Papež med sveto mašo v Bejrutu: Poklicanost Cerkve in kristjanov je služenje

BEJRUT (nedelja, 16. september 2012, RV) – Današnje svete maše v Bejrutu na zadnji dan papeževega obiska v Libanonu se je udeležilo preko 350.000 ljudi. Navzoč je bil tudi libanonski predsednik Michel Sleiman. Sveti oče je v homiliji spregovoril o današnjem evangeliju, ki nam zastavlja vprašanje o Jezusovi pravi identiteti: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,27)

Trenutek, ko Jezus to vprašanje zastavi svojim učencem, ni brez pomena. Gre za trenutek odločilnega preobrata v Jezusovem življenju. Je namreč na poti v Jeruzalem, kraj, kjer se bo dopolnil osrednji dogodek našega zveličanja in kjer se bo rodila Cerkev. Odgovori na Jezusovo vprašanje so različni. »Še danes, tako kot tekom stoletij, ljudje, ki so na svoji poti na najbolj raznovrstne načine našli Jezusa, odgovarjajo različno.« Vsi ti odgovori niso nujno napačni, vendar pa ostajajo nezadostni, saj ne dosežejo srca Jezusove identitete. »Le kdor sprejme, da bo hodil za njim po njegovi poti in živel v občestvu z njim v skupnosti učencev, ga lahko zares spozna.« Tudi Petrov odgovor, ki pravi »Ti si Mesija« in je nedvomno točen, še vedno ni zadosten. Jezus se ne pusti ujeti v človeške opredelitve osvoboditelja. Zato Petrov odgovor dopolni s tem, da napove trpljenje, ki je na vrsti pred vstajenjem. Tako želi učencem pomagati razumeti, kdo on v resnici je: »Trpeči Mesija, Mesija služabnik, in ne nek vsemogočen politični osvoboditelj.« Jezus je poslušen volji svojega Očeta vse do darovanja lastnega življenja. To pa je v nasprotju s tistim, kar so mnogi od njega pričakovali. A ko mu Peter oporeka, je Jezus do njega strog. Tako pokaže, da mora, kdor želi biti njegov učenec, sprejeti, da je tako kot on najprej služabnik.

Kreniti na pot hoje za Jezusom pomeni vzeti svoj križ. Pomeni hoditi po poti, ki ni lahka. To ni pot oblasti ali zemeljske slave. Nasprotno, ta pot vodi k odpovedi samemu sebi in k izgubi lastnega življenja za Kristusa in evangelij. Hkrati je to tudi pot upanja. Skrivnost, ki jo je včasih tako težko sprejeti in jo je tudi apostol Peter doumel šele kasneje, je v tem, da se Jezusova slava razodene prav v trenutku, ko se v svoji človeškosti pokaže najbolj slabotnega. A na ta način hoja za njim pripelje do vstajenja, resničnega in dokončnega življenja z Bogom. »Odločitev za spremljanje Jezusa Kristusa, ki je postal služabnik vseh, pa zahteva vedno večjo zaupnost z njim. In sicer preko pozornega poslušanja njegove besede, da bi iz nje črpali navdih za svoje delovanje.«

Papež Benedikt XVI. je na tem mestu spomnil na leto vere, med katerim naj bi si prizadevali za spreobrnjenje srca in okrepitev pripadnosti Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju. Hoja za Jezusom zahteva konkretna dejanja: »Služenje je sestavni element identitete Kristusovih učencev. Poklicanost Cerkve in kristjanov je služiti, tako kot je to storil Gospod sam, zastonjsko in vsem, brez razlike.« Nujno je tako tudi služiti pravičnosti in miru, je spomnil sveti oče. Nujno si je prizadevati za bratsko družbo in gradnjo občestva. In tudi pričevanje kristjanov na Bližnjem vzhodu je nujno, da bi vsi lahko živeli mirno in dostojanstveno. Vsakdo naj bi si za mir prizadeval tam, kjer je.

Homilijo je sveti oče sklenil s spodbudnimi besedami, da nobeno trpljenje ni zaman. Vsem, ki trpijo, je kot služabnik blizu On, zato naj bodo »zaradi Kristusa polni upanja«.

Audio: