Papež med splošno avdienco: Drugi vatikanski koncil - poziv k odkrivanju lepote naše
vere
VATIKAN (sreda, 10. oktober 2012, RV) – »Drugi vatikanski koncil je za
nas močan poziv, da vsak dan ponovno odkrijemo lepoto naše vere, jo spoznavamo na
globlji način v tesnejšem odnosu z Gospodom in v celoti živimo svoj krščanski poklic.«
Tako je papež Benedikt XVI. danes nagovoril množico vernikov, ki so se na Trgu sv.
Petra zbrali pri splošni avdienci. Dan pred začetkom leta vere je spregovoril o drugem
vatikanskem koncilu, »velikem cerkvenem dogodku«, ki se nam zdi kot »velika
freska, slika s svojimi mnogoterimi in raznolikimi elementi, pod vodstvom Svetega
Duha«. Koncilski dokumenti so – kot je zatrdil – tudi za naš čas kompas, ki omogoča
ladji, ki je Cerkev, da sredi viharjev ali mirnih valov odrine na odprto morje, pluje
varno in prispe na svoj cilj.
Zgodovina cerkvenih koncilov Benedikt
XVI. je na kratko predstavil zgodovino koncilov. Ta velika cerkvena zborovanja so
bila običajno sklicana takrat, ko je bilo treba definirati temeljne elemente vere,
predvsem odpravljati zmote. Nicejski koncil leta 325 je obsodil ariansko herezijo
in podkrepil božansko naravo Jezusa, Edinorojenega Sina Boga Očeta. Koncil v Efezu
leta 431 je Marijo imenoval Božja Mati. Leta 451 je koncil v Kalcedonu zatrdil, da
je Kristus ena oseba, v kateri sta združeni dve naravi, božanska in človeška. Tridentinski
koncil v 16. stoletju je razjasnil osnove katoliškega nauka z ozirom na protestantsko
reformo. Prvi vatikanski koncil je v ospredje postavil vrsto tematik in na koncu pripravil
samo dva dokumenta, enega o spoznanju Boga, razodetju, veri in razumu, drugega o primatu
papeža in njegovi nezmotljivosti.
Vera mora spregovoriti na prenovljen
način V obdobju drugega vatikanskega koncila se Cerkev ni spoprijemala s posebnimi
zmotami glede vere, ki bi jih bilo treba izpopolniti ali obsoditi, prav tako ni bilo
posebnih vprašanj glede nauka ali discipline, potrebnih razjasnitve. Predstavljamo
si lahko presenečenje manjše skupine kardinalov, zbranih v benediktinskem samostanu
sv. Pavla zunaj obzidja, ko je 25. januarja 1959 papež Janez XXIII. napovedal sinodo
za škofijo Rim in koncil za vesoljno Cerkev. Na dan odprtja koncila, torej 11. oktobra
1962 – pred natanko 50. leti – je Janez XXIII. izpostavil splošni namen koncila: vera
mora spregovoriti na prenovljen način, bolj jasno, kajti svet se je naglo spreminjal,
pri tem pa mora svoje večne vsebine ohraniti nedotaknjene, brez popuščanja ali kompromisov.
»Papež je želel, da bi Cerkev premislila o svoji veri, o resnicah, ki jo vodijo.
A iz tega resnega in poglobljenega razmisleka o veri je moral biti na nov način opredeljen
odnos med Cerkvijo in moderno dobo, med krščanstvom in določenimi osnovnimi elementi
modernega mišljenja, ne zato, da bi se mu prilagodilo, ampak da bi se svetu, ki se
hoče oddaljiti od Boga, predstavila zahteva evangelija v vsej njegovi veličini in
čistosti.«
Krščanstvo je vera v trinitaričnega Boga in srečanje z Jezusom Benedikt
XVI. je nadaljeval, da je čas, v katerem živimo, še vedno zaznamovan s pozabo in gluhoto
glede Boga. Po njegovem prepričanju se moramo naučiti najpreprostejšo in najbolj temeljno
lekcijo koncila, in to je, da »je krščanstvo po svojem bistvu vera
v Boga, ki je trinitarična ljubezen, in osebno ter skupnostno srečanje z Jezusom,
ki usmerja in vodi življenje«. Danes je pomembno, da se ponovno in jasno dojame,
da je Bog prisoten, nas varuje in nam odgovarja. Ko primanjkuje vere v Boga, se poruši
to, kar je bistveno, kajti človek izgubi svoje temeljno dostojanstvo in to, kar daje
veličino njegovi človeškosti. »Koncil nas spominja,« je zatrdil papež, »da
je naloga Cerkve v vseh njenih komponentah posredovati besedo Božje ljubezni, ki odrešuje,
da bi bil slišan in sprejet tisti božji klic, ki v sebi nosi našo večno blaženost.«
Štirje
koncilski dokumenti Ob koncu današnje kateheze je papež Benedikt XVI. še naštel
štiri koncilske dokumente, konstitucije, ki so kot štiri glavne smernice na kompasu:
Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), Dogmatična konstitucija
o Cerkvi (Lumen gentium), Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (Dei
Verbum) in Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes).