Papež Benedikt XVI.: S tem slovesnim somaševanjem začenjamo XIII. splošno zasedanje
redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere
VATIKAN (nedelja, 7. oktober 2012, RV) – »Častitljivi bratje,
dragi bratje in sestre! S tem slovesnim somaševanjem začenjamo XIII. splošno
zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske
vere. Ta tematika je namenjena programski usmeritvi življenja Cerkve, vseh
njenih članov, družin, skupnosti in njenih inštitucij. To vizijo pa
še bolj podkrepi sovpadanje z začetkom Leta vere, ki se bo pričelo v četrtek, 11.
oktobra, 50 let od začtka Drugega ekumenskega vatikanskega koncila.« S
temi besedami je sveti oče med homilijo na trgu sv. Petra predstavil namen in pomen
zasedanja škofovske sinode o novi evangelizaciji, ki se je udeležuje 262 sinodalnih
očetov. Iz Evrope prihajajo 103, iz Amerike jih je 63, Afrike 50, Azije 39 in Oceanije
7. Papež Benedikt XVI. je imenoval 40 sinodalnih očetov. Ostalih 182 pa jih je bilo
izvoljenih: 172 s strani škofovskih konferenc, 10 pa s strani Zveze vrhovnih redovnih
predstojnikov. S strani Slovenske škofovske konference se sinode udeležuje celjski
škof Stanislav Lipovšek. Vzhodne katoliške Cerkve sui iuris so imenovale 3
sinodalne očete, 37 pa se jih udeležuje sinode kot ex officio. Zasedanja se
udeležuje tudi 45 izvedencev in 49 poslušalcev. Med izvedenci je p. Marko Ivan Rupnik
DJ.
Papež je iz današnjih bogoslužnih besedil poudaril dve izhodišči. Prvo,
ki je hkrati povabilo sinodalnim očetom, izhaja iz pisma Hebrejcem. »Na
začetku sinodalnega zasedanja moramo sprejeti povabilo, naj osredotočimo
pogled na Gospoda Jezusa, 'kako je ovenčan s slavo in častjo,
ker je pretrpel smrt'(Heb 2,9). Božja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega
Križanega, tako da se vse naše življenje in še posebej prizadevanje tega sinodalnega
zborovanja, odvija pred njegovim obličjem in v luči njegove skrivnosti. Evangelizacija
ima v vsakem času in prostoru svoje središče ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Božjem
Sinu (prim. Mr 1,1). Križani je najodličnejše prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja
evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv k spreobrnjenju in spravi. Mi, častitljivi
bratje, smo se prvi s pogledom srca obrnili Nanj in sedaj se pustimo očitstiti
njegovi milosti.«
Sveti oče je nadalje razložil poklicanost Cerkve za oznanjevanje
evangelija. Že od vsega začetka so se razvili različni načini evangelizacije. Sodobni
čas pa postavlja Cerkev pred izziv in to je nova evangelizacija, »ki je
predvsem usmerjena k osebam, ki so se, čeprav krščene, odaljile od Cerkve in ne živijo
krščanskega življenja.Sinodalno zasedanje, ki se danes začenja, se
bo posvetilo tej novi evangelizaciji, da bi v teh osebah spodbudili novo srečanje
z Gospodom, saj je samo on tisti, ki daje bivanju globok pomen in mir ter da bi spodbudili
ponovno odkritje vere kot izvira milosti, ki prinaša veselje in upanje v osebno, družinsko
in družbeno življenje.«
Drugo izhodišče, ki izhaja iz današnjih
beril je tematika zakona. »Sporočilo Božje besede lahko povzamemo z izrazom,
ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in ga je uporabil tudi Jezus sam: 'Zaradi
tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba
eno meso' (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj nam danes pove ta beseda? Združitev moža
in žene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) 'postaneta eno meso' v rodovitni
in neločljivi ljubezni, je znamenje, ki močno in zgovorno
govori o Bogu. Ta je v današnjih časih postalo še zgovornejše, saj žal zakon zaradi
različnih vzrokov na področjih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo.
Vendar to ni naključje. Zakon, kot neločljiva in zvesta združitev ljubezni, je utemeljen
na milosti, ki prihaja od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo
vse do križa. Danes lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje
v realnosti številnih zakonov, ki se žal slabo končajo. Tu gre za očitno povezavo
med krizo vere in krizo zakona. Kljub temu pa,, kot Cerkev že od nekdaj
trdi in pričuje, zakon ni samo predmet nove evangelizacije, temveč
je tudi njen subjekt. To potrjujejo številne izkušnje skupnosti in gibanj,
se pa to začenja uresničevati tudi v tkivu škofij in župnij, kakor se je to pokazalo
na zadnjem svetovnem srečanju družin.«
Sveti oče je pri prizadevanjih
za novo evangelizacijo poudaril pomen 2. vatikanskega koncila ter njegov poziv, da
smo vsi poklicani k svetosti. Ob tem je papež predstavil dva svetla zgleda in sicer
sv. Janeza Avilskega, ki je živel v 16. stoletju ter sv. Hildegardo iz Bingena, pomemben
ženski lik iz 12. stoletja, ki ju je danes pridružil izbrani skupini cerkvenih učiteljev.
»Pogled na ideal krščanskega življenja, ki se izraža v poklicanosti k svetosti,
nas spodbuja, da s ponižnostjo gledamo na krhkost številnih kristjanov, predvsem na
njihov tako osebni kot skupnostni greh, ki predstavlja veliko oviro za evangelizacijo
ter priznamo Božjo moč, ki se v veri sreča s človeško slabostjo. Zato ne moremo govoriti
o novi evangelizaciji brez iskrene pripravljenosti za spreobrnjenje. Pustiti
se spraviti z Bogom in z bližnjim, to je najodličnejša pot nove evangelizacije.
Samo očiščeni so lahko kristjani ponovno upravičeno ponosni na svoje
dostojanstvo Božjih otrok, ustvarjenih po njegovi podobi ter odrešeni z dragoceno
krvjo Jezusa Kristusa in tako okušajo njegovo veselje ter ga delijo z vsemi, tako
z bližnjimi kakor z oddaljenimi.«
Sveti oče je na koncu homilije povabil
vse k prizadevanju za rodoviten potek sinode z besedami: »Dragi bratje in
sestre, izročimo Bogu delo sinodalnega zbora v živem občutenju občestva s svetniki
ter pri tem še posebej prosimo za priprošnjo velike evangelizatorje, med katerimi
želimo še s posebno naklonjenostjo omeniti blaženega Janeza Pavla II., čigar dolgi
ponitifikat je bil zgled nove evangelizacije. Postavimo se pod varstvo Blažene Device
Marije, Zvezde nove evangelizacije. Z njo kličimo posebno izlitje Svetega Duha, da
od zgoraj razsvetljuje sinodalno zasedanje in ga napravi rodovitnega za pot Cerkve
našega časa. Amen.«
Pred zaključkom svete maše je papež Benedikt
XVI. v kratkem nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja in slovesnim blagoslovom
spregovoril o Sveti Mariji, Kraljici rožnega venca z besedami: »Z molitvijo rožnega
venca se pravzaprav pustimo voditi Mariji, ki je zgled vere, ko nam premišljevanje
Kristusovih skrivnosti pomaga prevzeti evangelij in tako preoblikovati vse naše življenje.
Zato vas, po gledu mojih predhodnikov, predvsem blaženega Janeza Pavla II., ki nam
je pred desetimi leti zapustil apostolsko pismo Rosarium Virginis Marie (Rožni venec
Device Marije), vas povabim k molitvi rožnega venca tako osebno kot v družini ali
skupnosti, da tako vstopite v Marijino šolo, ki nas vodi h Kristusu, živemu
središču naše vere.«
Audio:
Celotna
homilija papeža Benedikta XVI. med sveto mašo, s katero se je začelo XIII. splošno
zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske
vere.
Častitljivi bratje, dragi bratje in sestre! S tem slovesnim
somaševanjem začenjamo XIII. splošno zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova
evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Ta tematika je namenjena programski
usmeritvi življenja Cerkve, vseh njenih članov, družin, skupnosti in njenih inštitucij.
To vizijo pa še bolj podkrepi sovpadanje z začetkom Leta vere, ki se bo pričelo v
četrtek, 11. oktobra, 50 let od začtka Drugega ekumenskega vatikanskega koncila. Iz
srca ter z vsem spoštovanjem pozdravljam vas, ki ste prišli, da oblikujete ta sinodalni
zbor, še posebej generalnega tajnika škofovske sinode, škofe in njihove sodelavce.
Pozdravljam tudi bratske delegate drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, vse tukaj
navzoče in vas vabim, da z vsakodnevno molitvijo spremljate delo, ki ga bomo opravili
v prihodnjih treh tednih.
Svetopisemska berila, ki sestavljajo besedno bogoslužje
današnje nedelje, nam prinašajo dve osnovni izhodišči za razmišljanje: prvo je o zakonu,
katerega se bom pozneje dotaknil ter drugo o Jezusu Kristusu, ki se ga bom takoj lotil.
Nimamo časa za razlago tega odlomka iz Pisma Hebrejcem, pa vendar moramo na začetku
sinodalnega zasedanja sprejeti povabilo, naj osredotočimo pogled na Gospoda Jezusa,
„kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt“(Heb 2,9).
Božja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega Križanega, tako da se vse naše življenje
in še posebej prizadevanje tega sinodalnega zborovanja, odvija pred njegovim obličjem
in v luči njegove skrivnosti. Evangelizacija ima v vsakem času in prostoru svoje središče
ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Božjem Sinu (prim. Mr 1,1). Križani je najodličnejše
prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv
k spreobrnjenju in spravi. Mi prvi, častitljivi bratje, smo se s pogledom srca obrnili
Nanj in pustimo se sedaj očitstiti z njegovo milostjo.
Sedaj bi rad na kratko
razmišljal o 'novi evangelizaciji' ter jo povezal z redno evangelizacijo ter
z misijoni ad gentes. Cerkev je zato, da evangelizira. Zvesti zapovedi Gospoda Jezusa
Kristusa, so šli njegovi učenci po vsem svetu, oznanjali veselo novico ter povsod
ustanavljali krščanske skupnosti. Sčasoma so te postale dobro organizirane Cerkve
s številnimi verniki. V določenih zgodovinskih obdobjih je božja previdnost ponovno
prebudila živahno evangelizatorsko dejavnost Cerkve. Naj samo pomislimo na evangelizacijo
anglosaških ali slovanskih ljudstev, nadalje na posredovanje evangelija na ameriško
celino, pa obdobja misijonarjena afriških, azijskih in oceanskih ljudstev. Na tem
živahnem ozadju rad gledam dve svetli podobi, ki sem ju malo prej razglasil za cerkvena
učitelja: sv. Janeza Avilskega ter sv. Hildegardo iz Bingena. Tudi v naših časih je
Sveti Duh prebudil v Cerkvi nov zagon oznanjevanja Vesele novice, duhovno in pastoralno
živahnost, ki jo je za vse izrazil in verodostojno spodbudil Drugi ekumenski vatikanski
koncil. Takšna prenovljena živahnost evangeliziranja ugodno vpliva na dve posebni
veji, ki se iz nje razvijata, če tako rečemo. Ena je missio ad gentes (poslanstvo
k poganom), torej oznanilo evangelija tistim, ki Jezusa Kristusa in njegovega zveličavnega
sporočila še ne poznajo. Druga pa je nova evangelizacija, ki je predvsem usmerjena
k osebam, ki so se, čeprav krščene, odaljile od Cerkve in ne živijo krščanskega življenja.
Sinodalno
zasedanje, ki se danes začenja, se bo posvetilo tej novi evangelizaciji, da bi v teh
osebah spodbudili novo srečanje z Gospodom, saj je samo on tisti, ki daje bivanju
globok pomen in mir ter da bi spodbudili ponovno odkritje vere kot izvira milosti,
ki prinaša veselje in upanje v osebno, družinsko in družbeno življenje. Jasno pa je,
da ta posebna usmeritev ne sme zmanjšati misijonarskega zagona v pravem pomenu, kakor
tudi ne rednih dejavnosti evangelizacije v naših krščanskih skupnostih. Dejansko se
ti trije vidiki ene same resničnosti evangelizacije dopolnjujejo in medsebojno bogatijo.
Tematika
zakona, ki sta nam ju predlagala evangelij in prvo berilo, zasluži posebno pozornost.
Sporočilo Božje besede lahko povzamemo z izrazom, ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in
ga je uporabil tudi Jezus sam: 'Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater
in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj
nam danes pove ta beseda? Zdi se mi, da nas vabi zavedati se bolj že poznane resničnosti,
a morda še ne v polnosti ovrednotene in sicer to, da zakon sam po sebi predstavlja
evangelij, veselo novico za današnji svet, še posebej za razkristjanjen svet. Združitev
moža in žene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) 'postaneta eno meso', v rodovitni
in neločljivi ljubezni, je znamenje, ki z močjo in zgovornostjo govori o Bogu. Ta
je v današnjih časih postalo še zgovornejše, saj žal zakon zaradi različnih vzrokov
na področjih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo. Vendar to ni naključje.
Zakon, kot neločljiva in zvesta združitev ljubezni, je utemeljen na milosti, ki prihaja
od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo vse do križa. Danes
lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje v resničnosti številnih
zakonov, ki se žal slabo končajo. Tu gre za očitno povezavo med krizo vere in krizo
zakona. Pa vendar, kot Cerkev že od nekdaj trdi in pričuje, da zakon ni samo predmet
nove evangelizacije temveč tudi njen subjekt. To potrjujejo številne izkušnje skupnosti
in gibanj, se pa to začenja uresničevati tudi v tkivu škofij in župnij, kakor se je
to pokazalo na zadnjem svetovnem srečanju družin.
Ena od nosilnih idej prenovljenega
zagona, ki ga je 2. vatikanski koncil dal novi evangelizaciji, je vsesplošna poklicanost
k svetosti, ki je za vse kristjane (LG 39-42). Svetniki so resnični nosilci evangelizacije
v vseh njenih izraznostih. Oni pa so tudi pionirji in navduševalci nove evangelizacije.
S svojo priprošnjo in s svojim zgledom življenja, pozornim za domišljijo Svetega Duha,
kažejo brezbrižnim ali celo sovražnim, lepoto evangelija in občestva s Kristusom in
tako vabijo mlačne vernike, če tako rečemo, da bi z veseljem živeli vero, upanje in
dejavno ljubezen ter ponovno odkrili 'okus' Božje Besede ter zakramentov, še
posebej kruha življenja, evharistije. Svetniki in svetnice se pojavljajo med velikodušnimi
misijonarji, ki oznanjajo veselo novico ne kristjanom, že od nekdaj v misijonskih
deželah, sedaj pa tudi v vseh tistih krajih, kjer živijo ne kristjani. Svetost ne
pozna kulturnih, družbenih, političnih in verskih pregrad. Njena govorica, govorica
ljubezni in resnice, je razumljiva vsem ljudem dobre volje in jih približa Jezusu
Kristusu, neusahljivemu viru novega življenja.
V tem trenutku pa bi se rad
ustavil ter občudoval dva svetnika, ki sem ju danes pridružil izbrani skupini cerkvenih
učiteljev. Sv. Janez Avilski je živel v 16. stoletju. Resnično dobro je poznal Sveto
pismo in bil obdarjen z gorečim misionarskim duhom. Z izjemno globino je znal prodreti
v skrivnosti odrešenja, ki ga je Jezus storil za človeštvo. Kot Božji mož je združeval
molitev z nenehnim apostolskim delovanjem. Posvečal se je pridiganju ter pospeševanju
prejemanja zakramentov. Svoje prizadevanje je osredotočil na izboljšanje formacije
kandidatov za duhovništvo, redovnikov ter laikov, za rodovitno prenovo Cerkve.
Sv.
Hildegarda iz Bingena, pomembna ženska figura 12. stoletja, je prispevala znaten delež
pri rasti Cerkve tistega časa. Dobro je znala uporabiti darove, ki jih je prejela
od Boga, saj je bila žena izjemne razumnosti, globoke občutljivosti in priznane duhovne
avtoritete. Gospod jo je obdaril s preroškim duhom ter resnično sposobnostjo razlikovati
znamenja časa. Hildegarda je gojila posebno ljubezen do stvarstva, posvečala se je
zdravilstvu, poeziji in glasbi. Predvsem pa je vedno ohranjala veliko in zvesto ljubezen
do Kristusa in Cerkve.
Pogled na ideal krščanskega življenja, ki se izraža
v poklicanosti k svetosti, nas spodbuja, da s ponižnostjo gledamo na krhkost številnih
kristjanov, predvsem na njihov tako osebni kot skupnostni greh, ki predstavlja veliko
oviro za evangelizacijo ter priznamo Božjo moč, ki se v veri sreča s človeško slabostjo.
Zato ne moremo govoriti o novi evangelizaciji brez iskrene pripravljenosti za spreobrnjenje.
Pustiti se spraviti z Bogom in z bližnjim, to je najodličnejša pot nove evangelizacije.
Samo očiščeni so lahko kristjani ponovno upravičeno ponosni na svoje dostojanstvo
Božjih otrok, ustvarjenih po njegovi podobi ter odrešeni z dragoceno krvjo Jezusa
Kristusa in tako okušajo njegovo veselje ter ga delijo z vsemi, tako z bližnjimi kakor
z oddaljenimi.
Dragi bratje in sestre, izročimo Bogu delo sinodalnega zbora
v živem občutenju občestva s svetniki ter pri tem še posebej prosimo za priprošnjo
velike evangelizatorje, med katerimi želimo še s posebno naklonjenostjo omeniti blaženega
Janeza Pavla II., čigar dolgi ponitifikat je bil zgled nove evangelizacije. Postavimo
se pod varstvo Blažene Device Marije, Zvezde nove evangelizacije. Z njo kličimo posebno
izlitje Svetega Duha, da od zgoraj razsvetljuje sinodalno zasedanje in ga napravi
rodovitnega za pot Cerkve našega časa. Amen.