SLOVENIJA (torek, 18. september 2012, RV) – »Z velikim veseljem vas pozdravljam
tu na drugi postaji našega današnjega romanja. Prva je bila pri naših bratih
frančiškanih v Kopru pri sv. Ani, druga je tu v naši stolni cerkvi, pri Mariji
Vnebovzeti in potem tretja postaja bo pri Mariji od prikazanja v Strunjanu.« S
temi besedami je škof Jurij Bizjak sprejel v koprsko stolnico udeležence redovniškega
dne. Sestra Mateja Koršič OSU pa je v imenu Konference redovnih ustanov
Slovenije zbrane uvedla v sveto mašo z besedami: »Ta dan obhajamo na pragu
Leta vere in v letu pastoralnega načrtovanja v naši krajevni Cerkvi. Zdi
se mi prav pomenljivo, da smo danes povabljeni, da stopimo v čoln –
po maši nas že čakajo na obali – pa ne le v te čolne, ampak v tisti
čoln, v katerega je bil povabljen Peter, ob klicu, v tisti čoln v katerem
so bili učenci ob viharju na morju in v čoln ob čudežnem ribjem lovu po vstajenju.
Vstopiti v čoln, pomeni prevzeti srce ter uho učenca in
stopiti na pot spreobrnjenja. Naj bo to drža, s katero bomo vstopili v ta dan in tudi
v to leto.«
Škof Jurij Bizjak je med homilijo napravil povezavo med današnjim
evangelijem, ko Jezus pravi: »Komu naj primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni?
Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih...« (Lk 7,31) in Pavlovo hvalnico ljubezni
z besedami: »To ljudstvo, ki se drži Božjih zapovedi, kakor ga opisuje Mojzes v
svoji peti knjigi: 'Držite se jih (zapovedi) in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša
modrost in razumnost pred narodi, ki bodo slišali o vseh teh postavah. Govorili bodo:
'Resnično ta velik narod je res modro in razumno ljudstvo'. To je tisto
modro in razumno ljudstvo, ki je omenjeno v zadnji vrstici današnjega evangelija.
'Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci'. To je tisto modro in razumno
ljudstvo, ki stalno v sebi goji in razvija božanske kreposti omenjene v današnjem
berilu, v Hvalnici ljubezni: vero, upanje, ljubezen. To troje, največja med
temi pa je ljubezen. Sedaj ko se pripravljamo na Leto vere, vam vedno
kličem v spomin: te tri stvari niso ločljive. Vera, upanje in ljubezen, nobena
niti ne obstaja vsaka zase, bodo ločljive na onem svetu. Sam Pavel na
koncu pravi: 'Ostala bo samo ljubezen'. Ampak na tem svetu nihče ne pride tako
daleč, da bi lahko rekel, zdaj pa mi nobena vera, nobeno upanje ni več
potrebno. Ostanemo vedno tukaj notri z vsemi tremi.«
Potem ko so
udeleženci z barkami poromali k strunjanski Mariji od prikazanja, jih je škof Jurij
ponovno nagovoril, tokrat na temo Ne bojte se maloverni z besedami: »Apostol
Pavel piše Timoteju: 'Vem, komu sem veroval in prepričan sem, da moram svoj zaklad
ohraniti za tisti dan'. Torej ne preganja strahu samo ljubezen, ampak ga preganja
tudi vera. In če ga preganjata ljubezen in vera, potem ga gotovo preganja tudi upanje,
ki ga v psalmu izpoveduje David: 'V Boga zaupam, ne bojim se, kaj mi more storiti
človek'. Drugi psalmist: Tisti, ki se bojite Gospoda, zaupajte v Gospoda. On je njihov
pomočnik in njihov ščitnik'. Našteta trojica: vera, upanje, ljubezen, se navezuje
na današnje berilo, na tem svetu niti ni deljiva, temveč ostaja samo v skupnosti.
Naš strah torej izvira iz premajhne vere, premajhnega upanja in premajhne ljubezni.
Če bi katero teh stvari prignali daleč naprej, strah izginja. Naše vprašanje v boju
proti strahu se torej glasi: Kako utrditi našo vero, poživiti naše upanje in razplamteti
našo ljubezen. Trdna vera, ki izhaja iz poslušnosti (pokorščina). Živo upanje, ki
izhaja iz uboštva in čim bolj je stopnjevano, temveč upanja povrzoča. In goreča ljubezen,
ki izhaja iz samskosti, iz samote, iz neke vrste osamljenosti. Ti preganjajo strahove
iz našega srca in iz našega življenja.«