Sirsko malankarska in sirsko malabarska katoliška Cerkev

Kristjani v Indiji, splošno znani kot ''kristjani sv. Tomaža'' čeprav jih je manj kot 2% prebivalstva, predstavljajo za hindujci in muslimani tretjo največjo versko skupnost v Indiji. Kristjani sv. Tomaža se imenujejo po delu Indije, ki se imenuje Malabar pa tudi Malankara. To ime označuje jugozahodno obalo Indije, ki se sedaj bolj ali manj vsa nahaja v sedanji deželi Kerala, med mestoma Goa in Cap Comorin na jugu indijskega polotoka.

Navzočnost kristjanov na vzhodu ima zelo stare korenine. Kristjani tega dela sveta, ki se razprostrira od Iraka pa vse do Indije, se imajo za 'Sinove sv. Tomaža'. Vse se je začelo, ko je Tomaž po Jezusovi smrti in vstajenju leta 40 odpotoval iz Jeruzalema in med leti 42 in 49 oznanjal evangelij ljudstvom srednjega vzhoda (Partom, Medijcem, Arkancem, Batriancem, Margiancem), ki so prebivali na področjih današnjega Irana, Iraka, Afganistana in Belukistana. Sveti Tomaž ni ostal v teh krajih, temveč je nadaljeval pot proti vzhodu vse do Indije, kjer je oznanjal evangelij med leti 53 in 60. Ob jugozahodnidni obali so ljudstva z navdušenjem in veseljem sprejela njegovo oznanjevanje. Nato je nadaljeval svojo pot proti jugovzodni obali, kjer je tudi oznanjal evangelij. Svoje poslanstvo je potrdil z mučeništvom. Med njegovim zadnjim apostolskim potovanjem nekje med leti 68 in 72, so ga ubili s sulico v Kalamini, to je današnji Mylapoor v bližini Madrasa. Pokopali so ga v Mylapoorju, kjer je njegov grob, kamor ga še danes mnogi prihajajo častit.

Že od antike je imela južna Indija povezave z Sredozemljem in z zahodnim azijskim svetom, kar je olajšalo nastanek Cerkva na tem področju. Posebno tesne povezave je indijska Cerkev ohranjala z asirsko vhodno Cerkvijo. Številni kristjani, ki so med preganjanji v perzijskem cesarstvu pribežali na južne in zahodne obale Indije, so tukaj našli gostoljubnost. Čeprav je vzhodna asirska Cerkev vse od prvih stoletij redno pošiljala škofe, da bi posvetili duhovnike in diakone, je indijska Cerkev, kakor tudi druge Cerkve, ohranila samostojnost in krajevni značaj.

Od osmega stoletja naprej je imela indijska skupnost svojega lastnega metropolita, ki pa ga je vsakič poslala perzijska Cerkev. Ker pa metropoliti v glavnem niso znali krajevnega jezika, so v XVI. stoletju vso sodno oblast prenesli na indijskega duhovnika, ki se je imenoval 'Arhidiakon vse Indije'. Metropolit je ostal duhovni voditelj in je podeljeval le zakramente, medtem ko je bil arhidiakon civilni voditelj vseh kristjanov sv. Tomaža.

Indijski kristjani, ki so bili še v občestvu z vzhodno asirsko Cerkvijo, so z odobravanjem sprejeli ob koncu XV. stoletja Vaska de Gamo in portugalce, kot predstavnike rimske Cerkve. Vendar so se zaradi nerazumevanja razmer v Indiji v naslednjem stoletju začeli nesporazumi, ki so se nadaljevali tudi s prihodom jezuitov. Prišlo je do ločitve v indijski cerkveni skupnosti. Oblikovali sta se dve skupini: eni postali katoličani, drugi so postali jakobiti.

Tisti kristjani sv. Tomaža, ki so sprejeli papeško avtoriteto, so ustanovili sirsko malabarsko katoliško Cerkev in so v Indiji znani kot Pazhayakur. V naslednjih stoletjih je prihajalo do nesporazumov zaradi latinizacije obredov. Najprej je to skušal rešiti Leon XIII. z bolo Quam Jampridem.

Leta 1923 je papež Pij XI. ustanovil popolno sirsko malabarsko hiarhijo in leta 1934 odobril začetek liturgične prenove, da bi ponovno uvedli izvirnen sirsko malabarski obred, ki se je v zadnjih stoletjih zelo latiniziral. Ponovno so uvedli evharisično liturgijo, ki se navdihuje ob sirsko vzhodni liturgiji. Odobril jo je Pij XII. leta 1957. Ta liturgija je pri mnogih naletela na odpor, tako da sta v uporavi oba obreda. Leta 1996 je papež Janez Pavel II. sklical posebno sinodo siromalabarskih škofov, da bi rešili liturgične spore. Čez dve leti je papež škofom podelil polno oblast, da bi olajšal odločitev pri teh sporih. 16. decembra 1992 je papež Janez Pavel II. povzhignil sirsko malabarsko katoliško Cerkev v višjo nadškofijo in imenoval ernakulamskega kardinala Antonya Padiyara prvega Višjega Nadškofa s sedežem v Ernakulamu v Indiji.

Ta prej omenjena samostojnost sirsko malabarske Cerkve je povročila izreden porast vernikov. Leta 1876 je bilo 200.000 vernikov. Do leta 1931 se je število vernikov podvojilo. Leta 1960 jih je bilo že 1.500.000. Ob začetku tretjega tisočetja pa jih je bilo že malo manj kot štiri milijone, od tega 28.000 redovnikov, katerim pa še lahko prišejemo 20.000 redovnikov sirsko malabarskega obreda, ki živijo v skupnostih latinske katoliške Cerkve.

Audio: