S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden: Potovanje v Libanon in sporočilo
miru
VATIKAN (ponedeljek, 17. september 2012, RV) – »Bog blagoslovi Libanon in
vse Libanonce!« Tako se je papež Benedikt XVI. poslovil od libanonskega naroda,
ko je včeraj zvečer poletel iz bejrutskega letališča proti Rimu. Tridnevno apostolsko
potovanje v Libanon je potekalo pod geslom Mir naj bo z vami. Poziv k mirnemu
sobivanju in spodbuda k upanju v svetlo prihodnost sta bili glavni niti vseh papeževih
srečanj. »Boga prosim za Libanon, da bi živel v miru in se zoperstavil vsemu, kar
bi ga lahko uničilo ali ogrožalo,« so bile papeževe besede ob slovesu.
»Libanonu želim, da še naprej omogoča pluralnost verskih tradicij in ne posluša
glas tistih, ki mu hočejo to preprečiti. Libanonu želim, da okrepi občestvo
med vsemi svojimi prebivalci, ne glede na njihovo skupnost in religijo, ter pri tem
pogumno zavrača vse, kar bi lahko vodilo v ločitev, in odločno izbira bratstvo. To
so Bogu prijetni cvetovi, kreposti, ki so mogoče in jih je treba še bolj utrjevati
in ukoreniniti.«
Papež v Libanonu kot romar miru Besede miru
so odmevale že ob prihodu na libanonska tla: »V Libanon prihajam kot romar miru,
kot prijatelj Boga in kot prijatelj ljudi,« je dejal papež že na letališču. »Salami-O
Tikum: Svoj mir vam dajem,« je izrekel Jezusove besede in nadaljeval, da je njegov
obisk namenjen vsem deželam Bližnjega vzhoda, da prihaja kot prijatelj vseh prebivalcev
te regije, ne glede na njihovo pripadnost in verovanje. Tudi njim namreč Jezus pravi:
»Salami-O Tikum.« Papež je izpostavil, da bo skupni način življenja, to sobivanje,
o katerem pričuje Libanon, globoko samo, če se bo opiralo na držo, ki drugega sprejema
in mu želi dobro, če bo ukoreninjeno v Bogu: »Srečno sobivanje vseh Libanoncev
mora vsemu Bližnjemu vzhodu in preostalemu svetu pokazati, da znotraj enega naroda
lahko obstaja sodelovanje med različnimi cerkvami, vsemi deli ene katoliške Cerkve,
v duhu bratskega občestva z drugimi kristjani, in obenem sobivanje in spoštljiv dialog
med kristjani in njihovimi brati drugih religij.«
Podpis posinodalne
apostolske spodbude Cerkev na Bližnjem vzhodu »Dokument Cerkev na
Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim
povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično
prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno:
hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se
lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.«
S temi besedami je Benedikt XVI. opredelil posinodalno apostolsko spodbudo. Podpis
in izročitev dokumenta sta bila tudi osrednji namen papeževega obiska Libanona. Aktualne
razmere v Cerkvah na Bližnjem vzhodu pričajo o številnih osebah, ki živijo v strahu,
a kljub temu želijo hoditi za Kristusom, je dejal papež in dodal, da je prav sedaj
»potrebno slaviti zmago ljubezni nad sovraštvom, odpuščanja nad maščevanjem, služenja
nad gospodovanjem, ponižnosti nad ošabnostjo in edinosti nad ločevanjem. Cerkve na
Bližnjem vzhodu, ne bojte se, kajti Gospod je resnično z vami vse dni do konca sveta!
Ne bojte se, kajti vesoljna Cerkev vas spremlja s svojo človeško in duhovno bližino!«
Srečanje
z mladimi: Mladi – upanje in prihodnost »Mladi Libanonci, vi ste
upanje in prihodnost vaše države. Vi ste Libanon, dežela sprejemanja in sobivanja,
s to neverjetno sposobnostjo prilagajanja. Bodite sprejemajoči in odprti, kakor vas
vabi Kristus in vas uči vaša dežela.« Tako je papež Benedikt XVI. na večer drugega
dne svojega obiska v Libanonu spodbudno nagovoril mlade. »Bodite nosilci Kristusove
ljubezni!« je pozval. »Premišljujte Božjo besedo! Molite!« Molitev in
zakramenti so zanesljiva in učinkovita sredstva za krščansko življenje. »Kristus
vas vabi, da delate kot on, da brez pridržkov sprejemate drugega, četudi ta
pripada drugačni kulturi, verstvu ali narodu. Narediti prostor zanj, spoštovati ga,
biti dobri z njim – vse to vas naredi bogatejše v človeškosti in močnejše v Gospodovem
miru. Bodite glasniki evangelija življenja in vrednot življenja. Pogumno
se upirajte vsemu, kar ga zanika: splavu, nasilju, zavračanju in zaničevanju drugega,
krivičnosti, vojni. Če boste delali tako, boste okoli sebe širili mir.«
Poklicanost
Cerkve in kristjana je služenje »Kreniti na pot hoje za Jezusom pomeni vzeti
svoj križ in ga spremljati na njegovi poti, ki ni lahka pot,« je dejal papež med
nedeljsko sveto mašo v Bejrutu. To ni pot oblasti ali zemeljske slave, ampak je pot,
ki vodi k odpovedi samemu sebi in izgubi lastnega življenja za Kristusa in evangelij.
Gotovi smo, da ta pot vodi v vstajenje, resnično življenje z Bogom. »Odločitev
za spremljanje Jezusa Kristusa, ki je postal služabnik vseh, zahteva vedno večjo zaupnost
z njim. In sicer preko pozornega poslušanja njegove besede, da bi iz nje črpali navdih
za svoje delovanje.« Pot, na katero nas Jezus želi popeljati, je pot upanja za
vse. Njegova slava se razodene v trenutku, ko se v svoji človeškosti pokaže najbolj
slabotnega, predvsem pri učlovečenju in na križu. Na ta način Bog razodene svojo ljubezen,
s tem, da postane služabnik in se nam daruje. »Poklicanost Cerkve in kristjana
je služenje, tako kot je sam Gospod to storil, zastonj in za vse, brez razlikovanja.«
Papež
politikom in diplomatom: Verska svoboda ima družbeno in politično razsežnost »Pluralna
družba obstaja samo kot posledica vzajemnega spoštovanja, želje po poznavanju drugega
in stalnem dialogu. Ta dialog med ljudmi je možen samo v zavedanju, da obstajajo vrednote,
skupne vsem velikim kulturam, kajti ukoreninjene so v naravi človeške osebe.«
To je del papeževega bogatega govora, ki ga je imel med srečanjem z libanonskimi
politiki in diplomati. Dotaknil se je vrste tem: od družine in zaščite življenja do
bratskega sobivanja različnih kultur in religij, od vzgoje za mir do verske svobode.
»Verska svoboda ima družbeno in politično razsežnost, nepogrešljivo za mir.Živeta vera namreč neizogibno vodi v ljubezen. Verniki imajo zato danes bistveno
vlogo, in sicer pričevati za mir, ki prihaja od Boga in ki je dar, podarjen vsem v
osebnem, družinskem, družbenem, političnem in gospodarskem življenju.«