Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 23. nedeljo med letom

V evangelijih so predstavljena različna dejanja, med katerimi Jezus moli k Bogu Očetu, med njegovim dobrotljivim in ozdravljajočim dejanjem, ki po njem deluje. Gre za vrsto molitve, ki ponovno nakaže na edinstven odnos poznavanja in pogovora z Očetom, medtem ko je Jezus z vso svojo človeškostjo delil težave svojih prijateljev, kot naprimer Lazarja ter njegove družine ali številnih ubogih in bolnih, katerim je želel konkretno pomagati.

Prav pomeljiv je glede tega prizor ozdravitve gluhonemega (prim. Mr 7,32-37). Iz pripovedi evangelista Marka vidimo, kako je Jezusovo dejanje ozdravljanja povezano z intenzivnim odnosom tako do bližnjega, torej bolnika, kakor do Očeta. Takole je oprisan prizor čudeža: 'Vzel ga je na samo, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: 'Efatá!', to je: 'Odpri se!' (Mr 7,33-34). Jezus je hotel, da se je ozdravljenje zgodilo 'na samem, stran od množice'. To pa ne samo zaradi tega, ker je želel napraviti čudež na samem, da bi se izognil napačnim ali omejenim razlagam o njegovi osebi. Izbira, da je Jezus povedel bolnika na samo, je zato, da bi bila v trenutku ozdravljenja sama in resnično v odnosu drug do drugega. Med tem dejanjem se je Gospod dotaknil bolnikovih ušes in jezika, torej natačno bolnih mest. Ta velika Jezusova zavzetost za to ozdravljene, se izrazi v nenavadnih potezah, zato namreč uporabi svoje prste in tudi svojo slino. Tudi dejstvo, da je evangelist navedel prav izvirno besedo, ki jo je Jezus uporabil, namreč 'Efatá!', to je: 'Odpri se!', nakaže na ta edinstven pomen.

Toda središče tega dogodka je dejstvo, da je Jezus v trenutku ozdravljenja, skušal vzpostaviti neposreden odnos z Očetom. Pripoved pravi, da se je 'ozrl proti nebu, zavzdihnil... (v. 34). Pozornost do bolnika, skrb za njega, sta povezani z globoko držo molitve namenjene Bogu. Za dejanje 'je zavzdihnil' je uporabljen glagol, ki v Novi zavezi označuje željno pričakovanje nečesa dobrega, ki ga še ni (prim. Rim 8,23). Celotna pripoved torej pokaže, kako Jezusovo človeško prizadevanje za bolnika vodi v molitev. Tako ponovno pride na dan njegov edinstveni odnos z Očetom, njegova identiteta Edinorojenega Božjega Sina. V Njem in po njem se udejanja dobrotljivo in ozdravljajoče Božje delovanje. Ni naključje, da zaključni komentar ljudi po čudežu spominja na oceno stvarjenja na začetku Geneze (Prve Mojzesove knjige): 'Vse prav dela' (Mr 7,37). Med dejanjem ozdravljanja je Jezus svojim pogledom proti nebu, na jasen način vstopil v molitev. Moč, s katero je ozdravil gluhonemega, je prav gotovo prebudilo Jezusovo sočutje do bolnika, vendar pa je prišla iz Njegovega zatekanja k Očetu. Tukaj je vidno sovpadanje dveh razmerij: človeško sočutje do bolnika, ki vstopi v razmerje z Bogom in tako postane ozdravljenje.

Audio: