Ruska pravoslavna Cerkev in katoliška Cerkev na Poljskem pozivata k odpuščanju in
spravi
VARŠAVA (petek, 17. avgust 2012, RV) – Patriarh Moskve in vse Rusije Kiril
ter predsednik Poljske škofovske konference Josef Michalik sta danes v Varšavi podpisala
skupno izjavo. V njej Ruska pravoslavna Cerkev in katoliška Cerkev na Poljskem pozivata
k odpuščanju in spravi med obema narodoma. Besedilo se začenja s svetopisemskim citatom
iz Pisma Korinčanom: »Bog je bil tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj,
s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave.«
(2 Kor 5,19)
Dokument je nato razdeljen v tri poglavja. Prvo izpostavlja pomen
dialoga na poti k spravi. Ruski in poljski narod povezuje bogata krščanska dediščina.
V zavedanju te tradicije, ki izvira iz Kristusovega evangelija in je vplivala na identiteto,
duhovni značaj in kulturo obeh narodov, tako kot tudi celotne Evrope, je potrebno
stopiti na pot iskrenega dialoga. In sicer v upanju, da bo le-ta »pomagal pozdraviti
rane preteklosti, preseči medsebojne predsodke in nerazumevanja ter da bo tako okrepil
prizadevanje za spravo«. Po drugi svetovni vojni in bolečih dogodkih, ki
so ji sledili, se sedaj tako pričenja pot duhovne in materialne prenove. Da bi smer
te poti ostala trajna, pa se mora najprej uresničiti prenova človeka. Šele zatem lahko
pride do prenove odnosov med Cerkvami in narodi. Do te prenove pa vodi »bratski
dialog«. Dialog pomaga, da se osebe bolje spoznajo in ponovno vzpostavijo medsebojno
zaupanje. Poleg tega sprava predpostavlja tudi pripravljenost na odpuščanje žalitev
in prizadejanih krivic. Ruska pravoslavna Cerkev in katoliška Cerkev na Poljskem vernike
zato pozivata, naj prosijo za odpuščanje. To bi bil »prvi in najpomembnejši korak
k ponovni vzpostavitvi medsebojnega zaupanja, brez katerega ni mogoče nobeno dolgotrajno
človeško občestvo, ne prava sprava«. Seveda pa odpustiti ne pomeni pozabiti. Pomeni
odreči se maščevanju in sovraštvu ter sodelovati pri gradnji sloge in bratstva med
ljudmi, narodi in državami. To pa predstavlja temelje za prihodnost miru.
Drugi
del danes podpisanega dokumenta se dotika preteklosti. Izraža željo, da bi delo zgodovinarjev
in drugih strokovnjakov pripomoglo k poznavanju resnične zgodovine, k razjasnitvi
dvomov in preseganju negativnih stereotipov. Za prihodnost miru je namreč nujno tudi
poznavanje prave resnice o skupni preteklosti.
Zadnje poglavje besedila pa
je namenjeno izzivom današnjega časa. Prva naloga Cerkve v vseh časih je oznanjanje
Kristusovega evangelija. K temu so poklicani vsi kristjani. Njihovo sodelovanje je
pomembno zlasti na področjih podpore družini, vzgoje, družbenega reda, strpnosti in
zaščite temeljnih svoboščin, še posebej verske svobode in prisotnosti vere v javnem
življenju. Danes prihaja do soočanja z velikimi izzivi ob dejstvu, da družba spodbuja
splav, evtanazijo, istospolne partnerske zveze, potrošniško življenje, zavrača pa
tradicionalne vrednote in iz javnega okolja umika verske simbole. Dokument tako vabi
k spoštovanju dostojanstva človeške osebe; k zaščiti življenja od spočetja do naravne
smrti; k pojmovanju družine kot temelju vsake družbe; k učenju mladih, kako naj ljubijo
Boga, človeka, domovino; prav tako pa skupna izjava vabi k oblikovanju duha krščanske
kulture med mladimi – sadovi tega duha bodo namreč spoštovanje, strpnost in pravičnost.