S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 30. september 2012, RV) – »Naše srce se mora odpreti Božji besedi in se zbrati v molitvi Cerkve, da bi v besedah, ki jih posluša in govori, dobilo usmeritev k Bogu. Pogled srca se mora obrniti h Gospodu, ki je sredi med nami – to je njegovo temeljno razpoloženje.« Tako je papež nagovoril vernike, ki so se zbrali v sredo na splošni avdienci.

Liturgija je privilegiran prostor srečevanja z Bogom
Spregovoril je o liturgiji: »Liturgija je privilegiran prostor, kjer Bog govori vsakemu med nami, tukaj in zdaj, ter čaka na naš odgovor.« Da bi se Kristusova velikonočna skrivnost uresničila, je Kristus vedno prisoten v svoji Cerkvi, predvsem v liturgičnih opravilih. Zato je liturgija privilegiran prostor srečevanja kristjanov z Bogom in Jezusom Kristusom. Vsako zakramentalno opravilo je srečanje Božjih otrok z njihovim Očetom, v Kristusu in Svetem Duhu, in to srečanje se izraža kot pogovor, z dejanji in besedami. Po papeževih besedah je zato prva zahteva za dobro liturgično opravilo to, da je molitev in pogovor z Bogom, predvsem poslušanje in nato odgovor. Sveta liturgija nam ponuja besede, mi pa moramo vanje vstopiti, jih sprejeti vase in se z njimi uglasiti. »Temeljni element pogovora z Bogom med liturgijo je usklajenost med tem, kar govorimo z usti, in tem, kar nosimo v srcu. Prosimo Gospoda, da bi se vsak dan bolj zavedali, da je litrugija delo Boga in človeka; da je molitev, ki izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa naravnana k Očetu, v edinosti z učlovečenim Božjim Sinom.«

Sveti oče se poslavlja od Castel Gandolfa
»Bog naj vam vsem povrne z obilnimi nebeškimi darovi in naj varuje vas ter vaše družine,« je dejal papež ob slovesu od prebivalcev Castel Gandolfa, kjer je preživel poletje. Sveti oče se bo namreč v prihodnjih dneh vrnil nazaj v Vatikan. »Na tem svetu vse mine!« je dejal zaposlenim v apostolski palači. »Vsaka stvar, ki se začne, tudi najbolj pozitivna in najlepša, neizogibno s seboj prinese tudi svoj zaključek. Tako je tudi z vedrim in mirnim časom, ki sem ga preživel tu z vami, v lepem okolju Castel Gandolfa, kjer sem ponovno lahko vdihaval družinsko in prisrčno vzdušje.« Spomnil je na nekaj približajočih se pomembnih dogodkov, kot sta njegovo romanje v Loreto in zasedanje škofovske sinode. »Zato, dragi prijatelji,« je dejal zbranim, »vaši molitvi izročam te pomembne cerkvene trenutke, ki smo jih poklicani živeti. Gospod pa naj nas podpira, da bi ti vsakemu izmed nas pomagali rasti v veri in ponovno odkriti Jezusa kot dragocen biser in resničen zaklad našega življenja«.

Športnik je več kot samo tekmovalec
»Kakor je šport več kot samo tekmovanje, tako sta vsak športnik in športnica več kot samo tekmovalec oziroma tekmovalka,« je izpostavil Benedikt XVI. na avdienci z udeleženci svetovnega kongresa o medicini športa. Dejal je, da ima športnik tudi moralne in duhovne zmožnosti, ki bi jih šport in medicina športa morala obogatiti in poglobiti. A včasih uspeh, slava, medalje in denar postanejo primarni ali celo edini motiv. Občasno se tudi zgodi, da zmaga za vsako ceno zamenja pravega športnega duha in vodi v zlorabo sredstev, ki so na razpolago medicini športa, je opozoril papež. Izpostavil je, da so športniki edinstveni in nadarjeni pozamezniki ne glede na njihove športne sposobnosti ter so poklicani k moralni in duhovni popolnosti, ki je pomembnejša od vsakega fizičnega dosežka. Sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom pravi, da sta duhovna in športna odličnost med seboj tesno povezani ter vernike spodbudi, naj se urijo v duhovnem življenju: »Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega« (1 Kor 9,25). Benedikt XVI. je pri tem zbrane pozval, naj še naprej imajo pred seboj dostojanstvo tistih, ki jim pomagajo s svojim medicinskim delom: »Na ta način boste agenti ne le fizičnega zdravljenja in športne odličnosti, ampak tudi moralne, duhovne in kulturne regeneracije.«

Papež prisluhnil koncertu oratorij Augustinus
»Aktualnost tega velikega cerkvenega očeta se ni nikoli prenehala,« je papež dejal za sv. Avguština po koncertu v Castel Gandolfu, ki mu ga je poklonila škofija Würzburg. Oratorij Augustinus je delo nemškega skladatelja Wilfrieda Hillerja. Svetnika predstavlja predvsem kot človeka, in ne toliko kot cerkvenega očeta. Zato v središču pozornosti tudi ni njegovo spreobrnjenje, temveč bolj njegova odpoved odvisnosti vsem vrstam zemeljskega razvedrila ali zabav ter njegova notranja zbranost, v kateri Avguštin najprej najde samega sebe in nato tudi Boga. Ta interpretacija, ki prikaže človeški preobrat iz zunanjega v notranji svet, naredi Avguština razumljivega tudi za neverujoče. Predvsem pa ga prikaže kot zgled, ki mu je potrebno slediti. Oratorij svetnika samega ne prikaže, ampak ga predstavi preko razmišljanj in dialogov drugih. A prav zaradi te odsotnosti Avguštin postane »prisoten in brezčasen«. »Človeški boj in njegovo iskanje tistega, kar je najintimnejše, iskanje resnice, iskanje Boga – to je veljavno v vseh časih in ne zadeva le nekega retorika in mojstra gramatike, temveč vsakega človeka v vsakem času.«

Audio: