VATIKAN (nedelja, 30. september 2012, RV) – Molitveni namen svetega očeta za
mesec oktober se glasi: da bi se evangelizacija v najstarejših krščanskih
deželah razvijala in napredovala. Tako se molitveni namen nanaša na tiste, ki
so evangeljsko oznanilo že prejeli, a so nanj pozabili, kot na tiste, ki še zanj niso
slišali. V mnogih okoljih, tudi v tradicionalnih krščanskih družbah, se ljudje danes
le z zadržkom odpirajo veri. Že koncilski očetje so videli kulturne spremembe, ki
so bile na obzorju in ki jih danes lahko potrdimo. Te spremembe so ustvarile nepričakovana
stanja za vernike in potrebujejo posebno pozornost pri oznanjevanju evangelija. Trenutna
kriza prinaša s sabo izključitev Boga iz človeških življenj, od splošne ravnodušnosti
pa vse do poskusa, da se vera izrine iz javnega življenja. V preteklosti je še bilo
mogoče videti splošno krščansko rahločutnost, ki je povezovala celotne generacije
in tako oblikovala kulturo. Danes pa težko govorimo o tej povezanosti. Pogosto se
tudi zgodi, da bi si ljudje želeli pripadati Cerkvi, ampak so pod vplivom mišljenja,
ki je v kontrastu z vero.
Misijonski namen v oktobru pa nas vabi, da bi
praznovanje svetovnega dneva misijonov na novo poživilo zavzetost za evangelizacijo.
Splošno misijonsko poslanstvo vključuje vsakogar, vse in vedno. Evangelij ni izključna
dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak dar, ki ga je treba deliti z drugimi,
dobra novica, ki jo je treba širiti naprej. To ni dar oz. naloga, ki bi bil zaupan
le nekaterim, marveč je za vse, ki so s krstom postali »izvoljen rod... svet narod,
ljudstvo za Božjo last«(1 Pt 2,9), da bi razglašali čudovita dela. Pri oznanjevanju
evangelija si oznanjevalec jemlje k srcu človeško življenje v vseh njegovih razsežnostih.
Božji služabnik Pavel VI. je poudarjal, kako ni sprejemljivo, da bi pri evangelizaciji
kakor koli zanemarjali vprašanja človeškega razvoja, pravičnosti in osvobajanja od
sleherne oblike zatiranja. Če bi zanemarjali časne probleme človeštva, bi to pomenilo,
da »pozabljamo na evangeljski nauk o ljubezni do trpečega in pomoči potrebnega
bližnjega« (O evangelizaciji, 31-34). To ne bi bilo v skladu z Jezusovim delovanjem,
ki je »obhodil vsa mesta in vasi. Učil po njihovih shodnicah in oznanjal
evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 9, 35).
Izzivi, s katerimi se sooča vse človeštvo, kliče kristjane, naj stojijo drugim ob
strani, in prav misijonska dejavnost je takšna solidarnost z vsem človeštvom. V njej
nosimo, četudi v lončenih posodah, svojo krščansko poklicanost, neprecenljivi zaklad
evangelija, živo pričevanje umrlega in vstalega Jezusa, ki ga srečujemo in vanj verujemo
v Cerkvi.
Posebni slovenski molitveni namen za mesec oktober pa je, da
bi se naše visokošolske in druge ustanove izvile iz primeža politike, nazorov
in ideologij ter služile izključno znanosti, resnici in lepoti. Kakor pravi
sv. Avguštin: »Iščimo z željo, da bi našli, in odkrivajmo željo, da bi iskali še
naprej. Blagor njim, ki resnico že imajo, pa jo še iščejo, da jo osvežijo,
poglobijo in posredujejo drugim.«