CASTEL GANDOLFO (četrtek, 27. september 2012, RV) – Izvedba skladbe o sv. Avguštinu
v Castel Gandolfu je nedvomno edinstven dogodek. Tako je zatrdil sveti oče včeraj
zvečer, po koncu koncerta, ki ga je njemu v čast organizirala škofija Würzburg. Zbrani
so prisluhnili oratoriju Augustinus, delu, ki je sestavljeno iz sedmih delov in katerega
avtor je nemški skladatelj Wilfried Hiller. Skladba želi svetnika predstaviti predvsem
kot človeka, in ne toliko kot cerkvenega očeta. Zato v središču pozornosti tudi ni
njegovo spreobrnjenje, temveč bolj njegova odpoved odvisnosti vsem vrstam zemeljskega
razvedrila ali zabav ter njegova notranja zbranost, v kateri Avguštin najprej najde
samega sebe in nato tudi Boga. Ta interpretacija, ki prikaže človeški preobrat iz
zunanjega v notranji svet, naredi Avguština razumljivega tudi za neverujoče. Predvsem
pa ga prikaže kot zgled, ki mu je potrebno slediti. Skladba svetnika samega ne prikaže,
ampak ga predstavi preko razmišljanj in dialogov drugih.
Že skladatelj sam
je svoje delo opredelil kot »mozaik glasov«. Papež Benedikt XVI. pa je včeraj
dodal, da je skladba kot »zveneč mozaik«. »V sedmih glasbenih slikah, ki
so sestavljene iz različnih glasov, pesmi in melodij, se je izrisal portret svetega
Avguština, ki je naredil močan vtis.« Skladba je tako res postala mozaik, v katerem
se kamni bleščijo glede na to, kako pada luč, in glede na točko opazovanja. Le celota
pa lahko pokaže podobo. In ta predstavlja »veličino in zapletenost človeka ter
teologa Avguština, izmikajočega sistemizaciji, ki običajno teži k podčrtavanju
zgolj določenih vidikov«. Ta skladba nam torej, kot je dejal sveti
oče, govori, kako lahko zares spoznamo Avguština. Ko se ukvarjamo z določenim vidikom,
ne smemo nikoli izgubiti izpred oči celote njegovega nauka, njegovega dela in njegove
osebnosti.
»Aktualnost tega velikega cerkvenega očeta se ni nikoli prenehala.«
To dokazuje tudi skladba, kateri so v Castel Gandolfu prisluhnili včeraj. Avguština
je namreč predstavila s sodobnim glasbenim jezikom, in to ne da bi se glavni junak
sploh prikazal. A prav zaradi te odsotnosti Avguštin postane »prisoten in brezčasen«.
»Človeški boj in njegovo iskanje tistega, kar je najintimnejše, iskanje resnice,
iskanje Boga – to je veljavno v vseh časih in ne zadeva le nekega retorika in mojstra
gramatike, temveč vsakega človeka v vsakem času.«