Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 26. nedeljo med letom
Pravičnost in sedaqah V središču Izraelove modrosti najdemo globoko
vez med vero v Boga, ki »iz prahu vzdiguje slabotnega« (Ps 113,7) in pravičnostjo
do bližnjega. Beseda, ki se v hebrejščini uporablja za krepost pravičnosti, sedaqah,
to dobro izraža. Sedaqah namreč pomeni po eni strani polno sprejemanje volje Izraelovega
Boga, po drugi pa pravičnost do bližnjega (prim. 2 Mz 20,12–17), zlasti do ubogega,
tujca, sirote in vdove (prim. 5 Mz 10,18–19). Toda oba pomena sta povezana, kajti
dati ubogemu za Izraelca pomeni povračilo, ki ga je dolžan Bogu, saj se je usmilil
revščine njegovega ljudstva. Ni naključje, da je bil dar desetih zapovedi dan Mojzesu
na gori Sinaj po prehodu čez Rdeče morje. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja
vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega ljudstva in »stopil
dol, da ga reši« (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor
zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim.
2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben
izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti.
Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki ga je Bog izvedel z
Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ali torej
za človeka obstaja upanje na pravičnost?
Kristus, Božja pravičnost Krščansko
oznanilo pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, kot zagotavlja apostol
Pavel v Pismu Rimljanom: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost
... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike:
saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti,
prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo
orodje sprave, h kateri prideš po veri« (Rim 3,21–25). Kakšna je torej Kristusova
pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki
popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi
'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje
Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva',
ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu
(prim. Gal 3,13–14). Toda tu se takoj pojavi ugovor: kakšna pravičnost je vendar to,
če pravični umre za krivičnega, ta pa v zameno prejme blagoslov, ki pravzaprav pripada
pravičnemu? Ali ne prejme tako vsak prav nasprotno od 'svojega'? Tu se v resnici
razodeva Božja pravičnost, ki je globoko drugačna od človeške. Bog je po svojem Sinu
za nas plačal odkupno ceno, in to res visoko ceno. Pred pravičnostjo križa se človek
lahko upre, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega,
da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju
pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost,
potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.