Kaj lahko pove Evropejcem apostolska spodbuda Cerkev na Bližnjem vzhodu?

Apostolsko potovanje Benedikta XVI. v Libanon je bilo ob številnih njegovih razsežnostih tudi posebna priložnost za srečanje in interakcijo različnih kultur, izročil, veroizpovedi in religij. Eden od številnih sadov tega potovanja je dokument, ki ga je papež izročil krajevnim Cerkvam. Apostolska spodbuda Cerkev na Bližnjem vzhodu skuša spraviti in postaviti skupaj različne zapletene zgodovinske in verske procese. Na tem področju so se, kot pod povečevalnim steklom, zbrali vsi problemi, ki ogrožajo današnji sodobni svet, tudi Evropo. Bližnji vzhod je področje iz katerega so izšla tri velika monoteistična verstva. Za vse človeštvo, še posebej pa za nas kristjane, je to področje našega Božjega zveličarja, ozemlje Jezusa iz Nazareta. Ko sveti oče govori Cerkvi Bližnjega vzhoda, želi tudi prebuditi razmišljanje prebivalcev stare celine?

Papeški dokument lahko prebiramo in presojamo z različnih vidikov in kontekstov. To kar v dokumentu prevladuje, pa je nujno povabilo, skoraj krik k dialogu, ki je za kontekst Bližnjega vzhoda vsekakor izrednega pomena. Tu se namreč na očiten način prepletata navzočnost in dejavnost treh monoteističnih verstev. Na tem področju je še na poseben način moč slišati glas molitev različnih vej krščanstva. Prav tako tu obhajajo svojo liturgijo v različnih obredih vzhodne katoliške Cerkve, ki so v edinosti s Petrovim naslednikom, ohranjajoč svojo več stoletno izročilo in posebnost. Veliko je osnov in možnosti za dialog. Vendar ga je težko začeti in nadaljevati. Težke so namreč posledice pomankanja tega dialoga. O tem namreč pričuje boleča, večkrat krvava zgodovina tega področja. Zgodovina, v katero so se predkratkim vpisali dogodki zadnjih let, mesecev in dni, povezani s spori znotraj islama, z instrumentalizacijo verskega fondamentalizma za politične namene, z terorizmom, trgovino z mamili, z političnimi in ekonomskimi interesi držav z različnih celin.

Ko papež govori o medverskem dialogu, poudari, da ta na Bližnjem vzhodu ne izhaja iz pragmatičnega političnega ali družbenega premisleka, temveč se predvsem gradi na teoloških temeljih vere. Vera torej spodbuja človeka k prepričanju obstoja Boga, njegove dobrote in ljubezni, ki ju ponuja človeku. Zato vera, ne glede na versko pripadnost, usposablja človeka, da se odpre za dobro in resnično, ki ju lahko ima vsakdo, tudi če veruje na drugačen način.

V Evropi veliko govorimo o dialogu. Prav tako veliko govorimo o svobodi in o vseh njenih vidikih. Dialog je namreč neločljivo povezan s svobodo. In ravno v luči nove apostoske spodbude, se morajo prebivalci Evrope ponovno vprašati o pomenu svobode in dialoga. Na Bližnjem vzhodu, kjer že od nekdaj ni miru in stabilnosti in so za vernike v Kristusa v nevarnosti osnovni pogoji za preživetje, kristjani kljub temu ohranjajo svojo močno identiteto, pa čeprav so v manjšini, večkrat preganjani in diskriminirani. Zaradi vere, ki ne samo, da daje osnove za teološko razpravo, marveč predvsem ustvarjalno bivanjsko moč v večkulturni skupnosti, ima krik kristjanov po dialogu in svobodi močan temelj.

Papež v takšnem ozračju zahteva spoštovanje verske svobode ter konec nasilja, razlikovanja in sovrašva. Ko spomni na nauk II. vatikanskega koncila, zapiše, da je verska svoboda višek vseh svobod. Je sveta in neodtuljiva pravica tako na zasebnem kot na skupnostnem nivoju. Na religioznem in obrednem izražanju, verska svoboda pomeni slediti glasu vesti in imeti možnost izbrati tisto vero, za katero je posameznik prepričan, da je prava. Verska svoboda pa prav tako pomeni svobodo izražanja lastne vere v javnosti, kot tudi njenih simbolov, ne da bi zaradi tega bilo v nevarnosti njegovo življenje ali njegova osebna svoboda.

Morda je to ena od misli, ki jih želi Benedikt XVI. izročiti tudi Evropi. Saj le ta v imenu svobode, modernosti in politične korektnosti, nenehno spodbuja neke vrste model protikrščanske drže in se tako učinkovito oddaljuje od svojih verskih korenin iz katerih je zrastla. Morda Evropa verjame, da je mogoče brez vere in torej brez teoloških temeljev graditi na tej zemlji dolgotrajni dialog, mir in blagostanje. Lahko si namreč predstavljamo to celino s cerkvami spremenjenimi v likovne garerije in športne dvorane, brez javno izobešenih križev, brez 'nazadnjaških' vrednot, ki zagovarjajo poroko in družino in med vsem tem drobno peščico kristjanov, ki se skrivajo pred svetom v kakšni moderni katakombi. Bo potem to res še zemlja, na kateri bo zorel človek v vsej svoji polnosti? Bo to še vedno Evropa?

p. Leszek Gęsiak SJ, poljski program Radia Vatikan

Audio: