrtu 147. Kaj
pomeni beseda Cerkev? Označuje ljudstvo, ki ga Bog sklicuje in
zbira z vseh koncev sveta, da bi sestavljalo zbor tistih, ki po veri in krstu postanejo
božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha.
148. Ali so druga
imena in podobe s katerimi Sveto pismo nakazuje Cerkev? V Svetem pismu srečujemo
celo vrsto podob, ki izražajo dopolnjujoče se vidike skrivnosti Cerkve. Stara zaveza
daje prednost podobam v povezavi z Božjim ljudstvom. Nova zaveza ima rajši
podobe v povezavi s Kristusom kot glavo tega ljudstva, ki je njegovo telo. Prav tako
ima rada podobe vzete iz pastirskega življenja (ovčji hlev, čreda, ovce), kmečkega
življenja (polje, oljka, vinograd), prebivanja (bivališče, skala, tempelj), družinskega
življenja (nevesta, mati, družina).
149. Kakšen je izvor in dovršitev Cerkve? Cerkev
najde izvor in dovršitev v večnem Božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi
z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami
in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo
in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost
z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh
odkupljenih.
150. Kakšno je poslanstvo Cerkve? Poslanstvo Cerkve
je, da oznanjuje in vzpostavlja sredi vseh narodov Božje kraljestvo, ki ga je začel
Jezus Kristus. Cerkev je tu na zemlji kal in začetek tega zveličavnega kraljestva.
151. V kakšnem smislu je Cerkev skrivnost? Cerkev
je skrivnost, kolikor je v njeni vidni stvarnosti navzoča in deluje duhovna, božja
stvarnost, ki jo je mogoče videti samo z očmi vere.
152. Kaj pomeni, da
je Cerkev vesoljni zveličavni zakrament ? Pomeni, da je znamenje
in orodje za spravo in občestvo vsega človeštva z Bogom in za edinost vsega človeškega
rodu.
Cerkev: Božje ljudstvo, Kristusovo telo, tempelj Svetega Duha
153.
Zakaj je Cerkev Božje ljudstvo? Cerkev je Božje ljudstvo, ker je Bog hotel
ljudi posvečevati in zveličati ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo,
zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.
154. Katere so značilnosti
božjega ljudstva? To ljudstvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa
in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano
je z dostojanstvom in svobodo Božjih otrok, za postavo ima novo zapoved
ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima
božje kraljestvo, ki se je že začelo na zemlji.
155. V kakšnem smislu je
božje ljudstvo deležno trojne Kristusove službe, duhovnika, preroka in kralja? Božje
ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni
s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe,
kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja
in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa,
ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim.
156.
V kakšnem smislu je Cerkev Kristusovo telo? Po Duhu umrli in vstali Kristus
globoko zedinja se seboj svoje verne. Tako so verujoči v Kristusa, kolikor so z njim
tesno povezani zlasti v evharistiji, združeni med seboj v ljubezni, ko sestavljajo
eno samo telo, Cerkev, katere edinost se uresničuje v različnosti udov in nalog.
157. Kdo je glava tega telesa? Kristus "je glava
telesa, to je Cerkve" (Kol 1,18). Cerkev živi iz njega, po njem in zanj. Kristus in
Cerkev sta torej "celotni Kristus" (sveti Avguštin); "Glava in udje so kakor ena sama
skrivnostna (mistična) oseba" (sveti Tomaž Akvinski).
158. Zakaj Cerkev
imenujemo Kristusovo nevesto? Zato, ker je Gospod sam sebe označil kot "ženina"
(Mr 2,19), ki je ljubil Cerkev in si jo je pridružil z večno zavezo. Kristus je dal
zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in "jo posvetil" (Ef 5,26) ter naredil
za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem ko izraz "telo" opozarja na enoto "telesa"
z udi, izraz "nevesta" poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.
159.
Zakaj pravimo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha? Zato, ker je
Sveti Duh ves v telesu, ki je Cerkev: v njegovi glavi in v njegovih udih; Sveti Duh
gradi Cerkev v ljubezni z božjo besedo, zakramenti, krepostmi in karizmami.
"Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove
ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev" (sveti Avguštin).
160. Kaj so
karizme? Karizme so posebni darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za
blagor ljdi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkve. Samo cerkvenemu učiteljstvu
pripada razločevanje karizem. Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska 161.
Zakaj je Cerkev ena? Cerkev je ena, ker ima za izvor in
vzor edinost enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa
Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki
zedinja vse vernike v občestvu v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno
življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.
162.
Kje obstaja edina Kristusova Cerkev? Edina Kristusova Cerkev kot ustanovljena
in urejena družba na svetu obstaja v (subsistitin) katoliški Cerkvi,
katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim. Samo po njej je
mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, ker je Gospod zaupal vse dobrine nove
zaveze samo zboru apostolov s Petrom na čelu.
163. Kako naj gledamo na
nekatoliške kristjane? V Cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od
polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in
resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti.
Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo
kot brate.
164. Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov? Hrepenenje
po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha.
Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim
bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.
165. V kakšnem smislu je Cerkev
sveta? Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik.
Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti
Duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost
vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti
Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je
izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno
potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.
166. Zakaj pravimo, da je Cerkev
katoliška? Cerkev je katoliška, to je vesoljna,
kolikor je v njej navzoč Kristus: "Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev"
(sveti Ignacij Antiohijski). Oznanja celoto in celovitost vere; nosi in oskrbuje polnost
zveličavnih sredstev; poslana je v misijon vsem narodom vseh časov, kateri koli kulturi
pripadajo.
167. Ali je delna Cerkev katoliška? Katoliška
je vsaka delna Cerkev (to je škofija ali eparhija), sestavljena
iz skupnosti kristjanov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom,
posvečenim v apostolskem nasledstvu z rimskim škofom, ki "predseduje v ljubezni" (sveti
Ignacij Antiohijski).
168. Kdo pripada katoliški Cerkvi? Vsi ljudje
na različne načine pripadajo ali so naravnani h katoliški edinosti božjega ljudstva.
V katoliško Cerkev je popolnoma včlenjen tisti, ki je, obdarjen s Svetim Duhom, povezan
z njo z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva. Krščeni,
ki ne uresničujejo v polnosti te katoliške edinosti, so v nekem, čeprav nepopolnem
občestvu s katoliško Cerkvijo.
169. V kakšnem razmerju je katoliška Cerkev
do judovskega ljudstva? Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega
ljudstva zaradi dejstva, da mu je Gospod, naš Bog najprej govoril. Judovskemu ljudstvu
namreč "pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube;
njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus" (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi
nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi.
170. Kakšna je povezava med katoliško Cerkvijo in nekrščanskimi verstvi? Obstaja
povezava skupnega izvora in končnega cilja vsega človeškega rodu. Katoliška Cerkev
priznava, da vse, kar je v drugih verstvih dobrega in resničnega, prihaja od Boga,
je odsev njegove resnice, more pripravljati na sprejem evangelija in voditi k edinosti
človeštva v Kristusovi Cerkvi.
171. Kaj pomeni trditev: "Zunaj
Cerkve ni zveličanja"? Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje
prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati
tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle
ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa
in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo
Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo
pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti.
172. Zakaj mora Cerkev oznanjati evangelij vsemu svetu? Zato, ker
je Kristus naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte
jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19). To Gospodovo misijonsko naročilo
ima svoj izvir v večni ljubezni Boga, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker
"hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4).
173. Na kakšen način je Cerkev misijonarska? Cerkev, ki jo
vodi Sveti Duh, nadaljuje v zgodovini poslanstvo Kristusa samega. Kristjani morajo
zato vsem oznanjati veselo novico, ki jo je prinesel Kristus, ko hodijo po njegovi
poti, pripravljeni žrtvovati tudi same sebe do mučeništva.
174. Zakaj je Cerkev apostolska? Cerkev je
apostolska po svojem izvoru, ker je sezidana na "temelju apostolov" (Ef 2,20);
po svojem nauku, ki je apostolski; po svoji zgradbi, ker jo učijo,
posvečujejo in vodijo do Kristusove vrnitve apostoli po škofih, ki so njihovi nasledniki,
v občestvu s Petrovim naslednikom.
175. V čem obstaja poslanstvo apostolov? Beseda
apostol pomeni odposlanec. Jezus, Očetov Odposlanec, je poklical k sebi dvanajstere
izmed svojih učencev in jih postavil za svoje apostole, ko je iz njih napravil izbrane
priče svojega vstajenja in temelje svoje Cerkve. Dal jim je nalogo, da nadaljujejo
njegovo poslanstvo, rekoč: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas" (Jn 20,21),
ter obljubil, da bo z njimi do konca sveta.
176. Kaj je apostolsko nasledstvo? Apostolsko
nasledstvo je predajanje poslanstva in oblasti apostolov in njihovih naslednikov,
škofov, z zakramentom svetega reda. Po tem predajanju naprej Cerkev ostaja v občestvu
vere in življenja s svojim začetkom, medtem ko prek stoletij z razširjanjem Kristusovega
kraljestva na zemlji ureja ves svoj apostolat.
Verniki: hierarhija, laiki,
posvečeno življenje 177. Kdo so verniki? Verniki so tisti, ki
se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove
duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican
k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost
glede dostojanstva božjih otrok.
178. Kako je sestavljeno božje ljudstvo? Po
božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki so prejeli
zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imenujejo laiki.
Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo
Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.
179. Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo? Kristus je
ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu;
za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje,
duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem
svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu
z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.
180. Kako
se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe? Po zgledu danajsterih apostolov,
ki jih je Kristus skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi
občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v
občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki
izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom
in pod njegovim vodstvom.
181. Zakaj ima cerkvena služba tudi osebnostno
naravo? Cerkvena služba ima tudi osebnostno naravo, ker je v moči svetega reda
vsakdo odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo.
182. Kakšno je papeževo poslanstvo? Papež, rimski škof in naslednik
apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov
namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji
ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.
183. Kakšna
je naloga škofovskega zbora? Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikoli brez
njega, prav tako izvršuje vrhovno in polno oblast nad vso Cerkvijo.
184.
Kako škofje udejanjajo svojo učiteljsko službo? Škofje v občestvu s papežem
imajo prvo dolžnost, da vsem zvesto in z oblastjo oznanjajo božji evangelij kot verodostojni
pričevalci vere apostolov, nosilci Kristusove avtoritete. Po nadnaravnem verskem čutu
se božje ljudstvo neomahljivo oklepa vere pod vodstvom živega cerkvenega učiteljstva.
185. Kdaj se udejanja nezmotnost cerkvenega učiteljstva? Nezmotnost
se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali
zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi
kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu
soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo
vere.
186. Kako škofje izvršujejo posvečevalno službo? Škofje posvečujejo
Cerkev kot oskrbniki Kristusove milosti s službo besede in zakramentov, zlasti z evharistijo,
in tudi s svojo molitvijo, svojim zgledom in svojim delom.
187.
Kako škofje izvršujejo vodstveno službo? Vsak škof kot član škofovskega zbora
ima zborno (kolegialno) skrb za vse delne Cerkve in za vso Cerkev skupaj z drugimi
škofi, zedinjenimi s papežem. Škof, kateremu je zaupana delna Cerkev, jo vodi z avtoriteto
svoje svete redne in neposredne oblasti, ki jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega
pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika.
188.
Kakšna je poklicanost vernih laikov? Verni laiki imajo po svoji posebni poklicanosti
nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da osvetljujejo in urejajo časne reči v skladu
z božjo voljo. Tako udejanjajo poklicanost k svetosti in apostolatu, ki velja vsem
krščenim.
189. Kako so laiki deležni Kristusove duhovniške službe? Deležni
so je s tem, da darujejo - kot duhovno daritev "prijetno Bogu po Jezusu Kristusu"
(1 Pet 2,5), zlasti v evharistiji - svoje življenje z vsemi deli, molitvami in apostolskimi
pobudami, družinsko življenje in vsakdanje delo, nadloge življenja, ki jih prenašajo
potrpežljivo, ter duševni in telesni počitek. Tako tudi laiki, predani Kristusu in
posvečeni po Svetem Duhu, svet sam darujejo Bogu.
190. Kako so laiki
deležni Kristusove preroške službe? Deležni so je s tem, da v veri vedno
bolj sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem svojega življenja
in z besedo, evangelizacijo in katehezo. Ta evangelizacija dobiva posebno učinkovitost
iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.
191. Kako so deležni njegove
kraljevske službe? Laiki so deležni Kristusove kraljevske službe, ker so od
njega prejeli oblast, da z zatajevanjem samega sebe in s svetostjo svojega življenja
premagujejo greh v sebi in v svetu. Opravljajo različne službe v blagor skupnosti
in z resničnimi moralnimi vrednotami prežemajo človekove časne dejavnosti in družbene
ustanove.
192. Kaj je posvečeno življenje? To je od Cerkve odobren
življenjski stan. Je svoboden odgovor na poseben Kristusov klic, s katerim se posvečeni
v celoti predajo Bogu in si prizadevajo za popolno ljubezen ob nagibanju Svetega Duha.
Za takšno posvetitev je značilno življenje po evangeljskih svetih.
193.
Kaj posvečeno življenje podarja poslanstvu Cerkve? Posvečeno življenje je deležno
poslanstva Cerkve s polno predanostjo Kristusu in bratom ter pričuje za upanje nebeškega
kraljestva.
"VERUJEM ... OBČESTVO SVETIH" 194. Kaj pomeni izraz občestvo
svetih? Ta izraz kaže predvsem na skupno deležnost
vseh članov Cerkve pri svetih rečeh (sancta): vera, zakramenti, posebno evharistija,
karizme in drugi duhovni darovi. V izvoru občestva je ljubezen, ki "ne išče svojega"
(1 Kor 13,5), ampak priganja vernika, da "izroči skupnosti vse" (Apd 4,32), tudi svoje
gmotne dobrine v pomoč bližnjemu v stiski.
195. Kaj še pomeni izraz občestvo
svetih? Ta izraz označuje tudi občestvo med svetimi osebami (sancti),
to je med tistimi, ki so po milosti zedinjeni z umrlim in vstalim Kristusom. Nekateri
potujejo na zemlji; drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo tudi s pomočjo
naših molitev; spet drugi končno že uživajo božjo slavo in prosijo za nas. Vsi skupaj
se zraščajo v eno samo družino, Cerkev, v hvalo in slavo Trojice.
Marija,
Kristusova mati in mati Cerkve 196. V kakšnem smislu je preblažena Devica
Marija mati Cerkve? Preblažena Devica Marija je mati Cerkve v redu milosti,
ker je rodila Jezusa, Božjega Sina, Glavo telesa, ki je Cerkev. Jezus, umirajoč na
križu, jo je imenoval za mater učencu s temi besedami: "Glej, tvoja mati" (Jn 19,27).
197. Kako Devica Marija pomaga Cerkvi? Po vnebohodu svojega Sina
Devica Marija s svojimi molitvami pomaga prvim začetkom Cerkve. Tudi po svojem vnebovzetju
še naprej prosi za svoje otroke, ko je za vse vzor vere in ljubezni in nad vsemi uresničuje
svoj zveličavni vpliv, ki priteka iz preobilja Kristusovih zaslug. Verniki v njej
gledajo podobo in predujem vstajenja, ki jih čaka, in jo kličejo kot priprošnjico,
pomočnico, besednico in srednico.
198. Kakšno češčenje gre sveti Devici? To
češčenje je edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo
samo sveti Trojici. To edinstveno češčenje se posebej izraža v bogoslužnih praznikih,
ki so posvečeni Božji Materi, in v marijanskih molitvah, npr. v rožnem vencu, ki je
povzetek celotnega evangelija.
199. Na kakšen način je preblažena Devica
Marija eshatološka ikona (podoba) Cerkve? Ko Cerkev gleda na Marijo, vso sveto
in že poveličano po telesu in po duši, zre v njej to, k čemur je sama poklicana na
zemlji, in tisto, kar bo v nebeški domovini.
"VERUJEM ... ODPUŠČANJE GREHOV" 200.
Kako se odpuščajo grehi? Prvi in glavni zakrament za odpuščanje grehov je krst.
Za grehe, storjene po krstu, je Kristus postavil zakrament sprave ali pokore, po katerem
se krščeni spravi z Bogom in s Cerkvijo.
201. Zakaj ima Cerkev oblast odpuščati
grehe? Cerkev ima poslanstvo in oblast odpuščati grehe, ker ji jo je podelil
Kristus sam: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur
jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23).
"VERUJEM ... VSTAJENJE MESA" 202.
Kaj označuje izraz meso in kakšen je njegov pomen? Izraz
meso označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti in umrljivosti. "Meso je
stožer odrešenja in zveličanja" (Tertulijan). Verujemo namreč v Boga, ki je stvarnik
mesa; verujemo v Besedo, ki je postala meso, da bi odkupila (rešila) meso; verujemo
vstajenje mesa, dovršitev stvarjenja in odrešenja mesa.
203. Kaj pomeni
"vstajenje mesa"? Pomeni, da končno stanje človeka ne bo samo duša, ločena
od telesa, marveč da bodo tudi naša umrljiva telesa nekoč znova prejela življenje.
204. Kakšen je odnos med Kristusovim in našim vstajenjem? Kakor
je Kristus resnično vstal od mrtvih in živi na veke, tako bo On sam poslednji dan
obudil z nerazpadljivim telesom vse: "tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju,
tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi" (Jn 5,29).
205. Kaj
se ob smrti zgodi z našim telesom in našo dušo? Ob smrti, ločitvi duše od telesa,
zapade človekovo telo minljivosti (trohljivosti), medtem ko gre duša, ki je neumrljiva,
naproti srečanju z božjo sodbo in čaka, da se bo spet združila s telesom, ko bo ob
Gospodovi vrnitvi vstalo spremenjeno. Razumevanje načina, kako se bo izvršilo
vstajenje, pa presega zmožnost naše predstave in našega razuma.
206. Kaj
pomeni umreti v Kristusu Jezusu? Pomeni umreti v božji milosti, brez smrtnega
greha. Verujoči v Kristusa more tako po njegovem zgledu preoblikovati svojo smrt
v dejanje pokorščine in ljubezni do Očeta. "Zanesljiva je beseda: če s Kristusom umremo,
bomo z njim tudi zaživeli" (2 Tim 2,11).
"VERUJEM ... VEČNO ŽIVLJENJE" 207.
Kaj je večno življenje? Večno življenje je življenje, ki se bo začelo takoj
po smrti. Ne bo imelo konca. Pred njim bo za vsakega posebna sodba, izvršena po Kristusu,
sodniku živih in mrtvih, in bo potrjena s poslednjo sodbo.
208. Kaj je
posebna sodba? Je sodba takojšnjega povračila, ki ga vsakdo ob smrti prejme
od Boga v svoji neumrljivi duši po njegovi veri in po njegovih delih. To povračilo
je takojšnji vstop v nebeško blaženost, neposredno ali po ustreznem očiščevanju,
ali pa vstop v večno pogubljenje v peklu.
209. Kaj razumemo z "nebesi"? Z
"nebesi" razumemo stanje najvišje in dokončne sreče. Tisti, ki umrjejo v božji milosti
in ne potrebujejo nadaljnjega očiščevanja, so zbrani okoli Jezusa in Marije, angelov
in svetnikov. Tako sestavljajo nebeško Cerkev, kjer gledajo Boga "iz obličja v obličje"
(1 Kor 13,12), živijo v občestvu ljubezni s presveto Trojico in prosijo za nas.
"Stvarno
in resnično življenje je Oče, ki po Sinu in v Svetem Duhu razliva nebeške darove brez
izjeme vse. Zaradi njegovega usmiljenja smo tudi mi ljudje prejeli nevarljivo obljubo
večnega življenja" (sveti Ciril Jeruzalemski).
210. Kaj so vice? Vice
so stanje tistih, ki umrejo v božjem prijateljstvu, a čeprav jim je njihovo večno
zveličanje zagotovljeno, še vedno potrebujejo očiščenja, da bi vstopili v nebeško
blaženost.
211. Kako moremo pomagati dušam v vicah pri očiščevanju? V
moči občestva svetih morejo verniki, ki še potujejo na zemlji, pomagati dušam v vicah
tako, da zanje molijo in predvsem darujejo evharistično daritev, pa tudi miloščino,
odpustke in spokorna dela.
212. V čem obstaja pekel? Pekel
obstaja v večni obsojenosti tistih, ki po svobodni izbiri umrjejo v smrtnem grehu.
Glavna kazen pekla obstaja v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem ima človek
življenje in večno blaženost, za kateri je bil ustvarjen in po katerih hrepeni. Kristus
izreka to stvarnost z besedami: "Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj!" (Mt 25,
41).
213. Kako se sklada obstoj pekla z neskončno božjo dobroto? Bog,
ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve
in hoče, "da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja" (2 Pt 3,9). Zato je človek sam,
ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka
svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača božjo usmiljeno ljubezen.
214.
V čem bo poslednja sodba? Poslednja (vesoljna) sodba bo obstajala
v razsodbi o blaženem življenju ali o večni kazni, ki jo bo Gospod Jezus izrekel ob
svoji vrnitvi kot sodnik živih in mrtvih glede "pravičnih in krivičnih" (Apd 24,15),
ki bodo vsi zbrani okoli njega. Zaradi te poslednje sodbe bo vstalo telo deležno plačila,
ki ga je duša imela v posebni sodbi.
215. Kdaj se bo izvršila ta sodba? Poslednja
sodba se bo izvršila ob koncu sveta. Samo Bog ve za dan in uro te sodbe.
216.
Kaj je upanje na novo nebo in novo zemljo? Po poslednji sodbi bo vesoljstvo
samo, rešeno suženjstva razpadljivosti, deležno Kristusove slave z nastopom "novih
nebes" in "nove zemlje" (2 Pt 3,13). Tako bo dosežena polnost božjega kraljestva ali
dokončno uresničenje božjega odrešenjskega načrta, ki je bil "spet zediniti v Kristusu
kot eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Ef 1,10). Bog bo tedaj "vse
v vsem" (1 Kor 15,28), v večnem življenju.
"Amen" 217.
Kaj pomeni amen, ki sklene našo veroizpoved? Hebrejska
beseda amen, s katero se končajo tudi zadnja knjiga Svetega pisma, nekatere
novozavezne molitve in bogoslužne molitve Cerkve, pomeni našo zaupno in popolno pritrditev
vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo; pomeni popolnoma zaupati Njemu, ki je nepreklicni
"Amen" (Raz 3,14): Kristus Gospod.
DRUGI DEL OBHAJANJE KRŠČANSKE
SKRIVNOSTI
PRVI ODDELEK ZAKRAMENTALNI RED ODREŠENJA 218.
Kaj je liturgija? Liturgija je obhajanje Kristusove skrivnosti, zlasti njegove
velikonočne skrivnosti. V njej se z izvrševanjem duhovniške službe Jezusa Kristusa
z znamenji razodeva in uresničuje posvečenje ljudi. V njej Kristusovo skrivnostno
telo, glava in njegovi udje, izvršuje javno češčenje, ki gre Bogu.
219.
Kakšno mesto zavzema liturgija v življenju Cerkve? Liturgija, najodličnejše
sveto opravilo, sestavlja vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir,
iz katerega izvira vsa njena življenjska moč. Po liturgiji Kristus v svoji Cerkvi,
z njo in po njej, nadaljuje delo našega odrešenja.
220. V čem obstaja zakramentalni
red odrešenja? Zakramentalni red odrešenja obstaja v tem, da z obhajanjem zakramentov
Cerkve, zlasti evharistije, posreduje sadove Kristusovega odrešenja, "dokler ne pride"
(1 Kor 11,26). PRVO POGLAVJE VELIKONOČNA SKRIVNOST V ČASU CERKVE LITURGIJA
- DELO SVETE TROJICE 221. Kako je Oče vir in cilj liturgije? V liturgiji
nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi v svojem učlovečenem Sinu, ki je za nas umrl in
vstal, in izliva v naša srca Svetega Duha. Hkrati Cerkev poveličuje Očeta s češčenjem,
hvaljenjem in zahvaljevanjem ter prosi za prihod njegovega Sina in Svetega Duha.
222.
Kakšno je Kristusovo delo v liturgiji? V liturgiji Cerkve Kristus naznačuje
in uresničuje v prvi vrsti svojo velikonočno skrivnost. Ko je Kristus podelil Svetega
Duha apostolom, je izročil njim in njihovim naslednikom oblast izvrševati delo odrešenja,
in sicer po evharistični daritvi in zakramentih, v katerih deluje on sam, da bi vernikom
vseh časov in po vsem svetu podelil svojo milost.
223. Kako deluje Sveti
Duh v liturgiji in Cerkvi? V liturgiji Sveti Duh najtesneje sodeluje s Cerkvijo.
Sveti Duh pripravlja Cerkev na srečanje z njenim Gospodom. Veri zbranih kliče v spomin
Kristusa in ga izpričuje. Kristusovo skrivnost ponavzočuje in posedanja. Zedinja Cerkev
s Kristusovim življenjem in poslanstvom ter stori, da dar občestva v njej obrodi sadove.
VELIKONOČNA SKRIVNOST V ZAKRAMENTIH CERKVE 224. Kaj so zakramenti in
kateri so? Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus
ter jih izročil Cerkvi. Po njih se nam podeljuje božje življenje. Zakramentov je sedem:
krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red in zakon.
225.
V kakšnem odnosu so zakramenti do Kristusa? Skrivnosti Kristusovega življenja
so temelji tistega, kar odtlej Kristus po služabnikih svoje Cerkve deli v zakramentih.
"Kar je bilo na našem Zveličarju vidnega, je prešlo v zakramente" (sveti
Leon Veliki).
226. Kakšno je razmerje med zakramenti in Cerkvijo? Kristus
je zakramente zaupal svoji Cerkvi. Ti so "zakramenti Cerkve" v dvojnem pomenu: so
"po njej", ker so dejanja Cerkve, ki je zakrament Kristusovega delovanja. So "zanjo",
kolikor gradijo Cerkev.
227. Kaj je zakramentalno neizbrisno znamenje? Neizbrisno
znamenje je duhovni pečat, ki ga podelijo zakramenti krsta, birme in svetega
reda. Je obljuba in jamstvo božjega varstva. V moči tega pečata je kristjan upodobljen
po Kristusu, na različen način deležen njegovega duhovništva in pripada Cerkvi v skladu
z različnimi stanovi in vlogami. Kristjan je torej posvečen za bogočastje in služenje
Cerkvi. Ker je ta pečat neizbrisen, prejmemo zakramente, ki ga vtisnejo, samo enkrat
v življenju.
228. Kakšen je odnos zakramentov do vere? Zakramenti
vero ne le predpostavljajo, ampak jo z besedami in obredi tudi hranijo, krepijo in
izražajo. Kadar Cerkev obhaja zakramente, izpoveduje od apostolov prejeto vero. Zato
velja stari rek: "lex orandi, lex credendi", to je: Cerkev veruje tako, kakor
moli.
229. Zakaj so zakramenti učinkoviti? Zakramenti delujejo ex
opere operato ("iz samega dejstva, da je dejanje izvršeno"). Kajti Kristus sam
deluje v njih in posreduje milost, ki jo označujejo, neodvisno od osebne svetosti
delivca. Vendar so sadovi zakramentov odvisni tudi od pripravljenosti prejemnika.
230.
Zakaj so zakramenti potrebni za zveličanje? Zakramenti so vernim potrebni
za zveličanje, tudi če vsi zakramenti niso podeljeni vsakemu posameznemu verniku.
Podeljujejo namreč zakramentalne milosti, odpuščanje grehov, božje posinovljenje,
upodabljanje po Kristusu Gospodu in pripadnost Cerkvi. Sveti Duh ozdravlja in preoblikuje
tiste, ki jih prejmejo.
231. Kaj je zakramentalna milost? Zakramentalna
milost je milost Svetega Duha, ki jo podarja Kristus in je lastna vsakemu zakramentu.
Ta milost podpira verujočega na njegovi poti svetosti in s tem pomaga tudi Cerkvi
pri njeni rasti v ljubezni in pričevanju.
232. Kakšen je odnos med zakramenti
Cerkve in večnim življenjem? V zakramentih je Cerkev že deležna večnega življenja,
ko "pričakuje, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo našega velikega
Boga in odrešenika Jezusa Kristusa" (Tit 2,13). DRUGO POGLAVJE ZAKRAMENTALNO
OBHAJANJE VELIKONOČNE SKRIVNOSTI OBHAJANJE CERKVENEGA BOGOSLUŽJA
Kdo
obhaja zakramente? 233. Kdo deluje v liturgiji? V bogoslužju
deluje "celotni Kristus" ("Christus totus"), glava in telo. Kot veliki
duhovnik Kristus obhaja liturgijo s svojim telesom, nebeško in zemeljsko Cerkvijo.
234.
Kdo obhaja nebeško bogoslužje? Nebeško bogoslužje obhajajo angeli, sveti stare
in nove zaveze, zlasti Božja Mati, apostoli, mučenci in "velika množica, ki je nihče
ni mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9). Kadar v zakramentih
obhajamo skrivnost odrešenja, smo deležni tega nebeškega bogoslužja.
235.
Na kakšen način Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje? Cerkev na zemlji
obhaja bogoslužje kot duhovniško ljudstvo, v katerem vsak deluje v skladu s svojo
vlogo, v edinosti Svetega Duha: krščeni darujejo sami sebe v duhovno daritev; posvečeni
nositelji cerkvene službe obhajajo v skladu s posvečenjem, ki so ga prejeli za služenje
vsem udom Cerkve; škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa, Glave.
Kako
obhajati zakramente? 236. Kako se obhaja bogoslužje? Bogoslužno
opravilo je stkano iz znamenj in simbolov, katerih pomen se zakoreninja v stvarstvo
in človeške kulture, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva
v Kristusovi osebi in njegovem delu.
237. Od kod prihajajo zakramentalna
znamenja? Nekatera prihajajo iz stvarstva (luč, voda, ogenj, kruh, vino, olje),
druga iz človeškega družbenega življenja (umivanje, maziljenje, lomljenje kruha),
spet druga iz zgodovine odrešenja v stari zavezi (obredi velike noči - pashe, daritve,
polaganje rok, posvetitve). Ta znamenja, od katerih so nekatera določujoča in nespremenljiva,
je privzel Kristus in postanejo nosilci odrešujočega in posvečujočega delovanja.
238.
Kakšno razmerje obstaja med dejanji in besedami v zakramentalnem opravilu? V
zakramentalnem opravilu so dejanja in besede tesno med seboj povezani. Čeprav so simbolična
dejanja že sama po sebi govorica, je vendarle potrebno, da besede obreda spremljajo
in oživljajo ta dejanja. V bogoslužju besed in dejanj ni mogoče med seboj ločiti,
kolikor so znamenje in pouk in kolikor tudi uresničujejo to, kar naznačujejo.
239.
Pod kakšnimi pogoji imata petje in glasba svojo vlogo v liturgičnem opravilu? Ker
sta petje in glasba tesno povezana z bogoslužnim dejanjem, je treba paziti na naslednje
pogoje: besedila, ki naj zajemajo zlasti iz Svetega pisma in bogoslužnih virov, se
morajo skladati s katoliškim naukom; molitev naj pride lepo do izraza; glasba naj
bo kvalitetna; občestvo naj bo udeleženo; upoštevati je treba kulturno bogastvo božjega
ljudstva; opravilo naj ima sveto in slovesno naravo. "Kdor poje, dvakrat moli"
(sveti Avguštin).
240. Kakšna je namembnost svetih podob? Kristusova
podoba je najodličnejša liturgična ikona. Druge podobe, ki predstavljajo Marijo in
svetnike, naznačujejo Kristusa, ki je v njih poveličan. Svete podobe razglašajo isto
evangeljsko oznanilo, ki ga Sveto pismo sporoča z besedo. Pomagajo prebujati in hraniti
našo vero. Kdaj obhajati zakramente? 241. Kaj je središče
liturgičnega časa? Središče liturgičnega časa je nedelja, temelj in jedro celotnega
cerkvenega leta. To ima svoj vrhunec v vsakoletnem velikonočnem prazniku, ki je praznik
vseh praznikov.
242. Kakšen pomen ima cerkveno leto? V cerkvenem
letu Cerkev obhaja celotno Kristusovo skrivnost, od učlovečenja do njegovega ponovnega
prihoda v slavi. Na določene dneve Cerkev s posebno ljubeznijo časti Marijo, presveto
Božjo Mater, in obhaja tudi spomin svetnikov, ki so živeli za Kristusa, so z njim
trpeli in so z njim poveličani.
243. Kaj je molitveno bogoslužje? Molitveno
bogoslužje je javna in skupna molitev Cerkve. Je molitev, ki jo opravlja Kristus skupaj
s svojim telesom, Cerkvijo. Kristusova skrivnost, ki jo obhajamo v evharistiji, po
tej molitvi posvečuje in preoblikuje ure vsakega dne. Molitveno bogoslužje je prvenstveno
sestavljeno iz psalmov in drugih svetopisemskih besedil kakor tudi iz branja besedil
cerkvenih očetov in duhovnih učiteljev.
Kje obhajati zakramente?
244.
Ali Cerkev potrebuje kraje za obhajanje bogoslužja? Novozavezno bogočastje
"v duhu in resnici" (Jn 4,24) ni vezano na noben poseben kraj. Kristus je namreč resnično
božje svetišče, po katerem tudi kristjani in celotna Cerkev po delovanju Svetega Duha
postanejo svetišča živega Boga. V svojem zemeljskem stanju pa božje ljudstvo kljub
temu potrebuje kraje, v katerih se more zbirati skupnost, da bi obhajala bogoslužje.
245. Kaj so sakralne stavbe? Sakralne stavbe so božje hiše. So simbol
za Cerkev, ki živi na tem kraju, kakor tudi za nebeško bivališče. So kraji molitve,
v katerih Cerkev obhaja zlasti evharistijo in časti Kristusa, ki je resnično navzoč
v tabernaklju.
246. Kateri prostori imajo v sakralnih stavbah poseben pomen? Poseben
pomen imajo: oltar, tabernakelj, prostor za shranjevanje krizme in drugih svetih olj,
škofov sedež (katedra) ali duhovnikov, ambon, krstilnik in spovednica.
LITURGIČNE
RAZLIČNOSTI IN ENA SAMA SKRIVNOST 247. Zakaj Cerkev obhaja eno samo Kristusovo
skrivnost po različnih liturgičnih izročilih? Zato, ker posamezno liturgično
izročilo ne more izčrpno izraziti nedoumljivega bogastva Kristusove skrivnosti. Od
samega začetka se je to bogastvo pri različnih ljudstvih in kulturah izražalo v takšnih
oblikah, ki se v čudoviti mnogovrstnosti med seboj dopolnjujejo.
248. Katero
merilo zagotavlja edinost v mnogovrstnosti? To merilo je zvestoba do apostolskega
izročila, se pravi občestvo v veri in zakramentih, ki jih je Cerkev prejela od apostolov.
To občestvo pride do izraza v apostolskem nasledstvu in ima v njem svoje poroštvo.
Cerkev je katoliška: zato more povezati v svoji edinosti vsa resnična bogastva kultur.
249.
Ali je v bogoslužju vse nespremenljivo? V bogoslužju, zlasti v bogoslužju zakramentov,
obstajajo deli, ki so nespremenljivi - ker izvirajo iz božje ustanovitve - in katerih
zvesta varuhinja je Cerkev. Poleg tega obstajajo deli, ki jih je mogoče predrugačiti
in jih Cerkev more ter včasih celo mora prilagoditi kulturam različnih ljudstev. DRUGI
ODDELEK SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE
Sedem zakramentov Cerkve Krst Birma Evharistija Pokora Bolniško
maziljenje Sveti red Sveti zakon
Septem Ecclesiae Sacramenta Baptísmum
Confirmátio Eucharístia Paeniténtia Únctio infirmórum Ordo Matrimónium
DRUGI
ODDELEK SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE 250. Kako so zakramenti Cerkve razdeljeni? Razdeljeni
so na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, birma, evharistija); zakramenta ozdravljanja
(pokora in bolniško maziljenje); zakramenta v služenju občestva in poslanstva (mašniško
posvečenje ali sveti red in zakon). Sedmeri zakramenti se dotikajo pomembnih trenutkov
krščanskega življenja. Vsi zakramenti so naravnani na evharistijo "kot na svoj cilj"
(sveti Tomaž Akvinski). PRVO POGLAVJE ZAKRAMENTI UVAJANJA V KRŠČANSTVO 251.
Kako se izvršuje uvajanje v krščanstvo? Izvršuje se z zakramenti, ki polagajo
temelje krščanskega življenja: krst vernike prerodi, birma jih okrepi in v
evharistiji prejemajo kruh večnega življenja. ZAKRAMENT KRSTA 252. Kako se
imenuje prvi zakrament uvajanja v krščanstvo? Imenuje se predvsem krst,
in sicer po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško "baptizein")
pomeni "potopiti" v vodi. Krščenec je potopljen v Kristusovo smrt in vstane skupaj
z njim kot "nova stvar" (2 Kor 5,7). Imenuje se tudi "kopel prerojenja in prenovljenja
po Svetem Duhu" (Tit 3,5) ali "razsvetljenje", ker krščeni postanejo "otroci luči"
(Ef 5,8). 253. Katere so predpodobe krsta v Stari zavezi? V
Stari zavezi so razne predpodobe krsta: voda kot vir življenja in smrti; Noetova
ladja, ki rešuje po vodi; prehod prek Rdečega morja, ki osvobaja Izraela
iz egiptovske sužnosti; prehod čez Jordan, s katerim Izrael stopi v obljubljeno
deželo kot podobo večnega življenja.
254. Kdo dopolni te predpodobe? Dopolni
jih Jezus Kristus. V začetku svojega javnega delovanja se dá krstiti Janezu Krstniku
v Jordanu. Na križu iz njegove prebodene strani pritečeta kri in voda, podobi krsta
in evharistije. Po vstajenju zaupa apostolom poslanstvo: "Pojdite in naredite vse
narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19-20).
255.
Od kdaj in komu Cerkev podeljuje krst? Od binkoštnega dne dalje Cerkev podeljuje
krst vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa.
256. V čem je bistveni obred krsta? Bistveni
obred krsta je potopitev kandidata v vodo ali oblitje njegove glave z vodo med klicanjem
imena Očeta in Sina in Svetega Duha.
257. Kdo more prejeti krst? Krst
more prejeti vsaka oseba, ki še ni krščena.
258. Zakaj Cerkev krščuje otroke? Zato,
ker se otroci rodijo z izvirnim grehom, potrebujejo krst, da bi bili osvobojeni moči
zla in prestavljeni v kraljestvo svobode božjih otrok.
259.
Kaj se zahteva od krščenca? Od vsakega krščenca se zahteva izpoved vere, ki
jo pri krstu odraslih izreče on osebno, pri krstu otrok pa starši in Cerkev. Tudi
boter in botra ter celotna cerkvena skupnost nosijo del odgovornosti pri pripravi
na krst (katehumenat) kakor tudi pri razvijanju vere in krstne milosti.
260.
Kdo sme krščevati? Redna delivca krsta sta škof in duhovnik, v latinski Cerkvi
tudi diakon. V potrebi more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela
Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka trinitaričen krstni obrazec: "Jaz
te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."
261. Ali je krst potreben
za zveličanje? Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij
oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament.
262. Ali se je mogoče
zveličati brez krsta? Ker je Kristus umrl za zveličanje vseh, se morejo zveličati
tudi brez krsta tisti, ki umrejo zaradi vere (krst krvi), katehumeni in vsi,
ki ob nagibanju milosti, ne da bi poznali Kristusa in Cerkev, iskreno iščejo Boga
in si prizadevajo za izpolnjevanje njegove volje (krst želja). Otroke, ki umrjejo
brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa božjemu usmiljenju.
263. Katere
učinke ima krst? Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni
za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo
opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem
duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti
in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim
neizbrisnim znamenjem (character).
264. Kakšen pomen ima krščansko
ime, ki ga prejmemo pri krstu? Ime je pomembno, ker Bog vsakogar pozna po njegovem
imenu, se pravi v njegovi edinstvenosti. Kristjan pri krstu prejme svoje ime v Cerkvi.
To naj bo vsekakor ime svetnika, ki daje krščenemu zgled svetosti in mu zagotavlja
svojo priprošnjo pri Bogu.
ZAKRAMENT BIRME 265. Kakšno mesto ima birma
v božjem odrešenjskem načrtu? V Stari zavezi so preroki naznanjali izlitje
Gospodovega Duha na pričakovanega Mesija in na vse mesijansko ljudstvo. Vse Jezusovo
življenje in poslanstvo je potekalo v popolnem občestvu s Svetim Duhom. Apostoli prejmejo
Svetega Duha na binkošti in oznanjajo "velika božja dela". S polaganjem rok posredujejo
novokrščenim dar istega Duha. Cerkev je skoz stoletja živela od Duha in ga podarjala
svojim otrokom.
266. Zakaj se ta zakrament imenuje krizma ali
confirmatio, birma? Imenuje se krizma (v vzhodnih
Cerkvah: krizmanje s svetim myron) zaradi bistvenega obreda maziljenja. Imenuje se
birma, ker potrdi in okrepi krstno milost.
267. Kakšen je bistveni
obred birme? Bistveni obred birme je maziljenje s sveto krizmo (z balzamom
pomešano olje, ki ga posveti škof). Delivec pri tem položi krščenemu roko in izgovarja
obredu lastne besede. Na zahodu se mazili čelo z besedami: "Sprejmi potrditev - dar
Svetega Duha." V vzhodnih Cerkvah bizantinskega obreda se mazilijo tudi drugi deli
telesa z obrazcem: "Pečat daru Svetega Duha."
268. Kakšen učinek
ima birma? Učinek birme je posebno izlitje Svetega Duha kakor nekoč na binkošti.
To izlitje vtisne v dušo neizbrisno znamenje in podeli rast krstne milosti: globlje
zakorenini v božje sinovstvo; trdneje zedini s Kristusom in njegovo Cerkvijo; okrepi
v duši darove Svetega Duha; podeli posebno moč, da bi pričevali za krščansko vero.
269.
Kdo more prejeti ta zakrament? Kdor je že krščen, more in je dolžan prejeti
ta zakrament enkrat samkrat. Da bi ga prejel učinkovito, mora biti v stanju milosti.
270. Kdo je delivec birme? Prvotni delivec birme je škof. Tako pride
do izraza povezava birmanega s Cerkvijo v njeni apostolski zgradbi. Kadar podeljuje
ta zakrament duhovnik, kakor je to običajno na vzhodu in se v posebnih primerih dogaja
tudi na zahodu, je povezava s škofom in s Cerkvijo izražena po duhovniku, ki je škofov
sodelavec, in po sveti krizmi, ki jo je posvetil škof sam.
ZAKRAMENT EVHARISTIJE 271.
Kaj je evharistija? Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Gospod
Jezus je postavil evharistijo, da bi daritev na križu mogla trajati skozi vse čase,
dokler ne pride. Tako je svoji Cerkvi zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja.
Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, v kateri se prejema
Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo večnega življenja.
272.
Kdaj je Jezus Kristus postavil evharistijo? Postavil jo je na veliki četrtek,
"tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23), ko je s svojimi apostoli obhajal zadnjo
večerjo.
273. Kako jo je postavil? Potem, ko je zbral svoje apostole
v dvorani zadnje večerje, je Jezus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, jim ga dal
in rekel: "Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas." Potem
je vzel v svoje roke kelih z vinom in rekel: "Vzemite in pijte iz njega vsi: To je
kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje
grehov. To delajte v moj spomin."
274. Kaj pomeni evharistija v življenju
Cerkve? Evharistija je vir in višek vsega krščanskega življenja. V evharistiji
dosegata svoj vrhunec dejavnost, s katero Bog posvečuje nas, in naše češčenje, ki
ga izkazujemo Bogu. Presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve: Kristusa
samega, naše velikonočno Jagnje. Evharistija označuje in uresničuje občestvo božjega
življenja in edinost božjega ljudstva. Z obhajanjem evharistije se že zedinjamo z
nebeškim bogoslužjem in imamo vnaprej delež pri večnem življenju.
275.
Kako se imenuje ta zakrament? Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža
v različnih imenih, ki vsakokrat poudarjajo posebne vidike. Najbolj običajna imena
so: evharistija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje,
spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in božja liturgija,
svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo.
276. Kakšno
mesto ima evharistija v božjem odrešenjskem načrtu? V stari zavezi je evharistijo
naznanjal zlasti vsakoletni velikonočni obed, ki so ga Judje vsako leto obhajali
z opresniki (nekvašeni hlebi kruha) v spomin na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz
Egipta. Jezus naznanja evharistijo v svojem nauku in jo postavi med obhajanjem velikonočnega
obeda s svojimi učenci pri zadnji večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: "To
delajte v moj spomin!" (1 Kor 11,24), je evharistijo vedno obhajala, zlasti v nedeljo,
na dan Jezusovega vstajenja.
277. Kako se obhaja evharistija? Obhajanje
evharistije ima dva velika dela, ki sestavljata eno samo bogočastno dejanje: besedno
bogoslužje, ki obsega razglašanje in poslušanje božje besede, ter evharistično bogoslužje,
ki vsebuje darovanje kruha in vina, evharistično molitev ali anaforo z besedami spremenjenja
in obhajilo.
278. Kdo obhaja evharistijo? Evharistijo obhaja veljavno
posvečeni duhovnik (škof ali duhovnik), ki deluje v osebi Kristusa, Glave, in v imenu
Cerkve.
279. Kateri so bistveni in nujno potrebni darovi za obhajanje evharistije? Bistveno
in nujno potrebna sta pšenični kruh in vino iz trte.
280. V kakšnem smislu
je evharistija spomin Kristusove daritve? Evharistija
je spomin (memoriale) v smislu, da ponavzočuje in udejanja daritev,
ki jo je Kristus daroval Očetu na križu enkrat za vselej za človeštvo. Daritvenost
evharistije se kaže v samih besedah postavitve: "To je moje telo, ki se daje za vas
... To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas preliva" (Lk 22,19-20).
Daritev na križu in evharistična daritev sta ena sama daritev. Žrtveni dar
in darovalec je isti, le način darovanja je različen: krvav na križu, nekrvav v evharistiji.
281.
Kako je Cerkev deležna evharistične daritve? VevharistijipostaneKristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo
poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev in njihovo delo: vse to je zedinjeno
s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom. Kot daritev se evharistija
daruje tudi za vse žive in rajne, v odpuščanje grehov vseh ljudi in za to, da si izprosimo
od Boga duhovnih in časnih dobrin. Tudi nebeška Cerkev je združena s Kristusovo daritvijo.
282. Kako je Jezus navzoč v evharistiji? Jezus Kristus je navzoč
v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je namreč resnično, stvarno
in bistveno: s svojim telesom in svojo krvjo, s svojo dušo in svojim božanstvom.
V evharistiji je torej ves Kristus, Bog in človek, navzoč na zakramentalen način,
to je pod evharističnima podobama kruha in vina.
283. Kaj pomeni transsubstanciacija? Spremenjenje bistva
(transsubstantiatio) pomeni spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo Kristusovega
telesa in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje se izvrši v evharistični
molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha. Čutno zaznavne
značilnosti kruha in vina, torej "evharistični podobi", pa ostaneta nespremenjeni.
284.
Ali lomljenje kruha razdeli Kristusa? Lomljenje kruha ne razdeli Kristusa.
Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu.
285.
Do kdaj traja Kristusova evharistična navzočnost? Kristusova evharistična navzočnost
traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi.
286. Kakšno češčenje
gre zakramentu evharistije? Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj
nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje
posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti
svete maše, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov in jih prenaša v procesijah.
Cerkev vabi vernike k pogostnemu obisku in češčenju Najsvetejšega zakramenta, ki je
shranjen v tabernaklju.
287. Zakaj je evharistija velikonočna
gostija? Evharistija je velikonočna gostija, ker nam Kristus, ki na zakramentalen
način uresničuje svojo velikonočno skrivnost, podarja svoje telo in svojo kri kot
hrano in pijačo ter nas združuje v svoji daritvi s seboj in med seboj.
288.
Kaj pomeni oltar? Oltar je simbol Kristusa samega, ki je navzoč kot
daritvena žrtev (oltar - daritev na križu) in kot nebeška hrana, ki se nam daje (oltar
- evharistična miza).
289. Kdaj Cerkev obvezuje vernike k udeležbi pri sveti
maši? Cerkev obvezuje vernike, da se udeležujejo svete maše vsako nedeljo in
zapovedane praznike. Priporoča jim, da se je udeležujejo tudi druge dneve.
290.
Kdaj je treba prejeti sveto obhajilo? Cerkev priporoča vernikom, ki se udeležijo
svete maše, da prejmejo tudi sveto obhajilo, če so pripravljeni, kakor se zahteva.
Cerkev predpisuje to obveznost vsaj o veliki noči.
291. Kaj je potrebno
za prejem svetega obhajila? Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno
včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega
smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave,
preden pristopi k obhajilu. Pomembni so tudi duh zbranosti in molitve, upoštevanje
posta, ki ga Cerkev predpisuje, in telesna drža (kretnje, obleka) kot znamenje spoštovanja
do Kristusa.
292. Katere sadove prinaša sveto obhajilo? Sveto obhajilo
poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje
milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega.
Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi
grehi.
293. Kdaj je mogoče podeliti sveto obhajilo drugim kristjanom? Katoliški
nositelji cerkvene službe dovoljeno podeljujejo sveto obhajilo pripadnikom vzhodnih
Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če ti zanj prosijo popolnoma
svobodno in so pripravljeni, kakor se zahteva. Kar zadeva člane drugih cerkvenih
skupnosti, katoliški nositelji cerkvene službe dovoljeno podeljujejo sveto obhajilo
tistim kristjanom, ki spričo težke stiske sami od sebe zanj prosijo, so pripravljeni,
kakor se zahteva in izpovedujejo katoliško vero glede zakramenta evharistije.
294.
Zakaj je evharistija "poroštvo prihodnje slave"? Zato, ker nas napolnjuje z
vsakršno milostjo in vsakršnim nebeškim blagoslovom, nas krepi za romanje tega življenja
in nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju. Evharistija nas že zdaj zedinja s Kristusom,
ki je šel na Očetovo desnico, z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico in vsemi svetniki.
V
evharistiji "lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti, protistrup, da ne bomo
umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno (sveti Ignacij Antiohijski).
DRUGO
POGLAVJE ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA 295. Zakaj je Kristus ustanovil zakramenta
pokore in bolniškega maziljenja? Kristus, zdravnik naših duš in teles, ju je
ustanovil zato, ker more biti novo življenje, ki nam ga je podaril po zakramentih
uvajanja v krščanstvo, oslabljeno in z grehom celo izgubljeno. Zato je Kristus hotel,
da njegova Cerkev nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja po teh dveh zakramentih.
ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE296. Kako se imenuje ta zakrament? Imenuje
se zakrament pokore, sprave, odpuščanja, spovedi, spreobrnjenja.
297. Zakaj
obstaja zakrament sprave po krstu? Novo življenje milosti, prejeto pri krstu,
ni zatrlo slabotnosti človeške narave, tudi ne nagnjenja h grehu (se pravi poželjivosti).
Zato je Kristus ustanovil ta zakrament za spreobrnjenje krščenih, ki so se z grehom
oddaljili od njega.
298. Kdaj je bil ustanovljen ta zakrament? Vstali
Gospod je postavil ta zakrament, ko se je na velikonočni večer prikazal svojim učencem
in jim rekel: "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim
jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23).
299. Ali krščeni potrebujejo
spreobrnjenje? Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju
krščenih. Spreobrnjenje je nenehna naloga za vso Cerkev, ki je sveta, a ima v svoji
sredi grešnike.
300. Kaj je notranja pokora? Notranja pokora je
vzgib "strtega srca" (Ps 51,19), ki ga božja milost nagiba k temu, da odgovori na
usmiljeno ljubezen Boga. Vključuje žalost ter odpor do storjenih grehov in trden sklep
v prihodnje nič več ne grešiti, in zaupanje v božjo pomoč. Hrani se z upanjem na božje
usmiljenje.
301. V kakšnih oblikah se izraža pokora v krščanskem življenju? Pokora
se izraža na zelo različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Kristjan
more te in mnoge druge oblike spokornosti uresničevati v vsakdanjem življenju, zlasti
v postnem času in v petek, na dan pokore.
302. Katere so bistvene prvine
zakramenta sprave? Bistveni sta dve prvini: dejanje človeka, ki se spreobrne
po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje
in določi način zadoščevanja.
303. Katera so spokornikova dejanja? Spokornikova
dejanja so: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, kadar
izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje
sklep, nič več ne grešiti; izpoved, ki obstaja v priznanju grehov pred duhovnikom;
zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo,
katero je povzročil greh.
304. Katerih grehov se je treba spovedati? Spovedati
se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem
spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot, da dosežemo odpuščanje.
305. Kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov? Vsak vernik, ki
je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat
v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.
306. Zakaj se je
mogoče pri zakramentalni spovedi spovedati tudi malih grehov? Cerkev živo priporoča
spoved malih grehov, tudi če ni nujna v strogem smislu. Spoved malih grehov nam pomaga
pravilno oblikovati vest, se bojevati zoper zla nagnjenja, se dati Kristusu, da nas
ozdravi, in napredovati v življenju Duha.
307. Kdo je delivec tega zakramenta? Kristus
je zaupal službo sprave svojim apostolom in njihovim naslednikom škofom, kakor tudi
njihovim sodelavcem duhovnikom, ki postanejo zato orodje božjega usmiljenja in pravičnosti.
Oblast opuščati grehe izvršujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
308.
Komu je pridržana odveza nekaterih grehov? Odveza za nekatere posebno velike
grehe (kakor tudi za tiste, ki nakopljejo kazen izobčenja) je pridržana apostolskemu
sedežu ali krajevnemu škofu ali od njiju pooblaščenim duhovnikom. V smrtni nevarnosti
pa more vsak duhovnik odvezati od vsakega greha in od vsakega izobčenja.
309.
Ali je spovednik dolžan držati spovedno tajnost? Spričo kočljivosti in veličine
te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja je vsak spovednik brez izjeme in
pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati zakramentalni pečat, to je popolno tajnost
glede grehov, za katere je zvedel v spovednici. /V slovenščini govorimo o "spovedni
molčečnosti" - op. A. Strle, v: KKC 1467/.
310. Katere učinke ima ta zakrament? Učinki
zakramenta pokore so: sprava z Bogom in torej odpuščanje grehov; sprava s Cerkvijo;
ponovna pridobitev stanja milosti, če je bilo izgubljeno; odpustitev večne kazni,
nakopane s smrtnim grehom, ter vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; mir in
vedrost vesti ter duhovna tolažba; povečanje duhovnih moči za krščanski boj.
311.
Ali je mogoče ta zakrament v nekaterih primerih obhajati s splošno spovedjo in skupno
odvezo? V primerih velike potrebe (recimo v grozeči smrtni nevarnosti) se je
mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošnim priznanjem grehov in s skupno
odvezo. Pri tem je treba upoštevati navodila Cerkve; spokorniki pa morajo imeti namen,
da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi velikih grehov.
312.
Kaj so odpustki? Odpustki so odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe,
katerih krivda je že odpuščena. Takšen odpustek pod določenimi pogoji zadobi kristjan
zase ali za rajne po službi Cerkve, ki kot srednica odrešenja razdeljuje zaklad zasluženj
Kristusa in svetnikov.
ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA 313. Kako so doživljali
bolezen v stari zavezi? V stari zavezi človek med boleznijo doživlja svojo
omejenost. Hkrati zaznava, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom. Preroki so
slutili, da more imeti bolezen tudi odrešujoč pomen za lastne grehe in za grehe drugih.
Tako so bolezen doživljali s pogledom na Boga, od katerega je človek prosil ozdravljenja.
314.
Kakšen pomen ima Jezusovo sočutje z bolniki? Jezusovo sočutje z bolniki in
njegova številna ozdravljenja bolnikov so razločno znamenje, da je z njim prišlo božje
kraljestvo in zato zmaga nad grehom, trpljenjem in smrtjo. S svojim trpljenjem in
smrtjo je dal Jezus trpljenju nov smisel: če je zedinjeno z njegovim trpljenjem, more
postati sredstvo očiščenja in odrešenja za nas in za druge.
315. Kako se
Cerkev vede do bolnih? Cerkev je prejela od Gospoda naročilo, da ozdravlja
bolnike. Zato si prizadeva negovati bolnike in jih spremljati s priprošnjo. Predvsem
pa ima zanje poseben zakrament, ki ga je Kristus sam postavil in za katerega pričuje
sveti Jakob: "Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo
nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo" (Jk 5,14).
316. Kdo
more prejeti zakrament bolniškega maziljenja? Ta zakrament more prejeti vernik,
ki se znajde v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti. Isti vernik ga more
ponovno prejeti, če se bolezen poslabša ali če ga doleti druga huda bolezen. Kadar
je mogoče, naj bolnik pred prejemom tega zakramenta opravi osebno spoved.
317.
Kdo podeljuje ta zakrament? Bolniško maziljenje smejo podeljevati samo duhovniki
(škofje ali duhovniki).
318. Kako se obhaja ta zakrament? Obhajanje
tega zakramenta obstaja bistveno v maziljenju z oljem, ki ga po možnosti posveti
škof. Maziljenje čela in rok (v rimskem obredu) ali tudi drugih delov telesa (v drugih
obredih) spremlja duhovnikova molitev, ki prosi za posebno milost tega zakramenta.
319. Katere učinke ima ta zakrament? Podeljuje posebno milost, ki
bolnika v njegov blagor in v blagor Cerkve še globlje zedinja s Kristusovim trpljenjem.
Podari mu tolažbo, mir in pogum in tudi odpuščanje grehov, če se bolnik ni mogel spovedati.
Ta zakrament podeli včasih, če Bog hoče, tudi vrnitev telesnega zdravja. V vsakem
primeru to maziljenje pripravlja bolnika na prehod v Očetovo hišo.
320.
Kaj je sveta popotnica? Sveta popotnica je evharistija, ki jo prejmejo tisti,
ki so na tem, da zapustijo to življenje in se pripravljajo na prehod v večno življenje.
Obhajilo s telesom in krvjo umrlega in vstalega Kristusa je v trenutku prehoda s tega
sveta k Očetu seme večnega življenja in moč za vstajenje.
TRETJE POGLAVJE ZAKRAMENTA
V SLUŽENJU OBČESTVA IN POSLANSTVA 321. Katera sta zakramenta
v služenju občestva in poslanstva? Dva zakramenta, sveti red in sveti
zakon, podeljujeta posebno milost za posebno poslanstvo v Cerkvi in sta namenjena
graditvi božjega ljudstva. Oba prispevata zlasti k cerkvenemu občestvu in zveličanju
drugih. ZAKRAMENT SVETEGA REDA 322. Kaj je zakrament svetega reda? Sveti
red je zakrament, po katerem se poslanstvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom,
še naprej izvršuje v Cerkvi do konca časov.
323. Zakaj se imenuje zakrament
svetega reda? Ordo označuje cerkveno telo, v katero je kdo vključen
s posebnim posvečenjem (ordinatio). To posvečenje omogoča na osnovi posebnega daru
Svetega Duha, v Kristusovem imenu in z njegovo avtoriteto izvrševati sveto oblast
(sacra potestas) v služenju božjemu ljudstvu.
324. Kakšno mesto ima zakrament
svetega reda v odrešenjskem božjem načrtu? Predpodobe tega zakramenta so v
stari zavezi služenje levitov kakor tudi Aronovo duhovništvo in postavitev sedemdesetih
"starešin" (4 Mz 11,25). Te predpodobe najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu,
ki je s svojo daritvijo na križu "edini srednik med Bogom in ljudmi" (1 Tim 2,5),
"veliki duhovnik po Melkizedekovem redu" (Heb 5,10). Eno samo Kristusovo duhovništvo
postaja navzoče po službenem duhovništvu.
"Samo Kristus je resničen duhovnik,
drugi pa so njegovi služabniki" (sveti Tomaž Akvinski).
325.
Iz katerih stopenj je sestavljen zakrament svetega reda? Sestavljen je iz treh
stopenj, ki so nenadomestljive za organsko zgradbo Cerkve: iz stopnje škofov, duhovnikov
in diakonov.
326. Kateri učinek ima škofovsko posvečenje? Škofovsko
posvečenje podeli polnost zakramenta svetega reda, naredi škofa za zakonitega naslednika
apostolov, ga vključi v zbor škofov, kjer s papežem in drugimi škofi deli skrb za
vse Cerkve, ter mu podeli nalogo poučevanja, posvečevanja in vodenja.
327.
Katera služba je zaupana škofu v delni Cerkvi? Škof, kateremu je zaupana krajevna
Cerkev, je vidno počelo in temelj edinosti te Cerkve, za katero kot Kristusov namestnik
s pomočjo svojih duhovnikov in diakonov izpolnjuje pastirsko službo.
328.
Kateri učinek ima duhovniško posvečenje? Maziljenje Svetega Duha vtisne duhovniku
posebno duhovno neizbrisno znamenje, ga upodobi po Kristusu duhovniku in ga napravi
sposobnega delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve. Kot sodelavec škofovskega
reda je duhovnik posvečen za oznanjevanje evangelija, za obhajanje bogoslužja, zlasti
evharistije, iz katere njegova služba zajema moč, in za pastirja vernikov.
329.
Kako duhovnik izvršuje svojo službo? Čeprav je duhovnik posvečen za vesoljno
poslanstvo, izvršuje svojo službo v delni Cerkvi v zakramentalnem bratstvu z drugimi
duhovniki. Ti sestavljajo en zbor duhovnikov in v občestvu s škofom ter v odvisnosti
od njega nosijo odgovornost za delno Cerkev.
330. Kateri učinek ima diakonsko
posvečenje? Diakon je upodobljen po Kristusu, ki je služabnik vseh.
Posvečen je za služenje v Cerkvi, ki ga izvršuje pod oblastjo svojega škofa. Opravlja
naloge pri službi besede, bogoslužja, dušnega pastirstva in dobrodelnosti.
331.
Kako se obhaja ta zakrament? Zakrament svetega reda se v vseh treh stopnjah
podeljuje s tem, da škof položi roke na glavo posvečencu in izgovarja slovesno
posvetilno molitev. Z njo prosi Boga za posvečenca in njegovo službo posebno
izlitje Svetega Duha in njegovih darov.
332. Kdo more podeliti ta zakrament? Podeljevanje
treh stopenj zakramenta svetega reda pripada veljavno posvečenim škofom kot naslednikom
apostolov.
333. Kdo more prejeti ta zakrament? Posvečenje more veljavno
prejeti le krščen moški: Cerkev vé, da jo ta izbira veže, ker izhaja od Gospoda samega.
Nihče nima pravice prejeti zakramenta svetega reda. Cerkvena oblast mora marveč presoditi,
da je primeren za to službo.
334. Ali se zahteva celibat od tistega, ki
prejme zakrament posvečenja? Za škofovstvo se celibat vedno zahteva. Za duhovništvo
(prezbiterat) v latinski Cerkvi so redno izbrani možje, ki živijo neporočeno in hočejo
ohraniti celibat "zaradi božjega kraljestva" (Mt 19,12); v vzhodnih Cerkvah se ni
dovoljeno poročiti po prejemu posvečenja. Za stalni diakonat je mogoče sprejeti tudi
že poročene može.
335. Kateri so učinki zakramenta svetega reda? Ta
zakrament podarja posebno izlitje Svetega Duha, ki posvečenega - v skladu z vsakokratno
stopnjo zakramenta - upodobi po Kristusu v njegovi trojni službi duhovnika, preroka
in kralja. Zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje ali pečat. Zato
ga ni mogoče ponoviti niti ne podeliti za omejen čas.
336. S kakšno oblastjo
se izvršuje službeno duhovništvo? Posvečeni duhovniki govorijo in delujejo
pri izvrševanju svoje svete službe ne v svoji avtoriteti in tudi ne po naročilu ali
pooblastilu skupnosti, marveč v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve. Zato se
službeno duhovništvo razlikuje bistveno in ne le po stopnji od skupnega duhovništva
vernikov, katerim v služenje ga je Kristus postavil.
ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA 337.
Kakšen je božji načrt za moža in ženo? Bog je ljubezen. Človeka je ustvaril
iz ljubezni in ga poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je
poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako da "nista več
dva, ampak eno" (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: "Bodita rodovitna
in se množita" (1 Mz 1,28).
338. Čemu je Bog ustanovil zakon? Zakonsko
zedinjenje moža in žene, ki ga je utemeljil Stvarnik in ga obdaril z njenimi lastnimi
zakonitostmi, je po svoji naravi usmerjeno na občestvo in blagor zakoncev, kakor tudi
na roditev in vzgojo otrok. Po prvotnem božjem načrtu je zakonsko zedinjenje nerazvezljivo,
kakor potrjuje Jezus Kristus: "Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje" (Mr
10, 9).
339. Na kakšen način greh ogroža zakon? Zaradi prvega greha,
ki je povzročil tudi prelom od Stvarnika obdarjenega občestva med možem in ženo, zakonsko
zvezo zelo pogosto ogrožata nesloga in nezvestoba. Kljub temu Bog v svojem neskončnem
usmiljenju podarja možu in ženi svojo milost, da bi uresničila zedinjenje svojih življenj
po prvotnem božjem načrtu.
340. Kaj uči stara zaveza o zakonu? Bog
zlasti s šolo starozavezne postave in prerokov pomaga svojemu ljudstvu, da postopoma
zori v spoznanju enosti in nerazvezljivosti zakona. Zakonska zaveza Boga z Izraelom
je priprava in predpodoba nove zaveze, katero je Jezus Kristus, Božji Sin, sklenil
s svojo nevesto, Cerkvijo.
341. Katero novost je Kristus podaril zakonu? Jezus
Kristus ponovno vzpostavlja od Boga hoteni začetni red. Poleg tega daje milost, da
bi živeli zakon v novem dostojanstvu zakramenta, namreč kot znamenje njegove zaročniške
ljubezni do Cerkve: "Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev" (Ef
5,25).
342. Ali je zakon obveznost za vse? Zakon ni obveznost za
vse. Bog posebej pokliče nekatere može in žene, da hodijo za Gospodom Jezusom po poti
devištva ali celibata zaradi nebeškega kraljestva. Odpovedo se veliki dobrini zakona,
da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi skušali njemu ugajati. Tako postanejo
znamenje popolne prednosti, kakršna pripada Kristusovi ljubezni, in gorečega pričakovanja
njegove vrnitve v slavi.
343. Kako se obhaja sklenitev zakona? Ker
sklenitev zakona postavi oba zakonca v javni življenjski stan v Cerkvi, je njeno liturgično
obhajanje javno, pred duhovnikom (ali drugo za to pooblaščeno pričo Cerkve) in drugimi
pričami.
344. Kaj je zakonska privolitev? Zakonska privolitev je
volja, ki jo izrazita mož in žena, da se drug drugemu dokončno podarita z namenom,
da živita zvesto in rodovitno zavezo ljubezni. Zakon nastane s privolitvijo, ki je
zato neobhodno nujno potrebna in nenadomestljiva. Da je zakon veljaven, mora privolitev
imeti za predmet resnični zakon, in biti zavestno ter svobodno človeško dejanje, ki
ne sloni na sili ali prisili.
345. Kaj je potrebno, kadar eden od zakoncev
ni katoličan? Mešani zakoni (zakoni med katoličani in krščenimi nekatoličani)
potrebujejo dovoljenje cerkvene oblasti. V primeru različnosti vere (zakoni
med katoličanom in nekrščenim) je za veljavnost potreben spregled. V vsakem primeru
je bistvenega pomena, da zakonca ne izključujeta prevzema bistvenih namenov in lastnosti
zakona in da katoliški zakonec potrdi obveznosti, da ohrani vero ter zagotovi krst
in katoliško vzgojo otrok. Te obveznosti morajo biti poznane tudi drugemu zakoncu.
346.
Kateri so učinki zakramenta zakona? Zakrament zakona ustvari med zakoncema
trajno in izključno vez. Bog sam zapečati privolitev zakoncev. Zato sklenjeni in izvršeni
zakon med krščenima ne more biti nikoli razvezan. Poleg tega ta zakrament podeli zakoncema
potrebno milost, s katero si v zakonskem življenju in pri odgovornem sprejemanju in
vzgoji otrok med seboj pomagata k svetosti.
347. Kateri grehi zelo nasprotujejo
zakramentu zakona? Takšni grehi so: prešuštvo; mnogoženstvo, ki je v protislovju
z enakim dostojanstvom moža in žene kakor tudi z enostjo in izključnostjo zakonske
ljubezni; zavračanje rodovitnosti, ki prikrajša zakonsko življenje za dar otrok; ločitev,
ki je v nasprotju z nerazvezljivostjo zakona.
348. Kdaj Cerkev dopušča fizično
ločitev zakoncev? Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev, kadar je njuno sožitje
iz zelo težkih razlogov praktično postalo nemogoče, čeprav želi, da se spravita. Vendar
dokler soprog živi, nista svobodna, da bi sklenila nov zakon, razen če je njun zakon
neveljaven in ga cerkvena oblast razglasi za neveljavnega.
349. Kakšen odnos
ima Cerkev do ločenih in ponovno poročenih? V zvestobi do Gospoda Cerkev ne
more priznati kot zakon zvezo ločenih in civilno poročenih. "Kdor se loči od svoje
žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo. In če se ona loči od svojega moža in
se omoži z drugim, prešuštvuje" (Mr 10,11-12). Cerkev posveča tem ljudem pozorno skrb
in jih vabi k življenju iz vere, k molitvi, delom ljubezni do bližnjega in h krščanski
vzgoji otrok. Vendar tako dolgo, dokler traja ta položaj, ki objektivno nasprotuje
božji postavi, ne morejo prejemati zakramentalne odveze, pristopati k svetemu obhajilu
in opravljati nekaterih cerkvenih nalog.
350. Zakaj se krščanska družina
imenuje tudi domača Cerkev? Zato, ker družina izraža in
uresničuje občestveno in družinsko naravo Cerkve kot božje družine. Vsi družinski
člani v skladu z lastno vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo in prispevajo k temu,
da družina postaja skupnost milosti in molitve, šola človeških in krščanskih kreposti
in kraj prvega oznanjevanja vere otrokom. ČETRTO POGLAVJE DRUGA LITURGIČNA
OPRAVILA
ZAKRAMENTALI 351. Kaj so zakramentali? Zakramentali
so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske
okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga
znamenja. Med zakramentali zavzemajo pomembno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga
in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za
bogoslužje.
352. Kaj je eksorcizem? Kadar Cerkev s svojo oblastjo
prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper
vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju,
izganjanju hudobnega duha). V redni obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju.
Slovesen eksorcizem, imenovan veliki eksorcizem, sme izvršiti samo duhovnik
s škofovim pooblastilom.
353. Katere oblike ljudske pobožnosti spremljajo
zakramentalno življenje Cerkve? Religiozni čut krščanskega ljudstva je vedno
našel različne izraze v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki spremljajo zakramentalno
življenje Cerkve. Sem spadajo češčenje relikvij, obiskovanje svetišč, romanja, procesije,
križev pot in rožni venec. Cerkev z lučjo vere razsvetljuje in pospešuje pristne oblike
ljudske pobožnosti. KRŠČANSKI POGREB 354. Kakšen je odnos med zakramenti
in smrtjo kristjana? Kristjan, ki umrje v Kristusu, dospe ob koncu svojega
zemeljskega bivanja k dovršitvi svojega novega življenja, ki se je začelo pri krstu,
prejelo okrepitev pri birmi in se hranilo z evharistijo, predokusom nebeške gostije.
Smisel krščanske smrti se razodeva v luči smrti in vstajenja Kristusa, našega edinega
upanja. Kristjan, ki umrje v Kristusu Jezusu, odide, da "bi bil doma pri Gospodu"
(2 Kor 5,8).
355. Kaj izraža pogreb? Pogreb se obhaja v različnih
obredih ustrezno z razmerami in izročili posamezne pokrajine. Vedno pa izraža velikonočno
naravo krščanske smrti v upanju na vstajenje kakor tudi smisel občestva z rajnim,
zlasti z molitvijo za očiščenje njegove duše.
356. Katere so glavne sestavine
pogreba? Običajno pogreb obsega štiri glavne sestavine: sprejem trupla in nagovor
skupnosti z besedami tolažbe in upanja, besedno bogoslužje, evharistično daritev in
slovo, s katerim priporočimo dušo rajnega Bogu, viru večnega življenja, medtem ko
njegovo telo nesejo h grobu v pričakovanju vstajenja.
TRETJI DEL ŽIVLJENJE
V KRISTUSU PRVI ODDELEK ČLOVEKOVA POKLICANOST: ŽIVLJENJE V DUHU 357.
Kako je krščansko nravno življenje povezano z vero in zakramenti? Kar veroizpoved
priznava, zakramenti posredujejo. Z njimi namreč kristjani prejemajo Kristusovo milost
in darove Svetega Duha, ki jih usposabljajo za novo življenje božjih otrok v Kristusu,
sprejetem v veri.
"Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo" (sveti
Leon Veliki).
PRVO POGLAVJE DOSTOJANSTVO ČLOVEKOVE OSEBE
ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA 358. Kateri je izvir človekovega dostojanstva? Dostojanstvo
človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti. Človeška
oseba, obdarovana z duhovno in neumrljivo dušo, razumom in svobodno voljo, je naravnana
na Boga in s svojo dušo in svojim telesom poklicana k večni blaženosti. NAŠA POKLICANOST
K BLAŽENOSTI 359. Kako človek doseže blaženost? Človek doseže blaženost
v moči Kristusove milosti, ki ga napravi deležnega božjega življenja. Kristus v evangeliju
svojim pokaže pot, ki vodi k sreči brez konca: blagri. Kristusova milost deluje tudi
v vsakem človeku, ki, sledeč pravi vesti, išče in ljubi, kar je resnično in dobro,
ter se izogiba hudega.
360. Zakaj so blagri za nas pomembni? Blagri
so v središču Jezusovega oznanjevanja, povzemajo in dopolnjujejo božje obljube od
Abrahama dalje. Blagri slikajo obraz Jezusa Kristusa, označujejo pristno krščansko
življenje in razkrivajo človeku poslednji cilj njegovega delovanja: večno blaženost.
361. V kakšnem razmerju so blagri do človekovega hrepenenja po sreči? Blagri
so odgovor na naravno hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v človekovo srce,
da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more potešiti.
362. Kaj je
večna blaženost? Je gledanje Boga v večnem življenju, v katerem bomo v celoti
"deležni božje narave" (2 Pt 1,4), Kristusove slave in uživanja troedinega božjega
življenja. Blaženost presega človeške zmožnosti: je nadnaraven in zastonjski božji
dar, kakor milost, ki vodi tja. Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne
izbire, kar se tiče zemeljskih dobrin, ter nas spodbuja, da ljubimo Boga nad vse.
ČLOVEKOVA SVOBODA 363. Kaj je svoboda? Svoboda je od Boga dana zmožnost,
da delujemo ali ne delujemo, da storimo to ali ono, da tako sami od sebe storimo
premišljena dejanja. Svoboda je značilnost dejanj, ki so v pravem pomenu človeška.
Kolikor bolj delamo dobro, toliko bolj postajamo svobodni. Svoboda doseže svojo popolnost,
kadar je naravnana na Boga, najvišje Dobro in našo Blaženost. Svoboda vključuje tudi
možnost izbirati med dobrim in zlim. Izbira zlega je zloraba svobode, ki vodi v sužnost
greha.
364. Kakšen je odnos med svobodo in odgovornostjo? Svoboda
naredi človeka odgovornega za svoja dejanja v tolikšni meri, kolikor so prostovoljna.
Prištevnost kakega dejanja in odgovornost zanj moreta biti zmanjšani in včasih odpravljeni
zaradi nevednosti, nepazljivosti, prisile, strahu, čezmernih čustev, navad.
365.
Zakaj ima vsak človek pravico udejanjati svobodo? Pravica udejanjanja svobode
je lastna vsakemu človeku, kolikor je neločljiva od njegovega dostojanstva človeške
osebe. Zato je treba to pravico vedno spoštovati, zlasti še v nravnih in religioznih
stvareh, in jo tudi civilno priznavati in ščititi v mejah skupnega blagra in javnega
reda.
366. Kako je človekova svoboda uvrščena v redu odrešenja? Naša
svoboda je oslabljena zaradi prvega greha. Naslednji grehi so to oslabitev še bolj
zaostrili. Toda "Kristus nas je oprostil za svobodo" (Gal 5,1). Sveti Duh nas s svojo
milostjo vodi k duhovni svobodi, da bi iz nas napravil svobodne sodelavce v Cerkvi
in v svetu.
367. Kateri so viri nravnosti človeških dejanj? Nravnost
človeških dejanj je odvisna od treh virov: od izbranega predmeta, se pravi
od resnične ali navidezne dobrine; od namena subjekta, ki deluje, se pravi
od cilja, zaradi katerega izvršuje dejanje; od okoliščin dejanja s posledicami
vred.
368. Kdaj je dejanje moralno dobro? Dejanje je
moralno dobro, kadar predpostavlja obenem dobrost predmeta, namena in okoliščin. Izbrani
predmet more sam zase pokvariti celoto dejanja, četudi je namen dober. Ni dovoljeno
delati zlo, da bi iz njega prišlo dobro. Slab namen more pokvariti dejanje, četudi
je njegov predmet sam v sebi dober. Nasprotno pa dober namen ne napravi dobro neko
ravnanje, ki je slabo po svojem predmetu, ker namen ne posvečuje sredstev. Okoliščine
morejo zmanjšati ali povečati odgovornost tistega, ki deluje, a ne morejo spremeniti
moralne vrednosti dejanj samih, nikoli ne morejo napraviti dobrega nekega dejanja,
slabega v sebi.
369. Ali obstajajo dejanja, ki so vedno nedovoljena? Obstajajo
dejanja, ki jih je vedno nedovoljeno izbrati zaradi svojega predmeta (na primer bogokletje,
uboj, prešuštvo). Izbrati jih namreč vsebuje nered volje, se pravi nravno zlo, katerega
ni mogoče opravičiti z uporabo dobrin, ki bi morda iz njih prišle.
NRAVNOST
STRASTI 370. Kaj so strasti? Strasti so nagnjenja, vzburkanosti ali vzgibi
čutnosti - naravne sestavine človeške psihologije - ki nagibljejo človeka, da deluje
ali da ne deluje v smeri tistega, kar dojemamo kot dobro ali kot zlo. Glavne strasti
so ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in strah, veselje, žalost, jeza. Poglavitna strast
je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Samo dobro je ljubljeno, bodisi resnično
ali navidezno dobro.
371. Ali so strasti nravno dobre ali zle? Strasti,
kot vzgibi čutnosti, niso ne dobre ne zle same v sebi. Strasti so nravno dobre, kadar
prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Biti morejo privzete v
kreposti ali pa sprevržene v pregrehe. VEST 372. Kaj je vest? Vest,
navzoča v srcu osebe, je sodba razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj
stori dobro in se izogne zla. Po njej človeška oseba zaznava nravno vrednost dejanja,
ki naj ga stori ali že storjenega dejanja, in mu omogoča prevzeti odgovornost zanj.
Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki mu govori.
373.
Kaj vključuje dostojanstvo osebe v odnosu do vesti? Dostojanstvo človeške osebe
vključuje pravilnost vesti (to pomeni, da vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom
in božjo postavo pravično in dobro). Zaradi tega osebnega dostojanstva človeka ni
dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni dovoljeno ovirati,
da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah.
374. Kako se oblikuje
vest, da bo pravilna in resnicoljubna? Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje
z vzgojo, z usvajanjem božje besede in naukom Cerkve. Podpirajo jo darovi Svetega
Duha in ji pomagajo nasveti modrih oseb. Za vzgojo vesti zelo koristi molitev in spraševanje
vesti.
375. Katera pravila mora vest vedno upoštevati? So tri najbolj
splošna navodila: 1) Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega.
2) Tako imenovano zlato pravilo: "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili,
storite tudi vi njim" (Mt 7,12). 3) Krščanska ljubezen vedno spoštuje bližnjega in
njegovo vest; to pa seveda ne pomeni sprejeti kot dobro tisto, kar je objektivno zlo.
376.
Ali se more vest motiti? Oseba mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje
vesti. A iz razlogov, ki niso vedno prosti osebne krivde, more vest izrekati tudi
zmotne sodbe. Ni pa mogoče pripisovati osebi zla, storjenega zaradi nehotene nevednosti,
četudi zlo objektivno ostaja zlo. Treba se je torej truditi za to, da se nravna vest
znebi svojih zmot. KREPOSTI 377. Kaj je krepost? Krepost je trajno
in trdno razpoloženje delati dobro. "Cilj krepostnega življenja je v tem, da postanemo
podobni Bogu" (sveti Gregor iz Nise). So človeške in božje kreposti.
378.
Kaj so človeške kreposti? Človeške kreposti so trajne in stalne popolnosti
uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje
v skladu z razumom in vero. Pridobimo in okrepimo jih s ponavljanjem nravno dobrih
dejanj; očiščuje in dviga pa jih božja milost.
379. Katere so glavne človeške
kreposti? Temeljne človeške kreposti so tako imenovanje glavne ali kardinalne
kreposti (lat. cardo = tečaj pri vratih). Vse druge kreposti so razvrščene okoli
njih, kajti kardinalne kreposti sestavljajo tečaje krepostnega življenja. So: razumnost,
pravičnost, srčnost in zmernost.
380. Kaj je razumnost? Razumnost
razpoloži razum, da v vsaki okoliščini dojame naše resnično dobro in izbere pravilna
sredstva za njegovo uresničenje. Razumnost usmerja druga kreposti tako, da jim kaže
pravilo in mero.
381. Kaj je pravičnost? Pravičnost obstaja v stanovitni
in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre. Pravičnost do Bog se imenuje
"krepost bogovdanosti".
382. Kaj je srčnost? Srčnost daje trdnost
v težavah in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Človeka pripravi do zmožnosti,
da žrtvuje celo svoje življenje za pravično stvar.
383. Kaj je zmernost? Zmernost
brzda nagnjenje do naslad (ugodja), usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in daje,
da se pri uporabljanju ustvarjenih dobrin držimo prave mere.
384. Kaj
so božje kreposti? So kreposti, ki imajo za svoj izvor, nagib in neposredni
predmet Boga samega. Vlite v s posvečujočo milostjo usposabljajo človeka za življenje
v povezanosti s sveto Trojico. So temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega
delovanja; oživljajo vse človeške kreposti. Božje kreposti so poroštvo za to, da je
Sveti Duh v zmožnostih človeškega bitja navzoč in deluje.
385. Katere so
božje kreposti? Božje kreposti so vera, upanje in ljubezen.
386.
Kaj je vera? Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo
za resnico vse, kar nam je razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje, kajti
Bog je resnica sama. Z vero se človek svobodno izroči Bogu. Zato si tisti, ki veruje,
prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo, saj "vera deluje po ljubezni" (Gal
5,6).
387. Kaj je upanje? Upanje je božja krepost, s katero od Boga
pričakujemo in hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove
obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega Duha, da bi tako zaslužili večno življenje
in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja.
388. Kaj je ljubezen? Ljubezen
je božja krepost, s katero ljubimo Boga nad vse in iz ljubezni do Boga ljubimo svojega
bližnjega kakor sami sebe. Jezus napravlja iz nje novo zapoved, polnost postave. Ljubezen
je "vez popolnosti" (Kol 3,14), temelj drugih kreposti, njihova duša, navdihovalka
in urejevalka: brez ljubezni "nisem nič" in "mi nič ne koristi" (1 Kor 13,1-3).
389.
Kaj so darovi Svetega Duha? Darovi Svetega Duha so trajna razpoloženja,
ki napravijo človeka voljnega, da sledi božjim navdihom. Sedmeri sadovi so: modrost,
umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji.
390. Kaj so sadovi
Svetega Duha? Sadovi Svetega Duha so popolnosti, izoblikovane v nas
kot predujem večne slave. Cerkveno izročilo jih našteva dvanajst: "Ljubezen, veselje,
mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost,
zdržnost, čistost" (Gal 5,22-23 vulg.). GREH 391. Kaj zahteva od nas sprejetje
božjega usmiljenja? Da bi mogli sprejeti božje usmiljenje, moramo priznati
svoje krivde in se kesati svojih grehov. Bog sam s svojo besedo in svojim Duhom odkriva
naše grehe, nam daje resnico vesti in upanje na odpuščanje.
392. Kaj je
greh? Greh je "beseda, dejanje ali želja, ki je v nasprotju z večno postavo"
(sveti Avguštin). Greh je žalitev Boga, in sicer v nepokorščini do njegove ljubezni.
Greh rani človekovo naravo in oškoduje človeško solidarnost. Kristus v svojem trpljenju
popolnoma razkrije greh in ga premaga s svojim usmiljenjem.
393.
Ali obstaja raznovrstnost grehov? Raznovrstnost grehov je velika. Grehe je
mogoče razlikovati po njihovem predmetu ali po krepostih ali po zapovedih, ki jim
nasprotujejo. Lahko jih razdelimo na grehe neposredno proti Bogu, proti bližnjemu
ali proti nam samim. Deliti jih je mogoče tudi na grehe, ki jih storimo z mislimi,
besedami, dejanji ali tudi z opustitvami.
394. Kako razlikujemo greh po
njegovi velikosti (teži)? Razlikujemo smrtni in mali greh.
395. Kdaj
človek stori smrtni greh? Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar,
za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas
oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje
smrtnih grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.
396.
Kdaj človek stori mali greh? Mali (odpustljivi) greh, ki se bistveno razlikuje
od smrtnega, storimo, kadar se pregrešimo v kaki majhni stvari, ali tudi v veliki,
a brez polnega spoznanja in popolne privolitve. Mali greh ne prelomi zaveze z Bogom,
a oslabi ljubezen; v njem se kaže neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira
tudi, da bi duša napredovala v izvrševanju kreposti in v udejanjanju nravno dobrega;
zasluži časne kazni očiščevanja.
397. Kako se v nas množi greh? Greh
stori, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane grešljivost,
tj. nagnjenost h grehu iste vrste.
398. Kaj je grešljivost? Grešljivost
(pregrehe), v nasprotju do kreposti, so zle navade, ki zamračijo vest in nagibajo
k zlu. Pregrehe moremo porazdeliti v sedem tako imenovanih glavnih grehov,
ki so: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia.
399. Ali imamo odgovornost pri grehih, ki jih storijo drugi? Odgovornost
imamo, kadar pri njih sodelujemo s krivdo.
400. Kaj so grešne strukture? So
družbene razmere ali ustanove, ki nasprotujejo božji postavi. So izraz in posledica
osebnih grehov.
DRUGO POGLAVJE ČLOVEŠKA SKUPNOST
OSEBA
IN DRUŽBA 401. V čem obstaja človekova družbena razsežnost? Skupaj z
osebnostnim klicem k blaženosti ima človek družbeno razsežnost kot bistveno sestavino
svoje narave in svoje poklicanosti. Dejansko so vsi ljudje poklicani k istemu cilju,
Bogu samemu. Obstaja neka posebna podobnost med občestvom božjih oseb in bratstvom,
ki so ga ljudje dolžni vzpostaviti med seboj v resnici in ljubezni; ljubezen do bližnjega
je neločljiva od ljubezni do Boga.
402. Kakšno je razmerje med osebo
in družbo? Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeškaoseba. Nekatere družbe, kakor sta družina in država, so človeku nujno potrebne.
Koristna so tudi druga združenja, tako znotraj političnih skupnosti kakor na mednarodni
ravni, ob spoštovanju načela subsidiarnosti.
403. Kaj označuje načelo
subsidiarnosti? To načelo pravi, da nadrejena družba ne sme prevzeti nalog
podrejene družbi in je ne oropati njene pristojnosti, marveč jo mora v stiski podpirati.
404.
Kaj se še zahteva za pristno človeško življenje v družbi? Zahteva se spoštovanje
pravičnosti in pravilne hierarhije vrednot kakor tudi podrejanje fizičnih in nagonskih
razsežnosti notranjim in družbenim razsežnostim. Zlasti tam, kjer greh kvari družbeno
ozračje, je treba klicati k spreobrnjenju srca in k božji milosti, da bi prišlo do
družbenih sprememb, ki bodo stvarno služile vsakemu človeku in celi osebi. Ljubezen,
ki zahteva in omogoča pravično ravnanje, je najvišja socialna zapoved. UDELEŽENOST
PRI DRUŽBENEM ŽIVLJENJU 405. Na čem temelji oblast v družbi? Vsaka človeška
skupnost potrebuje zakonito oblast, ki naj zagotavlja red in prispeva k udejanjanju
skupnega dobrega. Takšna oblast ima svoj temelj v človeški naravi, ker ustreza redu,
ki ga je postavil Bog.
406. Kdaj je izvrševanje oblasti zakonito? Izvrševanje
oblasti je zakonito, če si prizadeva za skupni blagor in če za dosego tega blagra
uporablja moralno dovoljena sredstva. Zato morajo biti politični režimi določeni s
svobodno odločitvijo državljanov in morajo spoštovati načelo "pravne države", v kateri
vrhovna oblast pripada zakonu, ne pa samovolji ljudi. Nepravični zakoni in odredbe,
nasprotne nravnemu redu, niso obvezujoče v vesti.
407. Kaj je skupni
blagor? Pod skupnim blagrom razumemo vsoto vseh tistih razmer družbenega življenja,
ki tako skupnostim kakor posameznikom omogočajo uresničevati svojo popolnost.
408.
Kaj obsega skupni blagor? Skupni blagor obsega: spoštovanje in pospeševanje
temeljnih človekovih pravic; razvijanje duhovnih in časnih dobrin oseb in družbe;
mir in varnost vseh.
409. Kje se na najvišji način uresničuje skupni blagor? Najcelovitejše
uresničevanje skupnega blagra najdemo v tistih političnih skupnostih, ki branijo in
pospešujejo blagor državljanov in manjših občestev, ne da bi pozabljali na vesoljni
skupni blagor človeške družine.
410. Kako je človek soudeležen pri uresničevanju
skupnega blagra? Vsak človek je v skladu z mestom in vlogo, ki jo ima, soudeležen
pri pospeševanju skupnega blagra s tem, da spoštuje pravične zakone in prevzema področja,
za katera ima osebno odgovornost. To so skrb za lastno družino in zavzemanje pri delu.
Državljani se morajo vrhu tega, kolikor je mogoče, dejavno udeleževati javnega življenja.
SOCIALNA PRAVIČNOST411. Kako družba zagotavlja socialno pravičnost? Družba
zagotavlja socialno pravičnost, kadar spoštuje dostojanstvo in pravice osebe; to je
dejanski cilj družbe. Vrhu tega družba pospešuje socialno pravičnost, ki je povezana
s skupnim blagrom in izvrševanjem avtoritete, kadar ustvarja pogoje, ki omogočajo
združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre.
412. Na kaj
se nanaša enakost med ljudmi? Vsi ljudje uživajo enako dostojanstvo in osnovne
pravice. Ustvarjeni po podobi enega samega Boga in obdarjeni z enako razumno dušo,
imajo vsi ljudje enako naravo in izvor. V Kristusu, edinem Odrešeniku, so poklicani
k isti božji blaženosti.
413. Kako naj vrednotimo neenakosti med ljudmi? Obstajajo
krivične ekonomske in socialne neenakosti, ki prizadevajo milijone človeških bitij:
Te neenakosti so v očitnem nasprotju z evangelijem in nasprotujejo pravičnosti, dostojanstvu
človeške osebe in miru. So pa tudi razlike med ljudmi, ki jih povzročajo različni
dejavniki ter pripadajo božjemu načrtu. Bog namreč hoče, da vsak prejme od drugega,
kar potrebuje, in da tisti, ki razpolagajo s posebnimi "talenti", le-te delijo z drugimi.
Takšne razlike opogumljajo in pogosto obvezujejo ljudi k velikodušnosti, k dobrohotnosti
in k delitvi z drugimi. Razlike spodbujajo kulture, da se bogatijo druga z drugo.
414. Kako se izraža človeška solidarnost? Solidarnost, ki izvira
iz človeškega in krščanskega bratstva, se izraža na prvem mestu v pravičnem razdeljevanju
dobrin, v poštenem plačevanju dela in v naporu za pravičnejši socialni red. Krepost
solidarnosti udejanja tudi delitev duhovnih dobrin vere, ki so še pomembnejše kakor
gmotne dobrine. TRETJE POGLAVJE BOŽJE ODREŠENJE: POSTAVA
IN MILOST
NRAVNA POSTAVA 415. Kaj je nravna postava? Nravna
postava je delo božje modrosti. Človeku predpisuje poti, pravila vedenja, ki peljejo
k obljubljeni blaženosti, in prepoveduje pota, ki oddaljujejo od Boga.
416.
V čem obstaja naravna nravna postava? Naravna nravna postava, od Stvarnika
vpisana v srce vsakega človeka, obstaja v deležnosti pri božji modrosti in dobroti.
Izraža osnovni nravni čut, ki omogoča človeku, da z razumom razlikuje dobro in zlo.
Naravna postava je splošno veljavna in nespremenljiva, je temelj osnovnih človekovih
dolžnosti in pravic, kakor tudi človeške družbe in same civilne postave.
417.
Ali vsi dojemajo to postavo? Zaradi greha naravne nravne postave ne dojemajo
vsi vedno in ne z enako jasnostjo in neposrednostjo. Zato je Bog "zapisal na
tabli postave to, česar ljudje niso brali v svojih srcih" (sveti Avguštin).
418.
Kakšno je razmerje med naravno postavo in starozavezno postavo? Starozavezna
postava je prva stopnja razodete postave. Izraža mnoge resnice, ki so naravno dostopne
razumu in tako v odrešenjskih zavezah najdejo svojo potrditev in verodostojnost. Njeni
nravni predpisi, ki so povzeti v desetih božjih zapovedih, polagajo temelje človekove
poklicanosti. Prepovedujejo to, kar nasprotuje ljubezni do Boga in bližnjega, in predpisujejo
to, kar je za ljubezen bistveno.
419. Kako se starozavezna postava uvršča
v načrt odrešenja? Starozavezna postava omogoča spoznati mnoge resnice, ki
so dostopne razumu. Kaže na to, kaj je treba in česa se ne sme storiti. Kot moder
vzgojitelj pa zlasti pripravlja in razpoloži človeka za spreobrnjenje in sprejem evangelija.
Starozavezna postava je sveta, duhovna in dobra. A vendarle je še nepopolna, ker ne
daje sama od sebe moči in milosti duha za njeno izpolnjevanje.
420. Kaj
je nova postava ali evangeljska postava? Nova postava ali evangeljska postava,
ki jo je Kristus razglasil in uresničil, je polnost in dovršitev božje postave, naravne
in razodete. Povzeta je v zapovedi, naj ljubimo Boga in bližnjega, in naj se ljubimo,
kakor nas je ljubil Kristus. Je tudi notranja stvarnost v človeku: milost Svetega
Duha, ki omogoča takšno ljubezen. Je "postava svobode" (Jak 1,25), ker nas nagiblje,
da delujemo spontano na pobudo ljubezni.
"Nova postava je v prvi vrsti
milost Svetega Duha, dana verujočim v Kristusa" (sveti Tomaž Akvinski).
421.
Kje najdemo novo postavo? Novo postavo najdemo v vsem Kristusovem življenju
in oznanjevanju ter nravni katehezi apostolov: govor na gori je njen glavni izraz.
MILOST
IN OPRAVIČENJE 422. Kaj je opravičenje? Opravičenje je najodličnejše
delo božje ljubezni. Je usmiljeno in zastonjsko, nedolgovano delovanje Boga, ki izbriše
naše grehe in nas napravi pravične in svete v vsem našem bitju. To se zgodi po milosti
Svetega Duha, katero nam je prislužil Kristus s svojim trpljenjem in se nam daje s
krstom. Opravičenje omogoči človekov svoboden odgovor, to je vero v Kristusa in sodelovanje
z milostjo Svetega Duha.
423. Kaj je milost, ki opravičuje? Milost
je nezaslužen dar, ki nam ga Bog daje, da bi nas napravil deležne svojega troedinega
življenja in zmožne delovati po njegovi ljubezni. Imenuje se habitualna milost
ali posvečujoča ali pobožanstvujoča milost, ker nas posvečuje in pobožanstvuje.
Je nadnaravna, ker je popolnoma odvisna od podarjene pobude Boga in presega
zmožnosti človekovega razuma in moči. Torej se izmika našemu izkustvu.
424.
Kakšne druge oblike milosti so? Poleg habitualne milosti so še: dejanske milosti
(priložnostni darovi); zakramentalne milosti (darovi, lastni vsakemu zakramentu);
posebne milosti in karizme (ki imajo za cilj skupni blagor Cerkve), med katerimi so
stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje cerkvenih služb in dolžnosti krščanskega
življenja.
425. Kakšen je odnos med milostjo in človekovo svobodo? Milost
prehiteva, pripravlja in vzbuja človekov svoboden odgovor. Odgovarja na globoka hrepenenja
človekove svobode, jo vabi k sodelovanju in privede do njene popolnosti.
426.
Kaj je zasluženje? Zasluženje je tisto, kar daje pravico do nagrade za dobro
dejanje. V razmerju do Boga človek sam po sebi ne more zaslužiti ničesar, ker je vse
prejel zastonj od njega. Vendar mu Bog daje možnost, da si pridobi zasluženja v zedinjenju
s Kristusovo ljubeznijo, ki je vir naših zasluženj pred Bogom. Zasluženja naših dobrih
del je treba zato pripisovati najprej božji milosti in nato človekovi svobodni volji.
427. Katere dobrine moremo zaslužiti? Ob nagibanju Svetega Duha
moremo zase in za druge zaslužiti vse milosti, ki so koristne za doseganje večnega
življenja, kakor tudi vse časne dobrine, ki so za nas primerne po božjem načrtu. Nihče
si ne more zaslužiti prvemilosti, ki je na začetku spreobrnjenja in
opravičenja.
428. Ali smo vsi poklicani h krščanski svetosti? Vsi
verujoči so poklicani h krščanski svetosti. Svetost je polnost krščanskega življenja
in popolnost ljubezni ter se udejanja v notranjem zedinjenju s Kristusom in po njem
s sveto Trojico. Pot kristjanovega posvečenja, potem ko je šla prek križa, bo imela
svojo dovršitev v končnem vstajenju pravičnih, ko bo Bog vse v vsem. CERKEV, MATI
IN UČITELJICA 429. V kakšnem smislu Cerkev hrani kristjanovo nravno življenje? Cerkev
je občestvo, kjer kristjan prejema božjo besedo in nauke "Kristusove postave" (Gal
6,2); prejema milost zakramentov; združuje se s Kristusovo evharistično daritvijo
tako, da je njegovo nravno življenje duhovno bogoslužje; Cerkev mu daje zgled presvete
Device Marije in svetnikov.
430. Zakaj cerkveno učiteljstvo posega na nravno
področje? Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki jo
je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se razteza tudi na specifične
predpise nravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje.
431.
Kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi? Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj
cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega
življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega.
432.
Kako se glasi pet cerkvenih zapovedi? Pet cerkvenih zapovedi se glasi: 1) Udeležuj
se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti,
ki ogrožajo posvečevanje teh dni. 2) Spovej se svojih grehov in prejmi zakrament
sprave vsaj enkrat na leto. 3) Prejmi zakrament evharistije vsaj o veliki noči. 4)
Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih je Cerkev določila. 5) Podpiraj
Cerkev v njenih gmotnih potrebah po svojih zmožnostih.
433. Zakaj je nravno
življenje kristjanov nujno potrebno za oznanjevanje evangelija? Zato, ker kristjani
s svojim življenjem po Gospodu Jezusu pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga,
gradijo Cerkev, preoblikujejo svet z duhom evangelija in pospešujejo prihod božjega
kraljestva.
DRUGI ODDELEK DESET BOŽJIH ZAPOVEDI
2 Mz
20,2-17Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše
sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe tudi ne kakršnekoli
podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah
pod zemljo. Ne moli jih in jim ne služi. Kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen
Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me
sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu onih, ki me ljubijo in moje zapovedi
spolnjujejo. Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil
brez kazni njega, ki skruni njegovo ime. Pomni, da boš posvečeval sobotni dan!
Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega
Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti, ne tvoj sin, ne hči ne hlapec ne dekla ne
živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat. Kajti v šestih dneh je Gospod naredil
nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod
blagoslovil sobotni dan in ga posvetil. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel
v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog. Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne
govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega! Ne želi hiše svojega bližnjega!
Ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar,
kar je tvojega bližnjega! 5 Mz 5,6-21 Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem
te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg
mene! Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga. Pazi, da boš posvečeval sobotni
dan. Spoštuj očeta in mater. Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne
govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega! Ne želi žene svojega bližnjega! Ne
želi… ničesar, kar je tvojega bližnjega!
Katehetski obrazec Jaz sem
Gospod, tvoj Bog. 1. Veruj v enega Boga! 2. Ne skruni božjega imena! 3. Posvečuj
Gospodov dan! 4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! 5.
Ne ubijaj! 6. Ne nečistuj! 7. Ne kradi! 8. Ne pričaj po krivem! 9.
Ne želi svojega bližnjega žene! 10. Ne želi svojega bližnjega blaga! 434.
"Učenik, kaj naj dobrega storim, da dosežem večno življenje?" (Mt 19,16). Mladeniču,
ki mu zastavi to vprašanje, Jezus odgovori: "Če hočeš priti v življenje, spolnjuj
zapovedi", in nato doda: "Pridi in hodi za menoj" (Mt 19,16.21). Hoditi za Jezusom
obsega spolnjevanje zapovedi. Postava ni odpravljena, marveč je človek povabljen,
naj jo znova najde v osebi božjega Učenika, ki jo popolnoma uresničuje sam v sebi,
razodeva njen polni pomen in izpričuje njeno vekovitost.
435. Kako
Jezus razlaga postavo? Jezus jo razlaga v luči dvojne in ene same zapovedi
ljubezni, polnosti postave: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo
in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi
svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki"
(Mt 22,37-40).
436. Kaj pomeni "dekalog"? Dekalog (desetere božje
zapovedi) pomeni "deset besed" (2 Mz 34,28). Te besede povzemajo postavo, ki jo je
Bog dal izraelskemu ljudstvu po Mojzesu v povezavi z zavezo. Dekalog predočuje zapovedi
ljubezni do Boga (prve tri) in do bližnjega (ostalih sedem) ter za izvoljeno ljudstvo
in za vsakogar posebej zarisuje pot življenja, ki je osvobojeno suženjstva greha.
437. Kakšna je povezava dekaloga z zavezo? Dekalog se razume v luči
zaveze, v kateri se Bog razodeva, ko daje spoznati svojo voljo. S spolnjevanjem zapovedi
ljudstvo izraža svojo pripadnost Bogu in odgovarja s hvaležnostjo na njegovo pobudo
ljubezni.
438. Kakšen pomen daje Cerkev dekalogu? V zvestobi do Svetega
pisma in Jezusovega zgleda Cerkev priznava dekalogu pomembnost in smisel prvega reda.
Kristjani so ga dolžni izpolnjevati.
439. Zakaj dekalog sestavlja organsko
enoto? Desetere božje zapovedi sestavljajo organsko in neločljivo celoto, ker
vsaka zapoved kaže na druge in na ves dekalog. Kdor prestopi eno zapoved, zato prekrši
celotno postavo.
440. Zakaj dekalog obvezuje strogo? Zato, ker izraža
osnovne človekove dolžnosti do Boga in do bližnjega.
441. Ali je mogoče
izpolnjevati dekalog? Da, ker nas Kristus, brez katerega ne moremo ničesar
storiti, z darom svojega Duha in svoje milosti usposablja izpolnjevati dekalog.
PRVO
POGLAVJE "LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA, Z VSEM SRCEM IN Z VSO DUŠO
IN Z VSEM MIŠLJENJEM"
PRVA ZAPOVED: JAZ SEM GOSPOD, TVOJ
BOG. NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE 442. Kaj vsebuje trditev: "Jaz sem Gospod,
tvoj Bog" (2 Mz 20,2)? Vsebuje, da verujoči ohranja in udejanja tri božje kreposti
in se izogiba grehov, ki jim nasprotujejo. Vera se trdno oklepa Boga in zavrača
tisto, kar ji je nasprotno, kot na primer prostovoljni dvom, nevera, krivoverstvo,
odpadništvo, razkolništvo. Upanje zaupljivo pričakuje blaženega gledanja Boga
in njegove pomoči, izogiba pa se obupa in predrznega zaupanja. Ljubezen ljubi
Boga nad vse: odklanja torej brezbrižnost, nehvaležnost, mlačnost, naveličanost ali
duhovno lenobnost in sovraštvo do Boga, ki prihaja iz napuha.
443. Kaj
zahteva Gospodova beseda: "Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi" (Mt 4,10)? Zahteva:
moliti Boga kot Gospoda vsega, kar obstaja; izkazovati mu dolžno češčenje, tako individualno,
posamezno kot občestveno; moliti ga z izrazi hvaljenja, zahvaljevanja in prošnje;
darovati mu daritve, zlasti duhovno daritev svojega življenja v zedinjenju s popolno
Kristusovo daritvijo; spolnjevati obljube in zaobljube, dane Bogu.
444.
Kako človek udejanja svojo pravico, da služi Bogu v resnici in svobodi? Vsak
človek ima pravico in nravno dolžnost iskati resnico, zlasti tisto, ki se nanaša na
Boga in njegovo Cerkev, se spoznane resnice okleniti in zvesto ohranjati ter izkazovati
Bogu pristno češčenje. Dostojanstvo človekove osebe hkrati terja, da v verskih rečeh
ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne
bi - znotraj zahtevanih meja - ravnal po svoji vesti zasebno ali javno, naj bo sam
ali združen z drugimi.
445. Kaj Bog prepoveduje, ko zapoveduje: "Ne imej
drugih bogov poleg mene!" (2 Mz 20,2)? Ta zapoved prepoveduje: mnogoboštvo in malikovanje, ki pobožuje kako ustvarjeno bitje, oblast,
denar, celo hudobnega duha; praznoverje, ki je zabloda češčenja,
ki ga izkazujemo pravemu Bogu, in se izraža tudi v različnih oblikah vedeževanja,
čaranja (magije), vražarstva in spiritizma (klicanja duhov); nebogovdanost,
ki se izraža v skušanju Boga z besedami ali dejanji; v bogoskrunstvu, ki onečašča
osebe ali svete stvari, zlasti evharistijo; v simoniji, ki hoče kupovati ali prodajati
duhovne stvarnosti; ateizem, ki zametava obstoj Boga in se pogosto
opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti;
agnosticizem,
po katerem ni mogoče nič vedeti o Bogu in vsebuje brezbrižnost in praktični ateizem.
446.
Ali božja zapoved: "Ne delaj si rezane podobe..." (2 Mz 20,4) prepoveduje češčenje
podob? V Stari zavezi je bilo s to zapovedjo prepovedano upodabljanje absolutno
transcendentnega (vse presegajočega) Boga. Izhajajoč iz učlovečenja Božjega Sina je
krščansko češčenje svetih podob upravičeno (kakor trdi drugi nicejski cerkveni zbor
leta 787), ker temelji na skrivnosti učlovečenega Božjega Sina, v katerem transcendentni
Bog postane viden. Ne gre za češčenje podobe, ampak za češčenje osebe, ki je upodobljena:
Kristus, Devica Marija, angeli in svetniki. DRUGA ZAPOVED: NE SKRUNI
BOŽJEGA IMENA447. Kako spoštujemo svetost božjega imena? Sveto božje ime
spoštujemo s klicanjem, blagoslavljanjem, hvaljenjem in poveličevanjem. Treba se je
torej izogibati zlorabe sklicevanja na božje ime, da bi opravičili zločin, in vsakega
neprimernega uporabljanja njegovega imena, kot so bogokletje, ki je samo po
sebi velik greh; kletvice in nezvestobe obljubam, narejenim v božjem
imenu.
448. Zakaj je prepovedana kriva prisega? Ker
se tako vpleta Boga, ki je resnica sama, naj pričuje za laž.
"Ne prisegaj
ne pri Stvarniku, ne pri stvareh, razen po resnici, potrebi in s spoštovanjem" (sveti
Ignacij Lojolski).
449. Kaj je kriva prisega? Kriva prisega je pod
prisego napraviti obljubo, ki je nimaš namena izpolniti, ali prelomiti obljubo, narejeno
s prisego. Je težek greh proti Bogu, ki je vedno zvest svojim obljubam.
TRETJA
ZAPOVED: POSVEČUJ GOSPODOV DAN 450. Zakaj je Bog "blagoslovil sobotni dan
in ga posvetil" (2 Mz 20,11)? Zato, ker se v soboto spominjamo počitka Boga
sedmi dan stvarjenja, kakor tudi osvoboditve Izraela iz egiptovske sužnosti in zaveze,
ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom.
451. Kako se Jezus vede do sobote? Jezus
priznava svetost sobote in z božjo oblastjo podaja pristno razlago te postave: "Sobota
je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote" (Mr 2,27).
452. Zakaj je bila
za kristjane sobota nadomeščena z nedeljo? Zato, ker je nedelja dan
Kristusovega vstajenja. Kot "prvi dan tedna" (Mr 16,2), spominja na prvo stvarjenje;
kot "osmi dan", dan, ki sledi soboti, pomeni ta dan novo stvarjenje, ki se je začelo
s Kristusovim vstajenjem. Nedelja je tako postala za kristjane prvi izmed vseh dni,
prvi izmed vseh praznikov: Gospodov dan, ko Gospod s svojo veliko nočjo (pasho)
dopolnjuje duhovno resničnost judovske sobote in naznanja človekov večni počitek v
Bogu.
453. Kako posvečujemo nedeljo? Kristjani posvečujejo nedeljo
in druge zapovedane praznike z udeležbo pri Gospodovi evharistiji. Vzdržijo se tudi
tistih dejavnosti, ki ovirajo bogočastje, Gospodovemu dnevu lastno veselje ter duhu
in telesu primeren oddih. Dovoljene so dejavnosti, povezane z družinskimi potrebami
ali službe velike socialne koristi, samo da ne bodo uvedle navad, škodljivih za posvečevanje
nedelje, za družinsko življenje in zdravje.
454. Zakaj je pomembno civilno
priznavati nedeljo kot dela prost dan? Zato, da je vsem dana dejanska možnost
razpolagati z dovolj počitka in prostega časa, poskrbeti za družinsko, kulturno, družbeno
in versko življenje; najti ustrezen čas za meditacijo, razmislek, molk in kulturo;
posvečati se dobrim delom, zlasti v prid bolnim in starim. DRUGO POGLAVJE "LJUBI
SVOJEGA BLIŽNJEGA KAKOR SAM SEBE"
ČETRTA ZAPOVED: SPOŠTUJ
OČETA IN MATER 455. Kaj ukazuje četrta zapoved? Zapoveduje, da izkazujemo
čast in spoštujemo svoje starše in tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil oblast.
456. Kakšna je narava družine v božjem načrtu? Mož in žena,
združena v zakonu, sestavljata skupaj s svojimi otroki družino. Bog je ustanovil človeško
družino in jo obdaril z njeno temeljno zgradbo. Zakon in družina sta naravnana na
blagor zakoncev ter na roditev in vzgojo otrok. Med člani iste družine se vzpostavijo
osebni odnosi in prvobitne odgovornosti. V Kristusu družina postane domača Cerkev,
ker je skupnost vere, upanja in ljubezni.
457. Kakšno mesto zavzema družina
v družbi? Družina je prvotna celica družbenega življenja. Je pred katerim koli
priznanjem s strani javne oblasti. Načela in vrednote družine sestavljajo temelj družbenega
življenja. Življenje v družini je uvajanje v življenje v družbi.
458. Kakšne
dolžnosti ima družba do družine? Družba ima dolžnost podpirati in utrjevati
zakon in družino, ob spoštovanju načela subsidiarnosti. Civilne oblasti morajo spoštovati,
ščititi in pospeševati pravo naravo zakona in družine, javno moralo, pravice staršev
in blaginjo v družinah.
459. Katere so dolžnosti otrok do staršev? Otroci
dolgujejo staršem spoštovanje (otroško vdanost), hvaležnost, učljivost in pokorščino.
Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in
svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v položaju pomanjkanja,
bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno
pomagati.
460. Katere so dolžnosti staršev do otrok? Starši, deležni
božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci
vere. Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje
otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe,
izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica
in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.
461. Kako starši vzgajajo svoje otroke v krščanski veri? V prvi
vrsti z zgledom, molitvijo, družinsko katehezo in udeležbo pri cerkvenem življenju.
462.
Ali so družinske vezi absolutna dobrina? Družinske vezi so sicer pomembne,
niso pa absolutne, ker je kristjanov prvi poklic hoditi za Jezusom in ga ljubiti:
"Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden; kdor ljubi sina ali hčer
bolj kot mene, ni mene vreden" (Mt 10,37). Starši morajo z veseljem pospeševati hojo
za Jezusom pri svojih otrocih, in sicer v vsakem življenjskem stanu, tudi v posvečenem
življenju ali v duhovniški službi.
463. Kako se izvršuje oblast v različnih
okoljih civilne družbe? Vedno se izvršuje kot služenje, ki spoštuje temeljne
človekove pravice, pravilno hierarhijo vrednot, zakone, distributivno pravičnost in
načelo subsidiarnosti. Vsakdo mora v izvrševanju oblasti iskati korist skupnosti rajši
kot svojo in se mora pri svojih odločitvah navdihovati ob resnici o Bogu, človeku
in svetu.
464. Kakšne so dolžnosti državljanov do
civilnih oblasti? Tisti, ki so podrejeni oblasti, naj na svoje predstojnike
gledajo kot na predstavnike Boga; z njimi naj pošteno sodelujejo, da se bo javno in
družbeno življenje dobro odvijalo. To vključuje ljubezen in služenje domovini, volilno
pravico in dolžnost, plačevanje davkov, obrambo dežele in pravico do konstruktivne
kritike.
465. Kdaj državljan ne sme ubogati civilnih oblasti? Državljan
v vesti ne sme ubogati, kadar zakoni civilnih oblasti nasprotujejo zahtevam nravnega
reda: "Boga je treba poslušati bolj kakor ljudi" (Apd 5,29). PETA ZAPOVED: NE
UBIJAJ 466. Zakaj je treba človeško življenje spoštovati? Zato, ker je
sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za
zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni
dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu
osebe in Stvarnikovi svetosti. "Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj" (2 Mz 23,7).
467.
Zakaj zakonita obramba oseb in družbe ni proti tej normi? Zato, ker gre v zakoniti
obrambi v sili za odločitev braniti se in za vrednotenje pravice do življenja, tako
svojega kakor drugih, in ne za odločitev ubijati. Zakonita obramba v sili je lahko
resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenje drugih. Seveda pa ne sme vključevati
uporabe večje sile, kakor je potrebno.
468. Čemu služi kazen? Kazen,
ki jo naloži zakonita javna oblast, ima namen, da popravi nered, ki ga je uvedlo
zlo dejanje, brani javni red in varnost oseb ter prispeva k poboljšanju krivca.
469.
Kakšna kazen se sme naložiti? Naložena kazen mora biti skladna s težo prestopka.
Danes ima država na voljo možnosti, da brzda hudodelstvo s tem, da krivca napravi
nenapadalnega. Zato so primeri absolutne nujnosti smrtne kazni "zelo redki, če praktično
ne že povsem neobstoječi" (Evangelium vitae). Kadar je dovolj nekrvavih sredstev,
se bo oblast omejila nanje, ker ta sredstva bolje ustrezajo konkretnim pogojem skupne
blaginje, so bolj prikladna dostojanstvu osebe in krivcu dokončno ne odvzamejo možnosti,
da se poboljša.
470. Kaj prepoveduje peta zapoved? Peta zapoved
prepoveduje, kar hudo nasprotuje nravni postavi: neposreden in nameren
uboj in sodelovanje pri njem; direkten splav, hoten kot cilj
in kot sredstvo, kakor tudi sodelovanje pri njem nakoplje kazen izobčenja, ker je
treba človeško življenje spoštovati in ščititi brezpogojno v njegovi neokrnjenosti
od trenutka spočetja dalje; direktno evtanazijo, ki obstaja v tem,
da z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega dejanja napravi konec življenja prizadetih,
bolnih ali umirajočih oseb; samomor in prostovoljno sodelovanje
pri njem, kolikor je huda žalitev pravične ljubezni Boga, samega sebe in bližnjega.
Kar se tiče odgovornosti, more biti povečana zaradi pohujšanja, more pa biti tudi
zmanjšana zaradi posebno hudih psihičnih motenj ali velikega strahu.
471.
Kateri zdravniški postopki so dovoljeni, kadar menimo, da je smrt čisto blizu? Nege,
ki jo vedno dolgujemo bolniku, ni mogoče zakonito prekiniti. Dovoljena pa je uporaba
analgetikov (sredstev, ki blažijo bolečino), ki ne povzročajo smrti, kakor tudi odklonitev
"terapevtske zagrizenosti", to je izbire nesorazmernih medicinskih postopkov brez
razumnega upanja na pozitiven izid.
472. Zakaj mora družba ščititi vsak
zarodek? Neodtujljiva pravica vsakega človeka do življenja od spočetja dalje
je bistvena prvina civilne družbe in njene zakonodaje. Če država ne postavlja svoje
moči v službo pravic vseh in zlasti najslabotnejših, med katerimi so spočeti še ne
rojeni, so ogroženi sami temelji pravne države.
473. Kako se izogniti pohujšanju? Pohujšanju,
ki obstaja v napeljevanju drugih, naj delajo slabo, se izognemo tako, da spoštujemo
dušo in telo osebe. Če kdo premišljeno zapeljuje druge v hud greh, zagreši veliko
krivdo.
474. Kakšno dolžnost imamo do telesa? Imeti moramo razumno
skrbzatelesno zdravje, svoje in drugih, vendar se moramo izogibati
kultu telesa in vsem pretiravanjem. Dalje se je treba izogibati uporabi drog,
ki imajo zelo uničujoče učinke za zdravje in človeško življenje, in tudi zlorabi
jedi, alkohola, tobaka in zdravil.
475. Kdaj so znanstveni, medicinski ali
psihološki poizkusi na osebah ali na človeških skupinah nravno zakoniti? Takšni
poizkusi so nravno zakoniti, če so v službi neokrnjenega blagra osebe in družbe ter
če ne spravljajo v nesorazmerno nevarnost človekovega življenja ali fizične in psihične
integritete teh oseb; te osebe morajo biti o tem ustrezno informirane in s tem soglasne.
476.
Ali sta presaditev in darovanje organov pred smrtjo ali po njej dovoljena? Presajanje
organov je nravno sprejemljivo s soglasjem darovalca in brez pretiranih tveganj zanj.
Za plemenito dejanje darovanja organov po smrti mora biti popolnoma ugotovljena resnična
smrt darovalca.
477. Katera dejanja nasprotujejo spoštovanju telesne neokrnjenosti
človeške osebe? Takšna dejanja so: ugrabitve in osamitve oseb za talce, terorizem,
mučenje, posilstva, direktna sterilizacija. Amputacije udov in pohabljanja osebe
so nravno dovoljene samo za neobhodno nujne terapevtske namene iste osebe.
478.
Kakšno skrb moramo imeti za umirajoče? Umirajoči imajo pravico preživeti zadnje
trenutke svojega zemeljskega življenja v dostojanstvu, zlasti s podporo molitve in
zakramentov, ki pripravljajo na srečanje z živim Bogom.
479. Kako je treba
ravnati s telesi umrlih? S telesi umrlih je treba ravnati s spoštljivostjo
in z ljubeznijo. Njihovo upepeljevanje je dovoljeno, če to nima namena postavljati
pod vprašaj vere v vstajenje mesa.
480. Kaj terja Gospod od vsake osebe
glede miru? Gospod, ki oznanja: "Blagor tistim, ki delajo za mir" (Mt
5,9), zahteva mir srca. Kot nemoralno obsoja jezo, ki je težnja po maščevanju za prejeto
zlo; obsoja tudi sovraštvo, ki vodi k temu, da bližnjemu želimo zlo. Če so te drže
prostovoljne in premišljene v pomembnih rečeh, so hudi grehi zoper ljubezen.
481.
Kaj je mir na zemlji? Mir na zemlji, ki se zahteva za spoštovanje in rast človeškega
življenja, ni le v tem, da ni vojne ali da vlada ravnotežje nasprotujočih si sil,
ampak je "spokojnost reda" (sveti Avguštin), "sad pravičnosti" (Iz 32,17) in učinek
ljubezni. Zemeljski mir je podoba in sad Kristusovega miru.
482. Kaj se
zahteva za mir na zemlji? Za mir na zemlji se zahteva pravična razdelitev in
zaščita osebnih dobrin; možnost, da se ljudje svobodno srečujejo med seboj; spoštovanje
dostojanstva oseb in ljudstev; gojitev pravičnosti in bratstva med ljudmi.
483.
Kdaj je poseg vojaške sile nravno dovoljen? Poseg vojaške sile je nravno upravičen,
če so hkrati navzoči naslednji pogoji: gotovost, da bo treba prestajati trajno in
hudo škodo; neučinkovitost vsake miroljubne alternative; utemeljene možnosti uspeha;
izogibanje hujšemu zlu, upoštevajoč zlasti strahotno razdiralno moč sodobnega orožja.
484.
Kdo je v primeru vojne nevarnosti pristojen za strogo ocenjevanje teh pogojev? Ocenjevanje
teh pogojev je stvar razumne razsodbe voditeljev, ki imajo tudi pravico, da državljanom
naložijo obveznost narodne obrambe. Pri tem morajo upoštevati osebno pravico ugovora
vesti tistih, ki odklanjajo uporabo orožja, imajo pa dolžnost služiti skupnosti na
drug način.
485. Kaj zahteva nravna postava v primeru vojne? Nravna
postava ostaja vedno veljavna, tudi v primeru vojne. Zahteva, da se človekoljubno
ravna s tistimi, ki se ne bojujejo, z ranjenimi vojaki in z ujetniki. Dejanja, ki
premišljeno nasprotujejo mednarodnemu pravu, in povelja, ki jih zapovedujejo, so zločini,
katerih slepa pokorščina nikakor ne more opravičiti. Kot najhujše grehe je treba obsoditi
množična uničevanja kakor tudi iztrebljanje ljudstva ali narodnostne manjšine. Obstaja
moralna obveznost upreti se poveljem tistih, ki jih ukazujejo.
486. Kaj
je treba storiti, da se izognemo vojni? Zaradi zla in krivic, ki jih vsaka
vojna povzroča, je treba storiti vse, kar je po pameti mogoče, da se ji na vsak način
izognemo. Prav posebej se je treba izogibati: kopičenju orožja in trgovanju z njim
zunaj pravnih določil zakonitih oblasti; krivicam, zlasti gospodarskim in družbenim;
narodnostnim in verskim zapostavljanjem; zavisti, nezaupanju, oholosti in maščevalnosti.
Kar je storjeno za premagovanje tega in drugega nereda, prispeva h graditvi miru in
k izogibanju vojni. ŠESTA ZAPOVED: NE PREŠUŠTVUJ 487. Kakšno nalogo ima
človeška oseba do svoje spolne identitete? Bog je ustvaril človeka kot moža
in ženo z enakim osebnim dostojanstvom in vpisal vanj poklicanost k ljubezni in občestvu.
Stvar vsakega je, da sprejme svojo spolno identiteto ter spozna njeno pomembnost za
vso osebo, njeno specifičnost in komplementarnost (dopolnilnost).
488.
Kaj je čistost? Čistost je uspela integracija (vključitev) spolnosti v osebo.
Spolnost postane resnično človeška, kadar je na pravilen način zajeta v odnos od osebe
do osebe. Čistost je nravna krepost, božji dar, milost, sad delovanja Duha.
489.
Kaj vsebuje krepost čistosti? Čistost vsebuje vajo v obvladovanju samega sebe
kot izraz človeške svobode, naravnane k podarjanju samega sebe. V ta namen je potrebna
celovita in trajna vzgoja, ki napreduje po stopnjah rasti.
490. Katera
sredstva pomagajo živeti čistost? Na voljo so številna sredstva: božja milost,
pomoč zakramentov, molitev, poznavanje samega sebe, prakticiranje askeze, prilagojene
različnim položajem, uresničevanje nravnih kreposti, zlasti kreposti zmernosti, ki
teži k temu, da bi z razumnostjo prežela strasti.
491. Na kakšen način
so vsi poklicani živeti čistost? Vsi so v hoji za Kristusom, ki je vzor vsake
čistosti, poklicani, da živijo čisto življenje v skladu s svojim življenjskim stanom:
eni živijo v čistosti ali posvečenem celibatu, odličnem načinu, kako sebe lažje predati
Bogu z nerazdeljenim srcem; drugi, če so poročeni, živijo zakonsko čistost; če niso
poročeni, živijo čistost v vzdržnosti.
492. Kateri so glavni grehi zoper
čistost? Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti,
so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija,
posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti. Če
so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so napad na njihovo
fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost).
493. Zakaj šesta zapoved
prepoveduje vse grehe zoper čistost, čeprav se zapoved glasi: "Ne prešuštvuj"? Čeprav
v svetopisemskem besedilu dekaloga beremo: "Ne prešuštvuj" (2 Mz 20,14), izročilo
Cerkve sledi v celoti vsem nravnim naukom Stare in Nove zaveze in razume šesto božjo
zapoved tako, da zaobseže vse grehe zoper čistost.
494. Kakšna je naloga
civilnih oblasti do čistosti? Civilne oblasti, ki so dolžne podpirati spoštovanje
dostojanstva osebe, morajo prispevati k ustvarjanju okolja, ugodnega za čistost. Z
ustreznimi zakoni morajo preprečevati širjenje nekaterih prej omenjenih hudih prestopkov
zoper čistost, da bi obvarovale zlasti mladoletne in slabotnejše.
495.
Katere so dobrine zakonske ljubezni, na katere je spolnost naravnana? Dobrine
zakonske ljubezni, ki je za krščene posvečena z zakramentom zakona, so: enost, zvestoba,
nerazvezljivost in odprtost za rodovitnost.
496. Kakšen smisel ima zakonsko
dejanje? Zakonsko dejanje ima dvojni smisel: smisel združitve (medsebojna podaritev
zakoncev) in smisel roditve (odprtost za porajanje življenja). Nihče ne sme pretrgati
neločljive povezave, ki jo je Bog hotel med dvema smisloma zakonskega dejanja, in
izključevati enega ali drugega od njiju.
497. Kdaj je urejanje rojstev nravno? Urejanje
rojstev, ki predstavlja enega od vidikov odgovornega očetovstva in materinstva, je
objektivno v skladu z nravnostjo, kadar ga zakonci udejanjajo brez zunanjih ukazov,
tudi ne iz sebičnosti, ampak iz resnih nagibov in z metodami, ki se skladajo z objektivnimi
merili nravnosti, to je z občasno vzdržnostjo in z zatekanjem k neplodnim obdobjem.
498. Katera so nenravna sredstva za urejanje rojstev? Notranje nenravno
je vsako dejanje, ki bi bodisi v predvidevanju zakonskega dejanja ali v njegovem
poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo
za preprečitev porajanja življenja. Taka dejanja so na primer neposredna sterilizacija
ali kontracepcija.
499. Zakaj sta umetna osemenitev in oploditev nenravni? Nenravni
sta zato, ker razdružujeta dejanje roditve od dejanja, s katerim se zakonca podarjata
drug drugemu; tako vzpostavljata gospostvo tehnike nad izvorom in namenom človeške
osebe. Tehnike heterologne osemenitve in oploditve, pri katerih je vključena tretja
oseba zunaj zakonskega para, kršijo poleg tega otrokovo pravico, da izhaja od enega
očeta in ene matere, ki ju pozna, ki sta med seboj povezana z zakonom in ki imata
izključno pravico, da postaneta oče in mati samo drug prek drugega.
500.
Kako gledamo na otroka? Otrok je božji dar, najodličnejši dar zakona.
Ne obstaja pravica do otrok ("hočem otroka za vsako ceno"). Pač pa ima otrok pravico,
da je sad zakonskega dejanja svojih staršev; otrok ima tudi pravico biti spoštovan
kot oseba že od prvega trenutka svojega spočetja.
501. Kaj moreta storiti
zakonca, kadar nimata otrok? Če zakoncema, potem ko sta izčrpala vsa zakonita
medicinska sredstva, ni bil podarjen otrok, moreta izkazovati svojo velikodušnost
tako, da varujeta ali posvojita otroke ali spolnjujeta zahtevna opravila služenja
bližnjemu. Na ta način postaneta v bogati meri duhovno rodovitna.
502.
Katere so kršitve dostojanstva zakona? Takšne kršitve so: prešuštvo, ločitev
zakona, mnogoženstvo, krvoskrunstvo (incest), svobodna zveza (konvivenca ali skupno
prebivanje, konkubinat ali priležništvo), zakonsko dejanje pred zakonom ali zunaj
njega. SEDMA ZAPOVED: NE KRADI 503. Za kaj gre v sedmi zapovedi? Gre
za vesoljno namenitev in razdelitev dobrin, zasebno lastnino ter spoštovanje oseb,
njihovih dobrin in neokrnjenosti stvarstva. Cerkev vidi v tej zapovedi utemeljen tudi
svoj družbeni nauk, ki obsega pravilno ravnanje v gospodarstvu in družbenem življenju
ter pravico in dolžnost človeškega dela, pravičnost in solidarnost med narodi, ljubezen
do ubogih.
504. Pod kakšnimi pogoji obstaja pravica do zasebne lastnine? Pravica
do zasebne lastnine obstaja pod pogojem, da je bila pridobljena ali prejeta na pravičen
način in da vesoljna namenitev dobrin za zadovoljitev osnovnih potreb vseh ljudi prvenstveno
ostane.
505. Kakšen je namen zasebne lastnine? Namen zasebne lastnine
je zagotavljati svobodo in dostojanstvo posameznih oseb. Pomaga naj jim zadostiti
osnovne potrebe tistih, za katere so odgovorni, in stati ob strani tudi drugim, ki
živijo v stiski.
506. Kaj ukazuje sedma zapoved? Sedma zapoved ukazuje
spoštovanje tuje dobrine s tem, da izvršujemo dela pravičnosti in ljubezni, zmernosti
in solidarnosti. Prav posebej ta zapoved zahteva spoštovanje danih obljub in sklenjenih
pogodb; popravo storjene krivice in vrnitev krivično prisvojenega;
spoštovanje neokrnjenosti stvarstva, tako da pametno in zmerno uporabljamo
zaklade zemlje, rastline in živali po vsem svetu, s posebno pozornostjo do vrst, ki
jim grozi izumrtje.
507. Kakšen odnos mora imeti človek do živali? Človek
mora ravnati z živalmi, ki so od Boga ustvarjena bitja, z dobrohotnostjo. Izogiba
naj se tako pretirane ljubezni do njih kakor tudi njihove nerazsodne uporabe, zlasti
pri znanstvenih poskusih, ki prestopajo razumne meje in povzročajo odvečne bolečine
živalim.
508. Kaj prepoveduje sedma zapoved? Sedma zapoved prepoveduje
predvsem tatvino, ki je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravičeno
lastnikovo voljo. To se dogaja tudi z izplačevanjem nepravične plače; s špekuliranjem
glede vrednosti dobrin, da bi iz njih potegnili dobiček na škodo drugih; s ponarejanjem
čekov in računov. Dalje prepoveduje utajo davkov in trgovske prevare, prostovoljno
povzročanje škode pri zasebni ali javni lastnini. Prepoveduje tudi oderuštvo, korupcijo,
zasebno zlorabo družbenih dobrin, nalašč slabo izvršena dela kakor tudi razsipnost.
509. Kakšna je vsebina socialnega nauka
Cerkve? Socialni nauk Cerkve je organski razvoj evangeljske resnice o dostojanstvu
človeške osebe in o njeni družbeni razsežnosti. Vsebuje načela za razmišljanje, oblikuje
kriterije za presojanje, daje napotke in smernice za delovanje.
510. Kdaj
Cerkev poseže vmes na socialnem področju? Cerkev poseže vmes s tem, da izreka
nravno sodbo v gospodarski in družbeni zadevi, kadar to zahtevajo osnovne pravice
osebe, skupnega blagra ali zveličanja duš.
511. Kako naj se vzpostavi socialno
in ekonomsko življenje? V skladu z lastnimi metodami naj se v okviru nravnega
reda in socialne pravičnosti tako vzpostavi, da bo v službi celega človeka v njegovi
neokrnjenosti in vse človeške skupnosti. Človek mora biti začetnik, središče in cilj
ekonomskega in socialnega življenja.
512. Kaj nasprotuje družbenemu nauku
Cerkve? Družbenemu nauku Cerkve nasprotujejo ekonomski in družbeni sistemi,
ki teptajo temeljne pravice osebe ali imajo dobiček za izključno pravilo in poslednji
cilj. Zato Cerkev zavrača ideologije, pridružene v modernih časih "komunizmu" ali
ateističnim in totalitarnim oblikam "socializma". Cerkev poleg tega zavrača individualizem
in absolutno prednost tržne zakonitosti nad človeškim delom v praksi "kapitalizma".
513.
Kakšen pomen ima delo za človeka? Delo je za človeka dolžnost in pravica, po
njem sodeluje z Bogom Stvarnikom. Ko namreč oseba dela z zavzetostjo in pristojnostjo,
dovršuje zmožnosti, vpisane v njegovo naravo, časti Stvarnikove darove in prejete
talente, vzdržuje sebe in svoje domače, služi človeški skupnosti. Delo more biti vrhu
tega sredstvo posvečenja in sodelovanja s Kristusom za zveličanje drugih.
514.
Do kakšnega dela ima vsak človek pravico? Dostop do varnega in poštenega dela
mora biti brez krivične diskriminacije odprt vsakemu človeku, ob spoštovanju svobodne
ekonomske pobude in pravega plačila.
515. Kakšna je odgovornost države
glede dela? Stvar države je zagotoviti osebno svobodo in lastnino kakor tudi
stabilno valuto in učinkovite javne službe; nadzorovati in voditi izvajanje človekovih
pravic na gospodarskem področju. Glede na okoliščine mora družba pomagati državljanom
najti delo.
516. Kakšno nalogo imajo voditelji podjetij? Voditelji
podjetij nosijo družbeno in gospodarsko odgovornost za svoje posle. Upoštevati morajo
blagor ljudi in ne le povečevanje dobičkov, tudi če so ti potrebni za zagotavljanje
investicij, prihodnost podjetij, zaposlenost in pozitiven razvoj gospodarskega življenja.
517. Kakšne dolžnosti imajo delavci? Delavci morajo opravljati svoje
delo z zavzetostjo, pristojnostjo in predanostjo. Morebitna nesoglasja morajo reševati
s pogovorom. Zatekanje k nenasilni stavki je nravno zakonito, kadar se pokaže kot
nujno sredstvo za dosego sorazmernega dohodka in upoštevajoč skupni blagor.
518.
Kako se udejanjata pravičnost in solidarnost med narodi? Na mednarodni ravni
morajo vsi narodi in ustanove sodelovati v solidarnosti in subsidiarnosti z namenom,
da odpravijo ali vsaj zmanjšajo bedo, neenakost gospodarskih virov in sredstev, ekonomske
in socialne krivice, izkoriščanje oseb, kopičenje dolgov ubogih dežel, sprevržene
mehanizme, ki ovirajo razvoj manj razvitih dežel.
519. Na kakšen način se
kristjani udeležujejo političnega in družbenega življenja? Verni laiki
neposredno posegajo v politično in družbeno življenje, ko s krščansko vnemo vnašajo
življenje v zemeljske stvarnosti in sodelujejo z vsemi kot pristni pričevalci za evangelij
in kot delavci za mir in pravičnost.
520. Ob čem se navdihuje ljubezen
do ubogih? Ljubezen do ubogih se navdihuje ob evangeliju blagrov in Jezusovem
zgledu v njegovi nenehni pozornosti do ubogih. Jezus je rekel: "Karkoli ste storili
enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40). Ljubezen do
ubogih se udejanja v prizadevanju proti gmotnemu uboštvu, a tudi proti številnim oblikam
kulturnega, moralnega in religioznega uboštva. Dela duhovnega in telesnega usmiljenja
ter številne dobrodelne ustanove, ki so se porajale v teku stoletij, so konkretno
pričevanje prednostne ljubezni do ubogih, ki označuje Jezusove učence. OSMA
ZAPOVED: NE PRIČAJ PO KRIVEM 521. Kakšno dolžnost ima človek do resnice? Vsak
človek je poklican k iskrenosti in resnicoljubnosti v ravnanju in govorjenju. Vsakdo
ima dolžnost iskati resnico in se je oklepati ter vse svoje življenje uravnavati po
zahtevah resnice. V Jezusu Kristusu se je v celoti razodela resnica Boga: on je Resnica.
Kdor hodi za njim, živi v Duhu resnice, in se varuje dvoličnosti, pretvarjanja
in hinavščine.
522. Kako pričujemo za resnico? Kristjan
mora izpričevati evangeljsko resnico na vseh področjih svoje javne in zasebne dejavnosti
ter, če je potrebno, tudi z žrtvovanjem svojega življenja. Mučeništvo je najvišje
pričevanje za resničnost vere.
523. Kaj prepoveduje osma zapoved? Osma
zapoved prepoveduje: krivo pričevanje, krivo prisego, laž, katere
teža se meri v skladu z resnico, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami in nameni
tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo žrtve; predrzno
sodbo, opravljanje, obrekovanje, ki zmanjšajo ali škodujejo dobremu
imenu in časti, do katere ima človek pravico; laskanje, prilizovanje
ali dobrikanje, zlasti če so povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih
ugodnosti. Prestopek zoper resnico zahteva, da ga popravimo, če je povzročil
škodo drugim.
524. Kaj zahteva osma zapoved? Osma zapoved zahteva
spoštovanje resnice, in sicer v povezavi z razločevanjem ljubezni: pri obvestilu
in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor, obrambo
zasebnega življenja, nevarnost pohujšanja; pri varovanju poklicnih tajnosti,
ki jih je treba vedno držati, razen v izjemnih primerih ob predložitvi sorazmerno
tehtnih razlogov; in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana
pod pečatom tajnosti.
525. Kako je treba uporabljati sredstva družbenega
obveščanja? Informacija prek sredstev obveščanja mora biti v službi skupnega
blagra, vsebinsko mora vedno ustrezati resnici in biti neokrnjena ob upoštevanju tistih
meja, ki jih nalagata pravo in človeški obzir. Vrhu tega mora biti informacija izrečena
na pošten in primeren način, ki tenkočutno spoštuje nravne postave, zakonite pravice
in dostojanstvo osebe.
526. Kakšen je odnos med resnico, lepoto in sakralno
umetnostjo? Resnica je sama po sebi lepa. S seboj prinaša sijaj duhovne lepote.
Poleg besede so še številne izrazne oblike resnice, zlasti umetnine. Vznikajo iz talenta,
ki ga je podaril Stvarnik, in iz napora človeka samega. Da bi bila sakralna umetnost
resnična in lepa, mora klicati v spomin in poveličevati presežno skrivnost Boga,
ki se je prikazala v Kristusu, in voditi k adoraciji, molitvi in k ljubezni do Boga
stvarnika in odrešenika, ki je vzvišena lepota resnice in ljubezni. DEVETA ZAPOVED: NE
ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE 527. Kaj zahteva deveta zapoved? Deveta zapoved
ukazuje, da premagujemo mesena poželenja v mislih in željah. Boj zoper meseno poželenje
gre prek očiščevanja srca in kreposti zmernosti.
528. Kaj prepoveduje
deveta zapoved? Deveta zapoved prepoveduje gojiti misli in želje glede dejanj,
ki jih prepoveduje šesta zapoved.
529. Kako pridemo do čistosti srca? Z
božjo milostjo in v boju zoper neurejena nagnjenja se krščeni povzpne do čistosti
srca s krepostjo in z darom čistosti, s čistostjo namena, s čistostjo zunanjega in
notranjega pogleda, z obvladovanjem čustev in domišljije ter z molitvijo.
530.
Kaj čistost še zahteva? Čistost zahteva sramežljivost. Varuje človekovo
intimnost, izraža tankočutnost za čistost ter vodi poglede in kretnje tako, da se
skladajo z dostojanstvom osebe in njihove povezanosti. Čistost srca osvobaja od razširjenega
erotizma in odstranja predstave, ki pospešujejo bolestno radovednost. Zahteva tudi
očiščenje družbenega ozračja z nenehnim bojem zoper permisivnost nravi, ki
temelji na zmotnem pojmovanju človeške svobode. DESETA ZAPOVED: NE ŽELI SVOJEGA
BLIŽNJEGA BLAGA 531. Kaj zahteva in kaj prepoveduje deseta zapoved? Ta
zapoved dopolnjuje prejšnjo in zahteva notranji odnos spoštovanja do tuje lastnine.
Prepoveduje lakomnost, neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevoščljivost,
ki je v tem, da je človek žalosten, če se drugemu godi dobro, ter brez mere hrepeni
po tem, da bi si prilastil njegovo lastnino.
532. Kaj zahteva Jezus
z uboštvom srca? Jezus zabičuje svojim učencem, naj mu dajejo prednost pred
vsemi stvarmi in vsemi ljudmi. Zapoved o nenavezanosti na bogastvo - v duhu evangeljskega
uboštva - je predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki nas osvobaja zaskrbljenosti
za jutrišnji dan ter nas pripravlja za blagor "ubogih v duhu, katerim pripada nebeško
kraljestvo" (Mt 5,3).
533. Katero je človekovo največje hrepenenje? Največje
človekovo hrepenenje je gledati Boga. To je krik vsega njegovega bitja: "Hočem gledati
Boga!" Človek doseže svojo resnično in polno srečo v gledanju in v blaženosti Boga,
ki ga je ustvaril za ljubezen in ga priteguje k sebi s svojo neskončno ljubeznijo.
"Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti" (sveti
Gregor iz Nise). ČETRTI DEL KRŠČANSKA MOLITEV
PRVI ODDELEK MOLITEV
V KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU 534. Kaj je molitev? Molitev je
povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za dobrine, ki ustrezajo njegovi volji.
Molitev je vedno dar Boga, ki prihaja, da bi srečal človeka. Krščanska molitev je
oseben in živ odnos božjih otrok s svojim neskončno dobrim Očetom, z njegovim Sinom
Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom, ki prebiva v njihovih srcih. PRVO POGLAVJE RAZODETJE
O MOLITVI 535. Zakaj obstaja poklicanost vseh k molitvi? Zato, ker
Bog s stvarjenjem pokliče vsako bitje iz niča v bivanje in ker človek tudi po svojem
padcu v greh ostaja sposoben spoznati svojega Stvarnika in ohranja hrepenenje po tistem,
ki ga je poklical v bivanje. Vsa verstva - in na poseben način celotna odrešenjska
zgodovina - pričujejo o tem človekovem hrepenenju po Bogu. Najprej pa Bog neutrudljivo
priteguje vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju z njim v molitvi. RAZODETJE
O MOLITVI V STARI ZAVEZI 536. V čem je Abraham zgled molitve? Abraham
je zgled molitve zato, ker hodi v božji navzočnosti, posluša Boga in ga uboga. Njegova
molitev je boj vere, ker tudi v trenutkih preizkušnje ohranja svojo vero v božjo zvestobo.
Še več, potem ko je Abraham sprejel Gospoda v svojem šotoru in mu je ta zaupal svoj
sklep, si upa prositi za grešnike z drznim zaupanjem.
537. Kako je Mojzes
molil? Mojzesova molitev je zgled kontemplativne (premišljevalne) molitve.
Bog, ki pokliče Mojzesa iz gorečega grma, se pogosto in na dolgo pomenkuje z njim
"iz obličja v obličje, kakor človek govori s svojim prijateljem" (2 Mz 33,11). Iz
te zaupljivosti z Bogom Mojzes črpa moč, da neodjenljivo prosi za ljudstvo. Ta molitev
je tako predpodoba priprošnje edinega srednika Jezusa Kristusa.
538. Kakšen
odnos do molitve imata tempelj in kralj v stari zavezi? V senci božjega šotora,
skrinje zaveze in kasneje templja se razcveteva molitev božjega ljudstva pod vodstvom
pastirjev. Med njimi je David kralj "po božjem srcu", pastir, ki moli za svoje ljudstvo.
Njegova molitev je zgled za molitev ljudstva, ker je zvesto oklepanje božje obljube
in ljubeče zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod.
539. Kakšno
vlogo ima molitev v poslanstvu prerokov? Preroki črpajo iz molitve luč in moč,
da pozivajo ljudstvo k veri in spreobrnjenju srca. Živijo v veliki zaupnosti z Bogom
in s priprošnjo posredujejo za brate, katerim oznanjajo, kar so pri Gospodu videli
in slišali. Elija je oče prerokov, se pravi tistih, ki iščejo božje obličje. Na gori
Karmel doseže vrnitev ljudstva k veri, ker poseže Bog, katerega je klical z besedami:"Usliši
me, Gospod, usliši me!" (1 Kr 18,37).
540. Kakšen pomen imajo psalmi v molitvi? Psalmi
so vrhunec molitve v stari zavezi. Božja beseda postane v psalmih človekova beseda.
Ta molitev ima osebno in skupnostno razsežnost, ki ju ni mogoče ločiti med seboj.
Je navdihnjena od Svetega Duha in opeva velika božja dela v stvarstvu in v zgodovini
odrešenja. Kristus je molil psalme in jih dovršil. Zato so bistvena in trajna prvina
molitve Cerkve. Primerni so za ljudi vseh slojev in časov. JEZUS V POLNOSTI RAZODENE
IN UDEJANI MOLITEV 541. Od koga se je Jezus naučil moliti? Jezus se je
po svojem človeškem srcu naučil moliti od svoje matere in od judovskega izročila.
A njegova molitev je prikipevala še iz drugega skritega izvira: Jezus je večni Božji
Sin, ki v svoji sveti človeški naravi izreka svojemu Očetu popolno sinovsko molitev.
542. Kdaj je Jezus molil? Evangelij kaže Jezusa pogosto v molitvi.
Vidimo ga, kako se umakne v samoto, tudi ponoči. Moli pred odločilnimi dejanji svojega
poslanstva in poslanstva apostolov. Vse njegovo življenje je molitev, ker je v stalnem
občestvu ljubezni z Očetom.
543. Kako je Jezus molil v svojem trpljenju? Jezusova
molitev med njegovim smrtnim bojem na Oljski gori in njegove zadnje besede na križu
razodevajo globino njegove sinovske molitve: Jezus izpolni Očetov načrt ljubezni in
prevzame nase vse stiske človeštva, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja.
Prinese jih Očetu, ki jih sprejme in usliši, onkraj slehernega upanja s tem, da ga
obudi od mrtvih.
544. Kako nas Jezus uči moliti? Jezus nas uči moliti
ne le z molitvijo očenaš, ampak tudi s svojo lastno molitvijo. Na ta način
nam kaže poleg vsebine tudi pogoje, ki so potrebni za pravo molitev: čisto srce, ki
išče božje kraljestvo in odpušča sovražnikom; srčno in otroško zaupanje, ki gre prek
tega, kar občutimo in razumemo; čuječnost, ki obvaruje učenca pred skušnjavo.
545.
Zakaj je naša molitev učinkovita? Naša molitev je učinkovita, ker se v veri
združuje z Jezusovo molitvijo. V njem postane krščanska molitev ljubezensko občestvo
z Očetom. Tako moremo svoje prošnje prinašati Bogu in biti uslišani: "Prosite in
boste prejeli, da bo vaše veselje popolno" (Jn 16,24).
546. Kako je molila
Devica Marija? Za Marijino molitev je značilna njena vera in velikodušna predanost
vsega njenega bitja Bogu. Marija je tudi nova Eva, "mati živih": Jezusa, svojega Sina,
prosi za potrebe ljudi.
547. Ali je v evangeliju kakšna Marijina molitev? Poleg
Marijine priprošnje v Kani Galilejski nam evangelij izroča magnifikat (Lk 1,46-55),
slavospev Božje Matere in slavospev Cerkve. Magnifikat je slavospev zahvale, ki privre
iz srca ubogih, ker je njihovo upanje okronano z izpolnitvijo božjih obljub. MOLITEV
V ČASU CERKVE 548. Kako je molila prva krščanska skupnost v Jeruzalemu? Na
začetku Apostolskih del je zapisano o vernikih v prvi skupnosti v Jeruzalemu,
ki jih je Sveti Duh vzgajal v molitvenem življenju: "Bili so stanovitni v nauku apostolov
in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah" (Apd 2,42).
549. Kako
Sveti Duh posega v molitev Cerkve? Sveti Duh, učitelj notranje krščanske molitve,
vzgaja Cerkev v molitvenem življenju in ji daje vedno globlje prodirati v premišljevanje
in občestvo z brezdanjo Kristusovo skrivnostjo. Oblike molitve, ki so izražene v apostolskih,
kanoničnih spisih, ostajajo odločilne za krščansko molitev.
550. Katere
so bistvene oblike krščanske molitve? Bistvene molitve Cerkve so slavljenje
in češčenje, prošnja in priprošnja, zahvaljevanje in hvaljenje. Evharistija vsebuje
in izraža vse te oblike molitve.
551. Kaj je slavljenje? Slavljenje
je človekov odgovor na božje darove: slavimo Vsemogočnega, ki nas prvi blagoslavlja
in napolnjuje s svojimi darovi.
552. Kako je mogoče opisati češčenje? V
češčenju se človek vrže na tla pred svojim trikrat svetim Stvarnikom, pred katerim
priznava, da je od njega ustvarjen.
553. Katere so različne oblike prosilne
molitve? Obstaja prošnja za odpuščanje in tudi ponižna, zaupna prošnja za vse
naše duhovne in gmotne potrebe. A naše prvo hrepenenje naj bo prihod božjega kraljestva.
554. V čem je priprošnja? Priprošnja obstaja v prošnji za druge.
Upodobi nas po Jezusovi molitvi in nas zedini z njim, ki posreduje pri Očetu za vse
ljudi, posebej za grešnike. Moliti moramo tudi za sovražnike.
555. Kdaj
se Bogu zahvaljujemo? Cerkev se Bogu nenehno zahvaljuje, zlasti z obhajanjem
evharistije, pri kateri jo Kristus pridruži svojemu zahvaljevanju Očetu. Vsak dogodek
postane za kristjana razlog za zahvaljevanje.
556. Kaj je hvalna molitev? Hvaljenje
je oblika molitve, ki najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog. Je docela nesebična:
opeva Boga zaradi njega samega in mu daje slavo, ker je. DRUGO POGLAVJE IZROČILO
O MOLITVI 557. Kakšen je pomen izročila glede molitve? V Cerkvi
Sveti Duh uči božje otroke moliti po živem izročilu. Molitev namreč ni le samodejni
izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje
v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo. PRI IZVIRIH MOLITVE 558.
Kateri so izviri krščanske molitve? Izviri molitve so: božja beseda,
ki nam podarja "vzvišeno spoznanje Kristusa" (Flp 3,8); bogoslužje Cerkve,
ki oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost; božje kreposti; vsakdanje
razmere, ker moremo v njih srečati Boga.
"Ljubim te, Gospod, in prosim
te le za eno milost: da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek
govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu"
(sveti Janez Marija Vianney). POT MOLITVE 559. Ali je v Cerkvi
več poti molitve? V Cerkvi so različne poti molitve, povezane z raznimi zgodovinskimi,
družbenimi in kulturnimi miselnimi zvezami. Cerkvenemu občestvu pripada naloga, da
presoja, koliko so te poti zveste izročilu apostolske vere. Stvar pastirjev in katehetov
pa je, da razlagajo njihov smisel, ki je zmeraj usmerjen na Jezusa Kristusa.
560.
Katera je pot naše molitve? Pot naše molitve je Kristus. Naša molitev se usmerja
na Boga, našega Očeta. Do njega pa imamo dostop samo tedaj, če - vsaj vključno - molimo
v Jezusovem imenu. Njegova človeška narava je namreč edina pot, po kateri nas Sveti
Duh uči moliti k našemu Očetu. Zato se bogoslužne molitve končajo z obrazcem: "Po
našem Gospodu, Jezusu Kristusu".
561. Kakšna je vloga Svetega Duha v molitvi? Ker
je Sveti Duh notranji učitelj krščanske molitve in mi "niti ne vemo, kaj je treba
prositi" (Rim 8,26), nas Cerkev spodbuja, da ga v vsaki priložnosti kličemo in prosimo:
"Pridi, Sveti Duh!"
562. V kakšnem pogledu je krščanska molitev marijanska? Zaradi
njenega edinstvenega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha Cerkev rada moli k Mariji
in z Marijo, popolno molivko, da z njo poveličuje in kliče Gospoda. Marija nam namreč
"kaže pot": svojega Sina, edinega Srednika.
563. Kako Cerkev moli k Mariji? Predvsem
z molitvijo zdravamarija, s katero Cerkev prosi Devico za priprošnjo. Druge
marijanske molitve so: rožni venec, hvalnica akáthistos in paráklisis,
kakor tudi hvalnice in pesmi različnih krščanskih izročil. VODITELJI ZA MOLITEV 564.
Na kakšen način so svetniki voditelji za molitev? Svetniki so naši vzorniki
v molitvi. Prosimo jih tudi, naj pri sveti Trojici posredujejo za nas in za ves svet.
Njihova priprošnja je najvišje služenje božjemu načrtu. V občestvu svetnikov so se
v vsej zgodovini Cerkve razvijale različne duhovnosti, ki učijo moliti in živeti
iz molitve.
565. Kdo more vzgajati za molitev? Krščanska družina
je prvi kraj vzgoje za molitev. Vsakdanja družinska molitev je posebej priporočena,
ker je prvo pričevanje molitve Cerkve. Kateheza, molitvene skupine in "duhovno vodstvo"
so šola in pomoč za molitev.
566. Kateri kraji so ugodni za molitev? Moliti
je mogoče povsod, a izbira primernega kraja za molitev ni brez pomena. Cerkev je pravi
kraj za bogoslužno molitev in češčenje svetega Rešnjega telesa. Tudi drugi kraji so
pomoč za molitev, recimo "molitveni kotiček" v hiši; samostan, romarsko svetišče.
TRETJE POGLAVJE ŽIVLJENJE MOLITVE 567. Kateri časi so za molitev
najbolj ustrezni? Vsak trenutek je ustrezen za molitev. A Cerkev predlaga vernikom
molitvene ritme, ki naj nahranjajo stalno molitev: jutranjo in večerno molitev; molitev
pred jedjo in po jedi; molitveno bogoslužje; nedeljsko božjo službo; rožni venec;
praznike liturgičnega leta.
"Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto,
kakor pa dihamo" (sveti Gregor Nacianški).
568. Katere so izrazne oblike
molitvenega življenja? Krščansko izročilo je ohranilo tri načine, kako izražati
in živeti molitev: ustno molitev, premišljevanje in notranjo molitev (sveto zrenje).
Njihova skupna poteza je zbranost srca. IZRAZI MOLITVE 569. Kaj označuje
ustno molitev? Ustna molitev pridružuje telo notranji molitvi srca. Tudi najbolj
notranja molitev nikakor ne more shajati brez ustne molitve. Vedno in v vsakem primeru
mora izhajati iz osebne vere. Z očenašom nas je Jezus naučil najpopolnejše
oblike molitve.
570. Kaj je premišljevanje? Premišljevanje je molitveni
premislek, ki izhaja predvsem iz božje besede v Svetem pismu. Premišljevanje spravi
v dejavnost mišljenje, domišljijo, čustva in hrepenenja, tako da poglobimo svojo vero,
spreobrnemo svoje srce in okrepimo svojo voljo hoditi za Kristusom. Je predstopnja
do ljubečega zedinjenja z Gospodom.
571. Kaj je notranja molitev? Notranja
molitev ali kontemplacija (sveto zrenje) je preprost pogled k Bogu v molku in ljubezni.
Je božji dar, trenutek čiste vere, v katerem molivec išče Kristusa, se izroča ljubeči
Očetovi volji in se zbere po nagibu Duha. Sveta Terezija Avilska opisuje premišljevalno
molitev kot prisrčno prijateljsko pomenkovanje, "ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo
s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi". MOLITVENI BOJ 572. Zakaj
je molitev boj? Molitev je dar milosti, a vedno predpostavlja odločen odgovor
z naše strani. Kajti kdor moli, se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zlasti
zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve. Molitveni boj je
neločljiv od napredovanja v duhovnem življenju. Molimo tako, kakor živimo, ker živimo
tako, kakor molimo.
573. Ali obstajajo ugovori zoper molitev? Obstaja
napačno pojmovanje molitve. Vrhu tega mnogi mislijo, da nimajo časa za molitev ali
da je nekoristno moliti. Tisti, ki molijo, pa utegnejo postati malodušni spričo težav
ali dozdevnih neuspehov. Če naj premagamo te težave, potrebujemo ponižnost, zaupanje
in vztrajnost.
574. Katere so težave pri molitvi? Raztresenost
je pogostna težava pri naši molitvi. Odvrača pozornost od Boga in nam more odkriti
tisto, na kar smo navezani. Tedaj se mora naše srce spet ponižno vrniti h Gospodu.
Molitev ogroža tudi suhota. Kdor premaga suhoto, se more v veri oklepati
Gospoda tudi brez občutene tolažbe. Naveličanost (acedia) je oblika duhovne
lenobe, ki nastane zaradi popuščanja v čuječnosti in zaradi malomarnosti srca.
575.
Kako moremo okrepiti svoje sinovsko zaupanje? Sinovsko (otroško) zaupanje je
postavljeno na preizkušnjo, kadar mislimo, da nismo uslišani. Tedaj se moramo vprašati,
če je Bog za nas Oče, čigar voljo skušamo spolnjevati, ali pa sredstvo, da bi dosegli
to, kar sami hočemo. Kadar je naša molitev združena z Jezusovo molitvijo, vemo, da
nam nakloni veliko več kakor samo ta ali oni dar: prejmemo Svetega Duha, ki preoblikuje
naše srce.
576. Ali je mogoče moliti vsak trenutek? Moliti je vedno
mogoče. Kristjanov čas je čas vstalega Kristusa, ki "ostane z nami vse dni" (Mt 28,20).
Zato sta molitev in krščansko življenje neločljiva.
"Celo na tržnici ali
v samotnem sprehajališču je mogoče moliti pogosto in goreče. Mogoče je to sedé v vaši
prodajalnici, bodisi da ravno kupujete ali prodajate, ali celo medtem ko kuhate"
(sveti Janez Zlatousti).
577. Kaj je molitev Jezusove ure? Tako
se imenuje Jezusova velikoduhovniška molitev pri zadnji večerji. Jezus, veliki duhovnik
nove zaveze, naslavlja to molitev na Očeta, ko pride ura njegovega "prehoda"
k njemu, ura njegove daritve. DRUGI ODDELEK GOSPODOVA MOLITEV: OČE
NAŠ Oče naš Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje
ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako
na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor
tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši
nas hudega.
Pater noster Pater noster qui es in cælis: sanctificétur
Nomen Tuum; advéniat Regnum Tuum; fiat volúntas Tua, sicut in cælo, et in
terra. Panem nostrum quotidiánum da nobis hódie; et dimítte nobis débita
nostra, sicut et nos dimíttimus debitóribus nostris; et ne nos indúcas in
tentatiónem; sed líbera nos a Malo.
DRUGI ODDELEK GOSPODOVA MOLITEV: OČE
NAŠ 578. Kaj je izvir molitve očenaš? Jezus
nas je naučil to nenadomestljivo krščansko molitev očenaš, ko ga je eden njegovih
učencev nekoč videl moliti in ga prosil: "Gospod, nauči nas moliti" (Lk 11,1). Bogoslužno
izročilo Cerkve je vedno uporabljalo besedilo sv. Mateja (6,9-13). "POVZEK CELOTNEGA
EVANGELIJA" 579. Kakšno je mesto očenaša v Svetem pismu? Očenaš
je "povzetek celotnega evangelija" (Tertulijan), "najpopolnejša molitev" (sveti
Tomaž Akvinski). Postavljena je v središče govora na gori in v obliki molitve povzema
bistveno vsebino evangelija.
580. Zakaj se imenuje "Gospodova molitev"? Očenaš
se imenuje "Gospodova molitev" zato, ker nas jo je naučil sam Gospod Jezus.
581.
Kakšno mesto zavzema očenaš v molitvi Cerkve? Očenaš
je najodličnejša molitev Cerkve. Pri krstu je "izročena" božjim otrokom, da bi izrazila
njihovo prerojenje za novo življenje. Evharistija razodeva njegov polni pomen: njegove
prošnje, ki se opirajo na že uresničeno skrivnost odrešenja, bodo ob Gospodovem prihodu
popolnoma uslišane. Očenaš je sestavni del molitvenega bogoslužja. "OČE
NAŠ, KI SI V NEBESIH" 582. Zakaj si lahko "drznemo polni zaupanja" bližati se
k Očetu? Zato, ker nas Jezus, naš Odrešenik, vodi pred Očetovo obličje in nas
njegov Duh napravlja za božje otroke. Tako smemo moliti očenaš s preprostim,
otroškim zaupanjem, veselo gotovostjo, ponižno drznostjo in gotovostjo, da smo ljubljeni
in bomo uslišani.
583. Kako je mogoče klicati Boga za
"Očeta"? Boga moremo klicati za "Očeta", ker nam ga je razodel učlovečeni Božji
Sin in nam ga njegov Duh daje spoznati. Klicanje Očeta nam daje vstopati v njegovo
skrivnost v vedno novem čudenju in prebuja v nas hrepenenje, da bi živeli kot božji
otroci. Z Gospodovo molitvijo se torej zavedamo, da smo Očetovi otroci v Sinu.
584.
Zakaj rečemo Oče "naš"? Beseda "naš" izraža povsem nov odnos do Boga.
Kadar molimo k Očetu, ga častimo in poveličujemo skupaj s Sinom in Svetim Duhom. V
Kristusu smo "njegovo" ljudstvo in on je "naš" Bog, zdaj in na vekomaj. Oče "naš"
rečemo zato, ker je Kristusova Cerkev občestvo mnogih bratov in sester, ki so "eno
srce in ena duša".
585. S kakšnim duhom občestva in poslanstva molimo k
Bogu, "našemu" Očetu? Molitev k "našemu" Očetu je skupna dobrina vseh krščenih.
Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev.
Moliti "očenaš" pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega
Boga in postali eno.
586. Kaj pomeni izraz "ki si v nebesih"? Ta
svetopisemski izraz ne pomeni kraja, temveč način biti: Bog je onkraj vsega in nad
vsem. Ta izraz naznačuje veličastvo in svetost Boga samega, a tudi njegovo navzočnost
v srcu pravičnih. Nebesa, Očetova hiša, je resnična domovina, kamor težimo v upanju,
medtem ko smo še na zemlji. "S Kristusom skriti v Bogu" (Kol 3,3), že živimo v nebesih.
SEDEM PROŠENJ 587. Kako je sestavljena Gospodova molitev? Vsebuje
sedem prošenj Bogu Očetu. Prve tri so bolj naravnane na Boga in nas vodijo k njemu
zaradi njegove slave: bistvo ljubezni je, da najprej mislimo na ljubljenega. Polagajo
nam na srce, za kaj naj ga posebej prosimo: za posvečenje njegovega imena, za prihod
njegovega kraljestva in za izpolnjevanje njegove volje. Druge štiri postavljajo pred
Očeta usmiljenja naše potrebe in pričakovanja: prosimo ga, da bi nas nahranil, nam
odpustil, nas podpiral v skušnjavah in nas rešil zla.
588. Kaj pomeni:
"Posvečeno bodi tvoje ime"? Posvečevati božje ime je pred vsem hvalnica, ki
priznava Boga kot svetega. Bog je Mojzesu razodel svoje sveto ime. Hotel je, naj mu
bo njegovo ljudstvo posvečeno kot sveto ljudstvo, v katerem prebiva.
589.
Kako je božje ime posvečeno v nas in v svetu? Bog nas kliče k svetosti (1 Tes
4,7). Posvečevati njegovo pomeni hrepeneti po tem, da bi krstno posvečenje preželo
vse naše življenje. Vrhu tega pomeni, da s svojim življenjem in svojo molitvijo prosimo
za to, da bi vsak človek spoznal in poveličeval božje ime.
590. Za kaj prosi
Cerkev z besedami: "Pridi k nam tvoje kraljestvo"? Cerkev prosi za dokončni
prihod božjega kraljestva s Kristusovo vrnitvijo v slavi. A Cerkev moli tudi za to,
da bi božje kraljestvo že zdaj raslo s posvečenjem ljudi v Duhu in - po njihovi zavzetosti
- s služenjem pravičnosti in miru v skladu z blagri. Ta prošnja je krik Duha in neveste:
"Pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,20).
591. Zakaj naj molimo: "Zgodi se
tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji"? Očetova volja je, "da bi se vsi
zveličali" (1Tim 2,3). Jezus je prišel, da bi popolnoma izpolnil Očetovo zveličavno
voljo. Boga Očeta prosimo, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina po zgledu presvete
Marije in svetnikov. Molimo, da bi se njegov dobrohotni odrešenjski načrt povsem izpolnil
na zemlji kakor v nebesih. Po molitvi moremo "razpoznavati božjo voljo" (Rim 12,2)
in dosegati "potrpežljivost, da jo izpolnimo" (Heb 10,36).
592. Kakšen je
pomen prošnje: "Daj nam danes naš vsakdanji kruh"? Z zaupljivo izročitvijo
otrok prosimo Boga za vsakdanjo hrano, ki jo vsi potrebujejo za življenje, in priznavamo,
da je Bog, naš Oče, dober nad sleherno dobroto. Prosimo tudi za milost, da bi znali
tako ravnati, da bi s pravičnostjo in delitvijo izobilje enih lajšalo pomanjkanje
drugih.
593. Kakšen je poseben krščanski pomen te prošnje? Ker "človek
ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar pride iz božjih ust" (Mt 4,4), se ta prošnja
tiče tudi lakote po božji besedi, lakote po Kristusovem telesu, ki ga
prejemamo v evharistiji, kakor tudi lakote po Svetem Duhu. Z neomajnim zaupanjem prosimo
za te darove za danes, za božji danes. Podarjeni so nam predvsem v evharistiji,
ki anticipira gostijo prihajajočega božjega kraljestva.
594. Zakaj rečemo:
"Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom"? Ko prosimo
Boga, naj nam odpusti, pred njim priznavamo, da smo grešniki. A hkrati izpovedujemo
njegovo usmiljenje, ker v njegovem Sinu po zakramentih "prejemamo odrešenje, odpuščanje
grehov" (Kol 1,14). Naša prošnja pa bo uslišana samo pod pogojem, da smo sami prej
odpustili.
595. Kako je odpuščanje mogoče? Usmiljenje prodre v naše
srce edinole tedaj, če znamo tudi sami odpuščati, tudi svojim sovražnikom. Čeprav
se ljudem zdi nemogoče izpolniti to zahtevo, more vendarle srce, ki se odpre Svetemu
Duhu, ljubiti do konca kakor Kristus, preoblikovati ranitev v sočutje in žalitev v
priprošnjo. Odpuščanje je deležno božjega usmiljenja in je vrhunec krščanske molitve.
596.
Kaj pomeni:"Ne vpelji nas v skušnjavo"? Boga Očeta prosimo, naj nas ne pusti
samih in v oblasti skušnjave. Prosimo Duha, da bi znali razločevati med preizkušnjo,
ki daje rasti v dobrem, in skušnjavo, ki vodi v greh in v smrt, ter med
biti skušan in privoliti v skušnjavo. Ta prošnja nas združuje z Jezusom,
ki je premagal skušnjavo s svojo molitvijo. Prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti
do konca.
597. Zakaj sklenemo s prošnjo: "Temveč reši nas hudega"? Hudo
označuje osebo satana, hudobnega duha, ki se upira Bogu in "zapeljuje vesoljni svet"
(Raz 12,9). Kristus je že dosegel zmago nad hudičem. Toda mi prosimo, da bi bila človeška
družina osvobojena satana in njegovega delovanja. Prosimo tudi za dragoceni dar miru
in za milost, da bi vztrajno pričakovali Kristusov prihod, ki nas bo dokončno osvobodil
hudega.
598. Kaj pomeni Amen
na koncu?
"Ko odmoliš, tedaj rečeš: 'Amen.' In s tem Amen, ki pomeni
'Tako naj se zgodi', sopodpišeš to, kar vsebuje molitev, ki nas jo je naučil Bog"
(sveti Ciril Jeruzalemski). DODATEK A) SPLOŠNE
MOLITVE B) OBRAZCI KATOLIŠKEGA NAUKA A) SPLOŠNE MOLITVEZnamenje
križa V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Signum
Crucis In nómine Patris et Fílii et Spíritus Sancti. Amen.
Slava
Očetu Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Gloria Patri Glória
Patri et Fílio et Spirítui Sancto. Sicut erat in princípio, et nunc et
semper et in sǽcula sæculórum. Amen.
Zdrava, Marija Zdrava, Marija,
milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen
je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj
in ob naši smrtni uri. Amen.
Ave, Maria Ave, María, grátia plena, Dóminus
tecum. Benedícta tu in muliéribus, et benedíctus fructus ventris tui, Iesus. Sancta
María, Mater Dei, ora pro nobis peccatóribus, nunc et in hora mortis nostræ. Amen.
Sveti
angel Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj; stoj mi noč
in dan ob strani, vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, varuj me
in vodi me. Amen.
Angele Dei Ángele dei, qui custos es mei, me,
tibi commíssum pietáte supérna, illúmina, custódi, rege et gubérna. Amen.
Molitev
za rajne Gospod, daj jim večni pokoj. in večna luč naj jim sveti. Naj
počivajo v miru. Amen.
Requiem Æternam Réquiem ætérnam dona eis,
Dómine, et lux perpétua lúceat eis. Requiéscant in pace. Amen.
Angel
Gospodov Angel Gospodov je oznanil Mariji – in spočela
je od Svetega Duha. Zdrava, Marija… Glej, dekla sem Gospodova, –
zgodi se mi po tvoji besedi. Zdrava, Marija… In Beseda je meso postala –
in med nami prebivala. Zdrava, Marija… Prosi za nas sveta božja Porodnica. -
Da postanemo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Nebeški Oče, po
angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s
svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja. Po
Kristusu, našem Gospodu. Amen. Slava Očetu…
Angelus Domini Ángelus
Dómini nuntiávit Maríæ. Et concépit de Spíritu Sancto. Ave,
María… Ecce ancílla Dómini. Fiat mihi secúndum verbum tuum. Ave,
María… Et Verbum caro factum est. Et habitávit in nobis. Ave, María… Ora
pro nobis, sancta Dei génetrix. Ut digni efficiámur promissiónibus Christi. Orémus. Grátiam
tuam, quǽsumus, Dómine, méntibus nostris infúnde; ut qui, Ángelo nuntiánte, Christi
Filii tui incarnatiónem cognóvimus, per passiónem eius et crucem, ad resurrectiónis
glóriam perducámur. Per eúndem Christum Dóminum nostrum. Amen. Glória Patri…
Raduj se, Kraljica nebeška Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
Zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja. Je vstal, kakor je
rekel, aleluja. Prosi za nas Boga, aleluja. Veseli in raduj se, Devica
Marija, aleluja. Ker je Gospod res vstal, aleluja. Molimo. Vsemogočni
Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji
njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu,
našem Gospodu. Amen.
Regina Cǽli Regína cæli lætáre, allelúia. Quia
quem meruísti portáre, allelúia. Resurréxit, sicut dixit, allelúia. Ora
pro nobis Deum, allelúia. Gaude et lætáre, Virgo María, allelúia. Quia
surréxit Dóminus vere, allelúia. Orémus. Deus, qui per resurrectiónem
Fílii tui Dómini nostri Iesu Christi mundum lætificáre dignátus es, præsta,
quǽsumus, ut per eius Genetrícem Vírginem Maríam perpétuæ capiámus gáudia vitæ.
Per Christum Dóminum nostrum. Amen.
Pozdravljena, Kraljica Pozdravljena,
Kraljica, mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
K tebi vpijemo izgnani Evini otroci, k tebi zdihujemo, žalostni in objokani
v tej solzni dolini. Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči
v nas in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O
milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!
Salve, Regina Salve,
Regína, Mater misericórdiæ, vita, dulcédo et spes nostra, salve. Ad te clamámus, éxsules
fílii Evæ. Ad te suspirámus geméntes et flentes in hac lacrimárum valle. Eia
ergo, advocáta nostra, illos tuos misericórdes óculos ad nos convérte. Et
Iesum benedíctum fructum ventris tui, nobis, post hoc exsílium, osténde. O
clemens, o pia, o dulcis Virgo María!
Magnifikat Moja duša poveličuje
Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju. Ozrl se je na nizkost svoje
dekle, glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Velike reči mi je storil
Vsemogočni, njegovo ime je sveto. Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
ki mu zvesto služijo. Dvignil je svojo močno roko, razkropil je vse, ki so
napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne
je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svoje izvoljeno
ljudstvo, kakor je obljubil našim očetom. Spomnil se je svoje dobrote do
Abrahama in vseh njegovih potomcev. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor
je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Magnificat Magníficat
ánima mea Dóminum, et exsultávit spíritus meus in Deo salvatóre meo, quia
respéxit humilitátem ancíllæsuæ. Ecce enim ex hoc beátam me dicent omnes
generatiónes, quia fecit mihi magna, qui potens est, et sanctum nomen eius, et
misericórdia eius in progénies et progénies timéntibus eum. Fecit poténtiam
in bráchio suo, dispérsit supérbos mente cordis sui; depósuit poténtes de sede et
exaltávit húmiles. Esuriéntes implévit bonis et dívites dimísit inánes. Suscépit
Ísrael púerum suum, recordátus misericórdiæ suæ, sicut locútus est ad patres
nostros, Ábraham et sémini eius in sǽcula. Glória Patri et Fílio et Spirítui
Sancto. Sicut erat in princípio, et nunc et semper, et in sǽcula sǽculórum. Amen.
Pod
tvoje varstvo pribežimo Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, ne
zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o
častitljiva in blagoslovljena Devica, naša gospa, naša srednica, naša besednica! S
svojim Sinom na spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči!
Sub
tuum præsidium Sub tuum præsídium confúgimus, sancta Dei Génetrix; nostras
deprecatiónes ne despícias in necessitátibus; sed a perículis cunctis líbera
nos semper, Virgo gloriósa et benedícta.
Hvaljen, Gospod Hvaljen,
Gospod, Bog naših očetov, obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil. Obudil nam
je mogočnega Zveličarja v hiši svojega služabnika Davida. Napovedal ga je po
svojih svetih prerokih, ki so ga oznanjali od davnih vekov. Rešil nas bo naših
sovražnikov, otel iz rok vseh, ki nas črtijo. Izkazal nam je usmiljenje, kakor
je obljubil očetom, spomnil se je svoje svete zaveze. Prisegel je Abrahamu.
našemu očetu, da bomo rešeni iz rok sovražnikov. Brez strahu bomo služili Gospodu v
svetosti in pravičnosti vse dni življenja. In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš
namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota. Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, ki
ga bo rešil njegovih grehov. Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega kakor
sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
in naravnal na pot miru vse naše korake. Slava Očetu in Sinu in Svetemu
Duhu, kKakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Benedictus Benedíctus
Dóminus, Deus Ísrael, quia visitávit et fecit redemptiónem plebi suæ, et
eréxit cornu salútis nobis in domo David púeri sui, sicut locútus est per os
sanctórum, qui a sǽculo, sunt, prophetárum eius, salútem ex inimícis nostris et
de manu ómnium, qui odérunt nos; ad faciéndam misericórdiam cum pátribus
nostris et memorári testaménti sui sancti, iusiurándum, quod iurávit ad Ábraham
patrem nostrum, datúrum se nobis, ut sine timóre, de manu inimicórum nostrorum
liberáti, serviámus illi in sanctitáte et iustítia coram ipso ómnibus diébus
nostris. Et tu, puer, prophéta Altíssimi vocáberis: præíbis enim ante fáciem
Dómini paráre vias eius, ad dandam sciéntiam salútis plebi eius in remissiónem
peccatórum eórum, per víscera misericórdiæ Dei nostri, in quibus visitábit
nos óriens ex alto, illumináre his, qui in ténebris et in umbra mortis sedent, ad
dirigéndos pedes nostros in viam pacis. Glória Patri et Fílio et Spirítui
sancto. Sicut erat in princípio, et nunc et semper, et in sǽcula sæculórum.
Amen.
Tebe, Boga, hvalimo Tebe, Boga, hvalimo, tebe, Gospoda,
poveličujemo. Tebe, večnega Očeta, časti vsa zemlja. Tebi vsi angeli, tebi
nebesa in vse oblasti, tebi kerubi in serafi neprenehoma prepevajo: Svet,
svet, svet si ti, Gospod, Bog vsega stvarstva. Polna so nebesa in zemlja veličastva
tvoje slave. Tebe hvali apostolov slavni zbor, tebe prerokov hvalevredno
število, tebe mučencev sijajna vojska. Tebe po vsej zemlji slavi sveta
Cerkev: Očeta neskončnega veličastva, častitega tvojega Sina, pravega
in edinega; in Svetega Duha Tolažnika. Ti, Kristus, Kralj veličastva, ti
si Očetov večni Sin. Ti se nisi branil učlovečenja v telesu Device, da si odrešil
človeka. Ti si premagal želo smrti in vernim odprl nebeško kraljestvo. Ti
sediš na desnici božji v slavi Očetovi. Da prideš kot sodnik sodit, verujemo. Tebe
torej prosimo, pridi na pomoč svojim služabnikom, ki si jih odkupil z dragoceno
krvjo. Daj, da bomo v večni slavi prišteti tvojim svetim. Reši svoje ljudstvo in
blagoslovi svojo lastnino, ti bodi naš voditelj in vladar na veke. Vsak dan
ti hočemo prepevati hvalo in slaviti tvoje ime vekomaj. Ohrani nas, Gospod,
ta dan brez greha, usmili se nas, usmili se nas. Tvoja dobrota naj nas
vedno spremlja, to vdano pričakujemo od tebe. Gospod, vate zaupam, naj ne
bom osramočen nikoli.
Te Deum Te Deum laudámus: te Dóminum confitémur. Te
ætérnum patrem, omnis terra veneratur. tibi omnes ángeli, tibi cæli et
univérsæ potestátes: tibi cherubim et seraphim incessábili voce proclámant: Sanctus,
Sanctus, Sanctus, Dóminus Deus Sábaoth. Pleni sunt cæli et terra maiestátis
glóriæ tuæ. Te gloriósus apostolórum chorus, te prophetárum laudábilis
númerus, te mártyrum candidátus laudat exércitus. Te per orbem terrárum sancta
confitétur Ecclésia, Patrem imménsæ maiestátis; venerándum tuum verum et
únicum Fílium; Sanctum quoque Paráclitum Spíritum. Tu rex glóriæ, Christe. Tu
patris sempitérnus es Fílius. Tu, ad liberándum susceptúrus hóminem, non
horruísti Vírginis úterum. Tu, devícto mortis acúleo, aperuísti credéntibus
regna cælórum. Tu ad déxteram Dei sedes, in glória Patris. Iudex créderis
esse ventúrus. Te ergo quǽsumus, tuis fámulis súbveni, quos pretióso sánguine
redemísti. Ætérna fac cum sanctis tuis in glória numerári. Salvum fac pópulum
tuum, Dómine, et bénedic hereditáti tuæ. Et rege eos, et extólle illos usque
in ætérnum. Per síngulos dies benedícimus te; et laudámus nomen tuum in
sǽculum, et in sǽculum sǽculi. Dignáre, Dómine, die isto sine peccáto nos custodíre. Miserére
nostri, Dómine, miserére nostri. Fiat misericórdia tua, Dómine, super nos, quemádmodum
sperávimus in te. In te, Dómine, sperávi: non confúndar in ætérnum.
O
pridi, Stvarnik, Sveti Duh, O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, obišči nas, ki
tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno. Ime je tvoje
Tolažnik in dar Boga Najvišjega, ljubezen, ogenj, živi vir, posvečevalec
vseh stvari. Sedmero ti darov deliš, desnice prst Očetove, obljubil tebe
Oče je, zgovorna moč apostolov. Razsvetli z lučjo nam razum, ljubezen v
naša srca vlij, v telesni bedi nas krepčaj, v slabosti vsaki moč nam daj. Odženi
proč sovražnika in daj nam stanoviten mir, pred nami hodi, vodi nas in zla
nas varuj vsakega. Po tebi naj spoznavamo Očeta in Sina Božjega, in v tebe
trdno verujemo, ki izhajaš večno iz obeh. Amen.
Veni, Creator Spiritus Veni,
creátor Spíritus, mentes tuórum vísita, imple supérna grátia, quæ tu creásti
pectora. Qui díceris Paráclitus, altíssimi donum Dei, fons vivus, ignis,
cáritas, et spiritális únctio. Tu septifórmis múnere, dígitus patérnæ déxteræ, tu
rite promíssum Patris, sermóne ditans gúttura. Accénde lumen sénsibus, infúnde
amórem córdibus, infírma nostri córporis virtúte firmans pérpeti. Hostem
repéllas lóngius pacémque dones prótinus; ductóre sic te prǽvio vitémus omne
nóxium. Per Te sciámus da Patrem noscámus atque Fílium, teque utriúsque Spíritum credámus
omni témpore. Deo Patri sit glória, et Fílio, qui a mórtuis surréxit, ac
Paráclito, in sæculórum sǽcula. Amen.
Pridi, pridi, Sveti Duh, Pridi,
pridi, Sveti Duh, iz nebes na nas razlij svoje lúči svetli sij! Pridi, oče
revežem, ki deliš darove vsem, pridi, srcem svetla luč! Ti olajšaš nam bridkost, ti
si dušam sladki gost, ti jih sládko poživiš. V hudem trudu si nam mir, v
vročem dnevu hladen vir in tolažba v žalosti. O, ti luč preblažena, daj,
razsvêtli srca vsa zvestih svojih vernikov. Saj brez tvoje milosti človek
poln je bednosti, krivdi ne izógne se. Duši madeže izmij, kar je súho, spet
zalij in ozdrávi rane vse! Upogni, kar upira se, vse ogrej, kar mrzlo je,
vôdi vse, ki so zašli. In sedméro vlij darov v duše svojih vernikov, saj
ti v vsem zaupajo. Za krepost plačilo daj, srečno smrt in sveti raj, v njem
veselje vekomaj. Amen.
Veni, Sancte Spiritus Veni, Sancte Spíritus, et
emítte cǽlitus lucis tuæ rádium. Veni, pater páuperum, veni, dator múnerum, veni,
lumen córdium. Consolátor óptime, dulcis hospes ánimæ, dulce refrigérium. In
labóre réquies, in æstu tempéries, in fletu solácium. O lux beatíssima, reple
cordis íntima tuórum fidélium. Sine tuo númine, nihil est in hómine nihil
est innóxium. Lava quod est sórdidum, riga quod est áridum, sana quod est
sáucium. Flecte quod est rígidum, fove quod est frígidum, rege quod est dévium. Da
tuis fidélibus, in te confidéntibus, sacrum septenárium. Da virtútis méritum, da
salútis éxitum, da perénne gáudium. Amen.
Duša Kristusova, posveti me
Duša Kristusova, posveti me. Telo Kristusovo, zveličaj me. Kri Kristusova,
napoji me. Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O
dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me. Od tebe se ločiti ne pusti
me. Pred hudim sovražnikom brani me. Ob uri moje smrti pokliči me in k tebi
priti pusti me, da bom s tvojimi svetniki hvalil te na vekov veke. Amen.
Anima
Christi Ánima Christi, sanctífica me. Corpus Christi, salva me. Sanguis
Christi, inébria me. Aqua láteris Christi, lava me. Pássio Christi, confórta
me. O bone Iesu, exáudi me. Intra tua vúlnera abscónde me. Ne permíttas me
separári a te. Ab hoste malígno defénde me. In hora mortis meæ voca me. Et
iube me veníre ad te, ut cum Sanctis tuis laudem te in sǽcula sæculórum. Amen.
Spomni
se Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da
bi bila ti kóga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil
in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica
in Mati; k tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim; Nikar ne zavrzi,
o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.
Memorare Memoráre,
o piíssima Virgo María, non esse audítum a sǽculo, quemquam ad tua curréntem
præsídia, tua implorántem auxília, tua peténtem suffrágia, esse derelíctum. Ego
tali animátus confidéntia, ad te, Virgo Vírginum Mater, curro, ad te vénio,
coram te gemens peccátor assísto. Noli, Mater Verbi, verba mea despícere; sed
áudi propítia et exáudi. Amen.
Rožni venec Vesele skrivnosti (molimo
v ponedeljek in soboto)
… ki si ga Devica od Svetega Duha spočela. …
ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila. … ki si ga Devica rodila. …
ki si ga Devica v templju darovala. … ki si ga Devica v templju našla. Svetle
skrivnosti (molimo v četrtek) … ki je bil krščen v Jordanu. … ki je
v Kani naredil prvi čudež. … ki je oznanjal božje kraljestvo in klical ljudi k
spreobrnjenju. … ki je na gori razodel svoje veličastvo. … ki je postavil sveto
evharistijo. Žalostne skrivnosti (molimo v torek in petek) … ki je
za nas krvavi pot potil. … ki je za nas bičan bil. … ki je za nas s trnjem kronan
bil. … ki je za nas težki križ nesel. … ki je za nas križan bil. Častitljive
skrivnosti (molimo v sredo in nedeljo) … ki je od mrtvih vstal. …
ki je v nebesa šel. … ki je Svetega Duha poslal. … ki je tebe, Devica, v nebesa
vzel. … ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.
Rosarium Mystéria
gaudiósa (in feria secunda et sabbato) Annuntiátio. Visitátio. Natívitas. Præsentátio. Invéntio
in Templo. Mystéria luminósa (in feria quinta) Baptísma apud Iordánem. Autorevelátio
apud Cananénse matrimónium. Regni Dei proclamátio coniúncta cum invitaménto ad
conversiónem. Transfigurátio. Eucharístiæ Institútio. Mystéria dolorósa (in
feria tertia et feria sexta) Agonía in Hortu. Flagellátio. Coronátio
Spinis. Baiulátio Crucis. Crucifixio et Mors. Mystéria gloriósa (in
feria quarta et Dominica) Resurréctio. Ascénsio. Descénsus Spíritus Sancti. Assúmptio. Coronátio
in Cælo. Oratio ad finem Rosarii dicenda Ora pro nobis, sancta Dei
génetrix. Ut digni efficiámur promissiónibus Christi. Orémus. Deus,
cuius Unigénitus per vitam, mortem et resurrectiónem suam nobis salútis ætérnæ prǽmia
comparávit, concéde, quǽsumus: ut hæc mystéria sacratíssimo beátæ Maríæ Vírginis Rosário
recoléntes, et imitémur quod cóntinent, et quod promíttunt assequámur. Per Christum
Dóminum nostrum. Amen.
Actus fidei Dómine Deus, firma fide credo
et confíteor ómnia et síngula quæ sancta Ecclésia Cathólica propónit, quia tu, Deus,
ea ómnia revelásti, qui es ætérna véritas et sapiéntia quæ nec fállere nec falli potest. In
hac fide vívere et mori státuo. Amen.
Actus spei Dómine Deus, spero
per grátiam tuam remissiónem ómnium peccatórum, et post hanc vitam ætérnam felicitátem
me esse consecutúrum: quia tu promisísti, qui es infiníte potens, fidélis, benígnus,
et miséricors. In hac spe vívere et mori státuo. Amen.
Actus caritatis Dómine
Deus, amo te super ómnia et próximum meum propter te, quia tu es summum, infinítum,
et perfectíssimum bonum, omni dilectióne dignum. In hac caritáte vívere et mori
státuo. Amen.
Kesanje Moj Bog, žal mi je, da sem grešil. Žal mi je
zato, ker sem z grehi zaslužil tvojo kazen. Posebno pa mi je žal, ker sem razžalil
tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden. Trdno sklenem, da te ne bom
več žalil; pomagaj mi po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.
Actus contritionis Deus
meus, ex toto corde pǽnitet me ómnium meórum peccatórum, éaque detéstor, quia peccándo,
non solum pœnas a te iuste statútas proméritus sum, sed præsértim quia offéndi te,
summum bonum, ac dignum qui super ómnia diligáris. Ídeo fírmiter propóno, adiuvánte
grátia tua, de cétero me non peccatúrum peccandíque occasiónes próximas fugitúrum.
Amen. B) OBRAZCI KATOLIŠKEGA NAUKA Obe zapovedi ljubezni (Mt 22,37-39) 1.
Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. 2. Ljubi
svojega bližnjega kakor samega sebe.
Zlato pravilo (Mt 7,12) Tako
torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!
Blagri
(Mt 5,3-12) Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor
žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti
usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor
tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim,
ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor
vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo
govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako
so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.
Tri božje
kreposti 1. vera 2. upanje 3. ljubezen
Štiri glavne
kreposti razumnost pravičnost srčnost zmernost
Sedem
darov Svetega Duha dar modrosti dar umnosti dar
svčta dar moči dar vednosti dar pobožnosti dar strahu božjega
Dvanajst
sadov Svetega Duha ljubezen veselje mir potrpežljivost
velikodušnost dobrota dobrohotnost krotkost zvestoba skromnost
vzdržnost čistost
Pet cerkvenih
zapovedi 1. Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj
nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni. 2. Spovej se svojih
grehov in prejmi zakrament sprave vsaj enkrat na leto. 3. Prejmi zakrament evharistije
vsaj o veliki noči. 4. Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih
je Cerkev določila. 5. Podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah po svojih zmožnostih.
Sedem duhovnih
del usmiljenja grešnike svariti nevedne učiti dvomljivcem prav
svetovati žalostne tolažiti krivico voljno trpeti žaljivcem iz srca odpustiti
za žive in mrtve Boga prositi
Sedem glavnih grehov napuh
lakomnost nečistost nevoščljivost požrešnost jeza lenoba