Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 22. nedeljo med letom
Papež Benedikt XVI. je poslanici za postni čas leta 2010 spregovoril o pravičnosti:
»Najprej se želim ustaviti ob pomenu izraza 'pravičnost', ki v vsakdanjem jeziku
pomeni 'dati vsakomur svoje – dare cuique suum', kot se je izrazil znani rimski
pravnik iz 3. stoletja Ulpijan. Toda navedena klasična opredelitev ne pove natančno,
kaj pravzaprav obsega ta 'svoje', kar je treba zagotoviti vsakomur. Tega, kar
človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti. Za uživanje polnosti bivanja
namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko.
Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog,
saj ga je ustvaril po svoji podobi in podobnosti.
Evangelist Marko poroča o
Jezusovih besedah, ki sodijo v okvir takratnega razpravljanja o tem, kar je čisto
oziroma nečisto: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj,
ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.
Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21).
Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno
človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če dobro pogledamo
številne moderne ideologije, slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja
'od zunaj', dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak
način mišljenja, opominja Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla,
nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega
popuščanja zlu. Da, človeka slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati
v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj
sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje
sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha.
Kako
naj se človek osvobodi tega sebičnega vzgiba in se odpre ljubezni? Spoštovanje desetih
zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega
ljudstva in 'stopil dol, da ga reši ' (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik
slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir
4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje
pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti,
ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega,
ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more
uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?
Kakšna je torej
Kristusova pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek
tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve'
pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže
krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase
'prekletstva', ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov',
ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju
pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost,
potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.