S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 7. oktober 2012, RV) – »Presveti Materi Božji želim izročiti vse težave, ki jih živi današnji svet v iskanju veselja in miru, probleme mnogih družin, ki zrejo v prihodnost z zaskrbljenostjo, želje mladih, ki se odpirajo za življenje, trpljenje tistega, ki čaka na solidarnost in ljubezen. Božji Materi želim izročiti ta poseben čas milosti za Cerkev, ki se odpira pred nami.« Tako je Benedikt XVI. v Loretu izročil v Marijino varstvo škofovsko sinodo o novi evangelizaciji, ki se je začela danes, in leto vere, v katerega bomo vstopili čez nekaj dni.

Nazareška hišica – pričevanje o učlovečenju
Svetišče v Loretu, ki je zgrajeno okoli Marijine zemeljske hiše, hrani spomin na trenutek, ko je Gospodov angel prišel k Mariji z oznanilom učlovečenja, ona pa je nanj odgovorila. »To ponižno bivališče je konkretno in otipljivo pričevanje največjega trenutka v zgodovini: učlovečenja. Beseda je meso postala, in Marija, Gospodova služabnica, je privilegiran kanal, preko katerega je Bog prišel bivat med nas.« Marija se je v celoti dala na razpolago Božji volji, postala je kraj njegove prisotnosti, kraj, kjer prebiva Božji Sin: »Bog postane človek, Marija postane Gospodova živa hiša, svetišče, kjer prebiva Najvišji.«

Marija, pomagaj nam oznanjati
»Ti, Mati privolitve, ki si poslušala Jezusa, govori nam o njem, pripoveduj nam o svoji hoji, da mu bomo sledili po poti vere, pomagaj nam ga oznanjati, da ga bo vsak človek lahko sprejel in postal Božje bivališče. Amen.«

Krščanska liturgija
»Krščanska liturgija je bogočastje vesoljnega svetišča, ki je Jezus Kristus, katerega roke so razpete na križu, da bi vse pritegnile v objem večne Božje ljubezni. Je bogočastje odprtih nebes.« Papež je med sredino splošno avdienco ponovno spregovoril o liturgiji kot izviru molitve in izpostavil, da liturgija pomeni univerzalnost in te njene lastnosti se moramo vsi vedno znova zavedati.

Liturgija – ''mi'' Cerkve
»Liturgija ni le dogodek ene same skupnosti, postavljene v nek konkreten čas in prostor. Pomembno je, da se vsak kristjan počuti in je zares umeščen v ta univerzalni ''mi'', v Kristusovo telo, ki je Cerkev.« Navzočnost učlovečenega Boga se nadaljuje v Cerkvi, ki je njegovo Telo. Liturgija torej ni spomin na pretekle dogodke, ampak je živa prisotnost Kristusove velikonočne skrivnosti, ki presega in povezuje čas in prostor. Če v obhajanju ni osrediščenosti okrog Kristusa, ne bomo imeli krščanske liturgije. Liturgija ni nekaj, kar delamo mi, ampak jo dela Bog. Ni posameznik, ne duhovnik ne vernik, in ne skupina, ki obhaja liturgijo, ampak je ta primarno delovanje Boga preko Cerkve. Ta vesoljnost, univerzalnost in temeljna odprtost, ki je lastna vsej liturgiji, je eden od razlogov, zakaj ne more biti izumljena ali oblikovana s strani posamezne skupnosti ali strokovnjakov, temveč mora biti zvesta oblikam vesoljne Cerkve.

Liturgija je Božje delo
Liturgija je dejanje, kjer verujemo, da Bog vstopa v našo realnost, kjer ga lahko srečamo in se ga dotaknemo. Je dejanje, kjer lahko vstopimo v stik z Bogom: on prihaja k nam in nas razsvetljuje. Benedikt XVI. je izpostavil, da če se pri liturgiji osredotočimo samo na to, kako bi jo naredili privlačnejšo, zanimivejšo in lepšo, tvegamo, da bomo pozabili na bistveno: »Liturgija se obhaja za Boga in ne za nas, je njegovo delo, On je subjekt; mi pa se moramo odpreti njemu in mu pustiti, da nas vodita On in njegovo Telo, ki je Cerkev.«

Audio: