Instrumentum laboris (Delovno gradivo)

Četrto poglavje

Poživiti pastoralno delovanje

Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! (Mt 28,19-20).

Zapoved narediti vse narode za učence ter jih krstiti, je v različnih obdobjih zgodovine Cerkve osnova za različne pastoralne prakse, ki jih usmerja hotenje po posredovanju vere in potreba oznanjati evangelij v jeziku ljudi, zakoreninjenih v svojo kulturo. Ta zakon je jasno izrazil drugi vatikanski koncil z besedami: Cerkev »se je od začetka svoje zgodovine naučila izražati Kristusovo oznanilo s pomočjo pojmov in govoric raznih narodov; vrh tega je to oznanilo skušala osvetliti z modrostjo filozofov: vse z namenom, da bi ob upoštevanju pravih meja prilagodila evangelij tako umevanju vsakogar, kakor tudi zahtevam izobraženih. Takšna prilagoditev oznanjevanja razodete besede mora ostati zakon sleherne evangelizacije... Dolžnost vsega Božjega ljudstva, zlasti dušnih pastirjev in teologov je, da ob pomoči Svetega Duha razne načine govorjenja današnjega časa pozorno poslušajo, jih razločujejo in razlagajo ter presojajo v luči Božje Besede, da bo mogoče razodeto resnico vedno globlje dojeti, bolje razumeti in v primerni obliki podajati« (GS 44).

Audio:

Vedno jasnejše razumevanje oblik posredovanja vere povezane s družbenimi in kulturnimi spremembami, ki se danes postavljajo krščanstvu kot izziv, je sprožilo znotraj Cerkve zelo razširjen proces premisleka in preverjanja pastoralnih praks, še posebej tistih, ki se posvečajo uvajanju v vero, vzgoji le te in oznanjevanju krščanskega sporočila. »Ker ima Cerkev vidno družbeno strukturo, ki je ravno znamenje njene enosti v Kristusu, jo more bogatiti in jo dejansko bogati tudi razvoj človeškega družbenega življenja; to pa ne, kakor da bi ji česa manjkalo v tisti ureditvi, katero ji je dal Kristus, pač pa zato, da bi jo globlje spoznavala, bolje izražala in uspešneje prilagajala našim časom« (GS 44).

Audio:

Benedikt XVI. v svoji okrožnici Ljubezen v resnici s tem, ko navede trditve papeža Pavla VI. v apostolski spodbudi Evangelli nuntiandi, potrdi, da evangelizacija, »ne bi bila popolna, če ne bi upoštevala, da se evangelij in resnično, osebno in družbeno življenje ljudi v zgodovini vzajemno izzivata... Pričevanje o Kristusovi ljubezni z dejanji pravičnosti, miru in razvoja je sestavni del evangelizacije, kajti Jezusu Kristusu, ki nas ljubi, je pri srcu ves človek. Na tem pomembnem učenju je utemeljen vidik družbenega nauka Cerkve, ki je bistvena sestavina evangelizacije. Družbeni nauk Cerkve je oznanilo in pričevanje vere. Je orodje in obvezni prostor vzgoje zanjo« (Ljubezen v resnici 15). Te tematike je potrebno za novo evangelizacijo poglobiti, saj gre »za službo Cerkve za spravo, pravičnost in mir.«

Audio:

V besedilu Smernic je bilo rečeno, da je od tega, kako bo znala Cerkev preveriti način krstne prakse, odvisno, kakšno bo v prihodnosti obličje krščanstva v svetu, predvsem na zahodu ter kakšno sposobnost nagovarnjanja današnje kulture bo imela krščanska vera. Prispeli odgovori kažejo na to, da se je Cerkev resno lotila tega preverjanja in že prišla do nekaterih gotovosti, medtem ko je pri številnih vprašanjih zaznati še nedokončano delo in poteke uvajanja, ki niso bili dobro zastavljeni.

Audio:

Prva gotovost (kot je razvidno iz odgovorov) je ustaljena oblika vstopanja v krščansko življenje, to je krst otrok, ki je običajno kmalu po rojstvu. V veliki večini odgovorov je to omenjeno kot rezultat rednega dela, ponekod pa tudi kot sad zavestne odločitve. Tudi mlajše Cerkve vidijo v krstu otrok cilj, ki nam pove nekaj o nivoju inkukturacije krščanstva v njihovih deželah. V nekaterih odgovorih pa je zaznati tudi zaskrbljenost ob pojavu odločitev krščenih staršev, da iz različnih razlogov preložijo krst svojega otroka. Najpogostejši pa je ta, da bi s tem omogočili otroku, ko bo odrasel, da se bo sam svobodno odločil.

Audio:

Druga gotovost je v stalni navzočnosti povpraševanja za krst odraščajočih in odraslih. Pojav, ki je številčno veliko manjši kot krst otrok, ga razumemo kot dar, ki omogoča krščanskim skupnostim, da lažje razumejo globljo vsebino krsta. Potek priprave na krst, preverjanje pred krstom in obhajanje zakramenta so trenutki, ob katerih se hrani vera tako katehumena kakor tudi skupnosti.

Audio:

Prav tako je jasno, da je potek katehumenata, zastavljenega po Ordo Initiationis Christianae Adultorum (po Obredniku uvajanja odraslih v krščanstvo), primerno orodje za prenovo uvajanja najmlajših in njihove hoje po poti vere. Vse Cerkve so v teh desetletjih delale na tem, da so dale uvajanju v vero in vzgoji le-te bolj pričevalen in cerkveni značaj. S tem so uspeli ohraniti bolj zavestno obhajanja zakramenta za vedno boljšo nadaljno udeleženost krščenih pri krščanskem življenju. Veliko truda je bilo vloženo pri oblikovanju poti uvajanja v krščanstvo, in sicer tudi z vidika, kako povezati v eno zakramene krsta, birme in evharistije ter kako vedno bolj dejavno vključiti starše in botre. Mnoge Cerkve so tako oblikovale neke vrste po krstni katehumenat, ter s tem prenovile načine pripadnosti veri in skušale premostiti ločitev med bogoslužjem in življenjem, da bi tako Cerkev resnično postala mati, ki poraja svoje otroke za vero.

Audio:

Iz mnogih odgovorov je zaznati, da vidijo novo evangelizacijo kot poziv za okrepitev dosedanjih prizadevanj in prenove za utrditev vere tako katehumenov, predvsem pa njihovih domačih, zatem pa tudi skupnosti, ki jih podpira in spremlja. Krstna pastorala tako postaja eden od prednostnih področij nove evangelizacije.

Audio:

Iz odgovorov lahko glede poteka uvajanja v krščanstvo vidimo dvoje: verilo različnost ter mirno soobstajanje te velike različnosti. Pristop k prvemu svetemu obhajilu je v glavnem postavljen v prvo triado osnovne šole. Pred tem je pripravljalno obdobje. Ponekod imajo iskušnjo tudi z mistagogijo, to je s spremljanjem po prejemu zakramenta. Veliko več različnosti pa je pri časovni postavitvi zakramenta birme in to celo med sosednjimi škofijami.

Izhajajoč iz tega, kar je zatrdila Sinoda o evharistiji in sicer, da različnost praks ne spada na dogmatično marveč na postoralno področje, ni potrebno vpletenim subjektom opraviti revizije svojega dela. Nasprotno, sedanje stanje namreč predstavlja bogastvo, ki ga je vredno obdržati. Takšna sonavzočnost različnih praks, pa ne prebuja takšnih razmišljanj glede različnosti praks uvajanja v krščanstvo v Vzhodnih katoliških Cerkvah.

Dela, ki čaka Sinodo, je veliko. Ne gre samo za to, da usmeri različnost praks, da prepreči razpršitev. Gre predvsem za nekaj globljega, za uresničevanje tega, kar je zahtevala Sinoda o evharistiji, da se doseže učinkovitost sedanjih potekov (itinerarijev) uvajanja, da bi naša krščanska občestva pomagala kristjanu v vzgojnem procesu k vedno večji zrelosti in bi bil tako sposoben prejeti v življenju pristno evharistično usmerjenost ter bil sposoben podati razloge svojega upanja v skladu s potrebami našega časa (prim. 1 Pt 3,15). S teološkega vidiga bo potrebno bolje razumeti sosledje zakramentov uvajanja v krščanstvo, ki doseže višek v evharistiji ter razmisliti o vzorcih in jih prenesti z zaželjeno poglobljenostjo v prakso.

Audio:

V številnih odgovorih je jasno opazna potreba po pomoči krajevnim krščanskim skupnostim, predvsem župnijam, da bi osvojile bolj misijonarski stil svoje navzočnosti v družbenem tkivu. Večkrat se pojavlja poziv, da naj bi naše skupnosti pri oznanjaju evangelija zmogle prebuditi pozornost današnjih odraslih tako, da bi zmogle razložiti njihova vprašanja ter njihovo žejo po sreči. V družbi namreč, ki je izgnala različne oblike govora o Bogu, je potrebno, da naše inštitucije brez strahu zavzamejo, tudi če je potrebno, apologetsko držo ter z vedrino živijo oblike javnega uveljavljanja lastne vere. Prav to je zelo jasno čutiti kot prvenstveno pastoralno potrebo.

Audio:

Razločevanje med različnimi načini oznanila ni vedno lahko in morda tudi ni potrebna zelo stroga ločitev. Gre za dvojno pozornost, ki je del istega pastoralnega delovanja. Namen prvega oznanila je spodbuditi skupnosti, da napravijo prostor za vero oseb tako tistih, ki so znotraj skupnosti, kakor tistih, ki so zunaj nje. Njegov namen je poživiti ali spodbuditi, da skupnost ali krščenici ostanejo v stalni in zvesti pozornosti do tega oznanila ter javno pričevanje vere, ki jo izpovedujejo.

Audio:

Za prvo oznanilo je potrebno oblikovati načine, kraje, pobude in dogodke, ki omogočajo vnašanje ozanila krščanske vere v družbo. Dejansko je iz odgovorov vidno, da je dosti teh oblik prvega oznanila. Številne škofovske konference organizirajo različne cerkvene narodne dogodke. V povezavi s tem se številni odgovori pohvalno izrekajo o mednarodnih dogodkih, kot so naprimer Svetovna srečanja mladih, ki so resnične in prave oblike prvega oznanila na svetovnem nivoju. Tudi na papeževa apostolska potovanja se gleda z istega vidika, kakor tudi na beatifikacijo ali kanonizacijo sina ali hčere neke določene krajevne Cerkve.

Audio:

Po drugi strani pa je iz mnogih odgovorov razvidno pomanjkanje prvega oznanila v vsakdanjem življenju, ki se odvija v mestnih četrtih, na delovnem mestu. Zelo je razširjeno mnenje, da bo potrebno za ta namen vložiti veliko dela pri ozaveščanju župnijskih skupnosti za nujno misijonarsko delovanje. Sinodalno zasedanje bo lahko iz odgovorov izluščila nadaljne pokazatelje za soočanje in razmišljanje o tem področju. Različni odgovori navajajo, da je dobro prvo oznanilo vključiti v redno pastoralno prakso navzočo v vsakdanjem življenju naših skupnosti in sicer so omenjenja tri dejanja: pridiganje, zakrament sprave ter ljudske pobožnosti.

Audio:

Odgovori naštevajo še druge prakse in oblike, ki si zaslužijo pozornost med sinodalnim zasedanjem, kot učinkovita orodja, ki so sposobna dati obliko potrebi po prvem oznanilu. Najprej so to ljudski misijoni, ki so jih v preteklosti na vsakih nekaj let redno organizirali po župnijah, da bi duhovno predramili kristjane tistega kraja. Več odgovorov vsebuje vprašanje po poživitvi tega načina ter po kakšni novi obliki tega načina, ki bo vključen v skupinske prakse poslušanja in oznanjanja Božje Besede, ki so že navzoče v krščanskih skupnostih.

Audio:

Posredovati vero in vzgajati človeka
Smernice so prinesle povezavo med uvajanjem v vero in vzgajanjem, ki je bila sprejeta v vsej njeni globini. Saj ni mogoče evangelizirati, ne da bi istočasno vzgajali človeka, da postaja to, kar je; evangelizacija to dejansko zahteva. V srečanju s Kristusom, se v pravi luči pokaže skrivnost človeka, kakor je to zatrdil drugi vatikanski koncil.V Cerkvi se je namreč skozi zgodovino glede tega nabral dragocen pedagoški zaklad, zaklad misli, raziskav, institucij, posvečenih in ne posvečenih oseb združenih v redovih, kongregacijah, ustanovah, ki so sposobne ponuditi pomeben prispevek na področju šolstva in vzgoje.

Audio:

V podobnem kontekstu tudi prizadevanje Cerkve pri vzgajanju vere, hoje po evangeliju ter pričevanju zanj, lahko ima njen prispevek pomembno vrednost pri izhodu iz vzgojne krize, ki je prizadela družbo. Na področju vzgoje, odgovori opisujejo Cerkev, kot tisto, ki lahko veliko prispeva s svojo vzgojno zamislijo, ki jo je znala razširiti v svetu, o primatu osebe, o njeni formaciji, o hotenju, da bi prispevala pristno vzgojo, odprto za resnico, iz katere pa tudi izhaja srečanje z Bogom ter iskušnja vere.

Audio:

Če pogledamo še globlje, nekateri odgovori dajejo še nadaljni pomen in vrednost temu vzgojnemu prizadevanju Cerkve, saj je takšen pripomoček, ki poudarja antropološke in metafizične korenene današnjega izziva o vzgoji. Korenine današnje krize vzgoje lahko najdemo v antropologiji, ki jo zaznamuje individualizem ter dvojni relativizem, ki skrči stvarnost na čisto obvladljivo materijo ter krščansko razodetje na čisti zgodovinski proces brez vsakršnega nadnaravnega značaja.

Audio:

Papež Benedikt XVI. je takole opisal te izvore krize vzgoje: »Glavni izvor je v napačnem pojmovanju človekove neodvisnosti: človek bi se moral po tem pojmovanju razvijati sam, ne da bi na to vplivali drugi, ti lahko samo spremljajo ta razvoj, ne da bi vanj vstopili. Naslednji izvor krize vzgoje vidim v skepticizmu in relativizmu, ali če povem bolj preprosto in jasno, v izključitvi dveh izvorov, ki usmerjata pot človeštva. Prvi izvor mora biti narava, drugi pa razodetje. Temeljnega pomena je torej najti resnični pojem narave kot stvaritve Boga, ki nas nagovarja. Stvarnik nam govori preko knjige narave, govori nam ter s tem kaže na resnične vrednote. Tako je potrebno ponovno odkriti Razodetje. Priznati je potrebno, da knjigo stvarstva, po kateri nam Bog daje temeljne smernice, lahko prebiramo z lučjo Razodetja.«

Audio:

Vera in znanje
Ista povezava, kot je med vero in vzgojo, je tudi med vero in znanjem. V besedilu smernic je ta povezava izražena z izrazom 'ekologija človeške osebe', ki ga je prvi uporabil papež Benedikt XVI. S tem je označil posledice krize, ki bi lahko ogrozila obstoj družbe kot celote in nakazal možen izhod pred tem tveganjem, z razvijanjem ekologije človeka, razumeljene v pravem pomenu, kot ponastavitev razumevanja sveta in razvoja znanosti, ki upošteva vse človekove zahteve, vključno z odprtostjo za resnico in izvoren odnos z Bogom.

Audio:

Krščanska vera podpira intelekt pri razumevanju globokega ravnotežja, ki vzdržuje strukturo bivanja in njegovo zgodovino. To ne izvaja na splošno ali od zunaj, temveč skupaj z razumom žejo po znanju in po raziskovanju usmerjata v dobro za človeka in stvarstvo.

Audio:

Krščanska vera prispeva k poglobljenemu razumevanju vsebin temeljnih izkušen človeka. To nalogo, torej kritičnega soočanja in usmerjanja, izvaja katolištvo že od nekdaj, kakor so potrdili številni odgovori, v katerih so tudi naštete inštitucije, raziskovalni centri, univerze, kot sad intuicije ali kot del karizme nekaterih ali vzgojnega prizadevanja krajevnih Cerkva, ki so si to soočanje izbrali, kot prioriteto.

Audio:

Kljub vitalnosti na tem področju, pa je tudi razlog za zaskrbljenost, saj ni tako lahko vstopiti v skupni prostor raziskovanja in razvoja znanja v nekaterih kulturah. Pojavlja se namreč vtis, da krščanska misel s težavo najde sogovornike na tistih področjih, ki so vitalni in močni nosilci v svetu raziskovanja, predvsem sta to tehnološko in ekonomsko področje. Zato je to razumljeno kot izziv za Cerkev in področje, na katerega je potrebno biti še posebej pozoren pri novi evangelizaciji.

Audio: