Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. z naslovom Vrata vere (Porta fidei)
»Vrata vere« (Apd 14,27), ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo
vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta. Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam
je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti. Stopiti
skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje. Začne se s krstom
(prim. Rim 6,4), po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom
skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Gospoda Jezusa, ki je želel po daru
Svetega Duha vse, ki verujejo Vanj (prim. Jn 17,22), vključiti v svojo slavo. Izpovedovati
vero v Sveto Trojico – Očeta, Sina in Svetega Duha – pomeni verovati v enega Boga,
ki je Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8): Očeta, ki je ob polnosti časov poslal svojega Sina
za naše odrešenje; Jezusa Kristusa, ki je po skrivnosti svoje smrti in vstajenja odrešil
svet; Svetega Duha, ki Cerkev skozi stoletja vodi v pričakovanju Gospodovega vnovičnega
prihoda v slavi.
Audio:
Vse od
začetka svoje službe kot Petrovega naslednika sem omenjal potrebo po ponovnem odkritju
poti vere, da bi vedno bolj jasno izpostavil radost in prenovljeno navdušenje nad
srečanjem s Kristusom. V pridigi pri sveti maši na začetku papeževanja sem rekel:
»Cerkev kot celota in pastirji v njej morajo tako kot Kristus stopiti na
pot, da bi ljudi izpeljali iz puščave v kraje življenja, v prijateljstvo z Božjim
Sinom, s Tistim, ki nam podarja življenje, in sicer življenje v polnosti«. Kristjane
pogosto bolj skrbijo socialne, kulturne in politične posledice njihovega dela, pri
čemer vero razumejo kot samo po sebi razvidno predpostavko sožitja. Dejansko pa ta
predpostavka ne samo, da ne drži več, ampak se jo pogosto celo zanika. Medtem ko je
bilo v preteklosti mogoče prepoznati enotno kulturno tkivo, ki so ga ljudje široko
sprejemali v njegovem sklicevanju na vsebine vere in iz nje izhajajoče vrednote, danes
temu v obsežnih delih družbe ni več tako zaradi globoke verske krize, v katero so
zašli mnogi ljudje.
Ne moremo se sprijazniti s tem, da bi se sol pokvarila
in bi luč ostala skrita (prim. Mt 5,13–16). Tudi današnji človek lahko znova
doživi potrebo po tem, da se tako kot Samarijanka odpravi k vodnjaku poslušat Jezusa,
ki vabi k veri Vanj in k zajemanju iz njegovega vodnjaka, v katerem teče živa voda
(prim. Jn 4,14). Znova moramo odkriti navdušenje nad tem, da se hranimo z Božjo
Besedo, ki jo zvesto posreduje Cerkev, in s Kruhom življenja, ki je dan v živež vsem
njegovim učencem (prim. Jn 6,51). Jezusov nauk enako močno odmeva tudi v naših
dneh: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje«
(Jn 6,27). Vprašanje, ki so si ga postavljali njegovi poslušalci, je isto tudi
za nas v današnjem času: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (Jn
6,28). In Jezusov odgovor poznamo: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki
ga je on poslal« (Jn 6,29). Verovati v Jezusa Kristusa je torej pot, po
kateri dokončno pridemo do zveličanja.
V luči vsega tega sem se odločil razglasiti
leto vere, ki se bo začelo 11. oktobra 2012, ob 50. obletnici začetka II.
vatikanskega cerkvenega zbora, končalo pa se bo na praznik Kristusa, kralja vesoljstva,
24. novembra 2013. Dne 11. oktobra 2012 bo minilo tudi dvajset let od objave Katekizma
Katoliške Cerkve, ki ga je dal objaviti moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II.,
z namenom pokazati vsem vernikom moč in lepoto vere.
Audio:
V luči
vsega tega sem se odločil razglasiti leto vere, ki se bo začelo 11. oktobra
2012, ob 50. obletnici začetka II. vatikanskega cerkvenega zbora, končalo pa
se bo na praznik Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Dne 11. oktobra 2012
bo minilo tudi dvajset let od objave Katekizma Katoliške Cerkve, ki ga je dal
objaviti moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II., z namenom pokazati vsem vernikom
moč in lepoto vere. Ta dokument, ki je pristen sad II. vatikanskega cerkvenega
zbora in je bil napisan s sodelovanjem celotnega škofovskega zbora Katoliške Cerkve,
je izredno zasedanje Sinode škofov leta 1985 priporočilo kot orodje v službi
kateheze. Za mesec oktober 2012 sem sklical tudi splošno zasedanje Sinode škofov
na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. To bo ugodna priložnost
za usmeritev celotnega cerkvenega občestva v obdobje posebnega razmisleka in vnovičnega
odkrivanja vere. Cerkev pa tokrat k obhajanju leta vere ni poklicana prvič.
Moj predhodnik, božji služabnik Pavel VI., je leta 1967 napovedal podobno leto, da
bi obeležil spomin na mučeništvo apostolov Petra in Pavla ob 1900-letnici njunega
mučeništva. Zamislil si ga je kot slovesen trenutek, ko bi po vsej Cerkvi prišlo do
»pristne in iskrene izpovedi iste vere«; poleg tega pa je želel, da bi bila
ta vera potrjena na »individualen in skupen, svoboden in zavesten, notranji in
zunanji, ponižen in iskren« način. Mislil je, da se bo tako lahko vsa Cerkev »zavedla
svoje vere, jo poživila, prečistila, potrdila in izpovedala«. Veliki preobrati,
do katerih je prišlo v tistem letu, so še bolj izpostavili nujnost obhajanja
take pobude. Ta se je končala z Izpovedjo vere Božjega ljudstva, ki je pokazala,
kako bistvene vsebine, ki že stoletja sestavljajo bogastvo vseh vernikov, potrebujejo
potrditev, razumevanje in poglobitev na vedno nov način, da bi verujoči verodostojno
pričevali v zgodovinskih okoliščinah, ki se razlikujejo od tistih v preteklosti.
Moj
predhodnik je to leto razumel kot »pokoncilsko posledico in potrebo«, zavedajoč
se hudih težav svojega časa, zlasti kar zadeva izpovedovanje vere ali njeno pravilno
razlago. Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja
II. vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da
besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla
II. »ne izgubljajo niti svoje vrednosti, niti svoje privlačnosti. Brati jih je
treba na ustrezen način, znotraj cerkvenega izročila ... Bolj kot kdaj koli prej čutim
dolžnost, da pokažem na koncil kot na veliko milost, od katere je imela Cerkev korist
v 20. stoletju: v njem nam je ponujen kompas za orientacijo na poti skozi stoletje,
ki se odpira pred nami«. Tudi sam nameravam močno poudariti, kar sem zatrdil glede
koncila nekaj mesecev po svoji izvolitvi za Petrovega naslednika: »Če ga beremo
in sprejemamo v luči ustrezne hermenevtike, lahko postane velika spodbuda za vedno
potrebno prenovo Cerkve«.
Audio:
Cerkev se
prenavlja po življenjskem pričevanju vernikov. Kristjani so v svojem življenju v svetu
poklicani izžarevati Besedo resnice, ki nam jo je zapustil Gospod Jezus. Cerkveni
zbor je v dogmatični konstituciji o Cerkvi zatrdil: »Medtem ko je bil Kristus 'svet,
nedolžen, neomadeževan' (Heb 7,26) in ni poznal greha (prim. 2 Kor 5,21),
temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Heb 2,17), pa
ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter
nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Cerkev 'nadaljuje svoje romanje med preganjanji
sveta in tolažbami Boga' in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod
ne pride (prim. 1 Kor 11,26). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako
da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi
bridkostmi in težavami, in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo
skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči.«
Audio:
Leto vere
je s tega vidika povabilo k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju h Gospodu, edinemu
Zveličarju sveta. Po skrivnosti svoje smrti in vstajenja je Bog razodel polnost Ljubezni,
ki rešuje in kliče ljudi k spreobrnjenju življenja prek odpuščanja grehov (prim. Apd
5,31). Po prepričanju apostola Pavla ta Ljubezen uvaja človeka v novo življenje: »S
krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor
je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti
življenja« (Rim 6,4). Po veri to novo življenje oblikuje celotno človekovo
bivanje po vzoru korenite novosti vstajenja. Glede na njegovo svobodno razpoložljivost
se človekove misli, čustva, miselnost in obnašanje počasi prečiščujejo in preobražajo
na nikoli docela dopolnjeni življenjski poti. »Vera, ki deluje po ljubezni«
(Gal 5,6), postaja novo merilo razumnosti in delovanja, ki spreminja vse človekovo
življenje (prim. Rim 12,2; Kol 3,9–10; Ef 4,20–29; 2 Kor
5,17).
Audio:
»Caritas
Christi urget nos« (2 Kor 5,14): Kristusova ljubezen napolnjuje naša srca in nas
žene v evangelizacijo. On nas danes tako kot takrat pošilja v svet, da bi oznanjali
njegov evangelij vsem ljudstvom zemlje (prim. Mt 28,19). Jezus Kristus po svoji ljubezni
priteguje k sebi vse ljudi. V vseh časih kliče Cerkev in ji izroča nalogo oznanjevati
evangelij skozi nenehno aktualno poslanstvo. Zato je tudi danes potrebno bolj prepričano
cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo, da bi znova odkrili radost verovanja
in našli navdušenje za posredovanje vere. V vsakdanjem odkrivanju njegove ljubezni
zajema moč in živahnost misijonarsko prizadevanje vernikov, ki ne sme nikoli izginiti.
Vera namreč raste, kadar jo živimo kot izkušnjo prejete ljubezni ter jo posredujemo
naprej kot izkušnjo milosti in radosti. Vera nas napravlja rodovitne, saj širi srce
v upanju in omogoča, da ponudimo prepričljivo pričevanje. Odpira srce in um tistih,
ki prisluhnejo in sprejmejo Gospodovo povabilo k pripadnosti njegovi Besedi, da bi
postali njegovi učenci. Kot dokazuje sv. Avguštin, se verniki »krepijo z vero«.
Sveti škof iz Hipona je imel tehtne razloge, da se je izrazil na tak način. Kot vemo
je bilo njegovo življenje eno samo neprekinjeno iskanje lepote vere, dokler se njegovo
srce ni spočilo v Bogu. Številni njegovi spisi, v katerih pojasnjuje pomen verovanja
in resničnost vere, še danes predstavljajo bogastvo brez primere in omogočajo mnogim
ljudem, ki iščejo Boga, da najdejo pravo pot do 'vrat vere'.
Vera raste
in se krepi samo skozi verovanje. Ni druge možnosti za dosego gotovosti glede lastnega
življenja kot prepustiti se vedno bolj v roke ljubezni, ki je toliko večja, kolikor
bolj izvira iz Boga.
Audio:
Ob tej priložnosti
želim povabiti sobrate škofe z vsega sveta, naj se pridružijo Petrovemu nasledniku
v času duhovne milosti, ki nam jo nudi Gospod, da bi se spomnili dragocenega daru
vere. To leto želimo obeležiti na dostojen in plodovit način. Poglobiti bomo morali
razmišljanje o veri, da bi vsem, ki verujejo v Kristusa, pomagali k bolj zavestni
in poživljeni pripadnosti evangeliju, zlasti v trenutku globokih sprememb, ki jih
doživlja človeštvo. Imeli bomo priložnost izpovedati vero v vstalega Gospoda po naših
stolnicah in cerkvah po vsem svetu, po naših hišah in družinah, da bi vsak začutil
globoko potrebo po boljšemu poznavanju in posredovanju vere prihodnjim rodovom. Verske
in župnijske skupnosti ter vse stare in nove cerkvene stvarnosti bodo v tem letu
vere iskale načine za javno oznanilo izpovedi vere.
Audio:
Želim si,
da bi to leto v vsakem verniku vzbudilo hrepenenje po izpovedovanjuvere v polnosti s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in upanjem. To bo priložnost
tudi za poglobitev praznovanja vere v bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki
je »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja
vsa njena moč«. Hkrati pa upam, da bo življenjsko pričevanje vernikov raslo
v svoji verodostojnosti. Znova odkriti vsebine vere, ki jo izpovedujemo, živimo in
molimo, in razmišljati o samem dejanju vere sta nalogi, ki si ju mora zlasti v tem
letu zadati vsak vernik.
Ni naključje, da so se morali kristjani v prvih
stoletjih izpoved vere naučiti na pamet. Ta jim je služila kot vsakdanja molitev,
da ne bi pozabili na dolžnost, ki so jo sprejeli s krstom. Zelo pomenljivo na to opozarja
sv. Avguštin, ko v pridigi o javni izpovedi vere pravi: »Izpoved svete skrivnosti,
ki ste jo prejeli vsi skupaj in ste jo danes eden za drugim izrekli, so besede,
na katerih se gradi vera Matere Cerkve, ki sloni na trdnem temelju, ki je Kristus
Gospod ... Vi ste jo torej prejeli in izpovedali, toda v mislih in v srcu jo morate
imeti vedno pred očmi, ponavljati jo morate na svojih ležiščih, razmišljati o njej
na trgih in je ne pozabljati med obroki: pa tudi kadar s telesom spite, morate bedeti
v njej s srcem.«
Audio:
Na tej točki
želim zarisati pot, ki bo pomagala pri globljem razumevanju ne samo vsebin vere, ampak
tudi dejanja, s katerim se odločimo, da se bomo povsem svobodno docela zaupali Bogu.
Med dejanjem vere in vsebinami, ki jim pritrjujemo, namreč vlada globoka edinost.
Apostol Pavel omogoča vstop v notranjost te stvarnosti, ko piše: »S srcem verujemo
... z usti pa izpovedujemo vero« (Rim 10,10). Srce pomeni, da je prvo dejanje,
s katerim pridemo do vere, Božji dar in delo milosti, ki deluje in preobrača človeka
vse do njegove najgloblje notranjosti.
Primer Lidije je glede tega zelo zgovoren.
Sveti Luka pripoveduje, da je Pavel, medtem ko se je mudil v Filipih, šel v soboto
oznanjat evangelij nekaterim ženam, med katerimi je bila Lidija, ki ji je »Gospod
odprl srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam« (Apd 16,14). Smisel, zajet
v te besede, je pomemben. Sveti Luka uči, da poznavanje vsebin vere ni dovolj, če
potem srca, ki je pravo človekovo svetišče, ne odpre milost, ki omogoča, da se zazremo
v globino in razumemo, da je to, kar je bilo oznanjeno, Božja Beseda.
Izpovedati
z usti pa pomeni, da vera vključuje tudi pričevanje in javno nalogo. Kristjan ne more
nikoli misliti, da je verovanje zasebna zadeva. Vera pomeni odločiti se ostati z Gospodom
in živeti z Njim. 'Življenje z Njim' uvaja v razumevanje razlogov za verovanje.
Ravno zato, ker je svobodno dejanje, vera zahteva tudi družbeno odgovornost do tega,
kar verujemo. Cerkev na binkoštni dan jasno pokaže to javno razsežnost verovanja in
oznanjevanja svoje vere vsem ljudem brez strahu. Dar Svetega Duha nas usposobi za
poslanstvo in utrjuje naše pričevanje tako, da je to iskreno in pogumno.
Sama
izpoved vere je hkrati osebno in skupnostno dejanje. Prvi subjekt vere je namreč Cerkev.
V veri krščanske skupnosti vsakdo prejema krst, učinkovito znamenje vstopa v krog
verujočega ljudstva za dosego odrešenja. Katekizem Katoliške Cerkve piše: »'Verujem'
je vera Cerkve, ki jo vsak vernik izpoveduje osebno, zlasti ob krstu. 'Verujemo' je
vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje, zbrani na koncilu ali bolj splošno bogoslužni
zbor vernikov. 'Verujem' pa tudi naša Mati Cerkev s svojo vero odgovarja Bogu
in nas uči reči 'verujem', 'verujemo'.«
Kot lahko vidimo, je poznavanje
vsebin vere bistvenega pomena za zorenje osebnega soglasja oziroma polne pripadnosti
z umom in voljo temu, kar nam predlaga Cerkev. Poznavanje vere uvaja v celovitost
odrešenjske skrivnosti, ki nam jo je razodel Bog. Soglasje torej predpostavlja, da
kadar verujemo, svobodno sprejemamo celotno skrivnost vere, kajti porok njene resnice
je sam Bog, ki se razodeva in nam omogoča spoznanje njegove skrivnosti ljubezni.
Po
drugi strani ne smemo pozabiti, da mnogi ljudje v našem kulturnem okolju ne priznavajo
daru vere, kljub temu pa iskreno iščejo zadnji smisel in dokončno resnico o svojem
bivanju in o svetu. To iskanje je pristna 'predhodnica' vere, saj ljudi usmerja
na pot, ki vodi k skrivnosti Boga. Tudi sam človekov razum nosi v sebi potrebo po
tem, kar 'vedno velja in ostaja'. Ta potreba predstavlja trajno povabilo, neizbrisno
zapisano v človekovo srce, da stopimo na pot in poiščemo Tistega, ki ga sicer ne bi
iskali, če nam ne bi prišel naproti. Vera nas vabi ravno k temu srečanju in nas v
polnosti odpira zanj.
Audio:
V Katekizmu
Katoliške Cerkve lahko vsi najdejo dragocen in nepogrešljiv pripomoček za dostop
do sistematičnega poznavanja vsebin vere. Katekizem predstavlja enega izmed najpomembnejših
sadov II. vatikanskega cerkvenega zbora. V apostolski konstituciji Zaklad vere,
ki jo je zagotovo ne po naključju podpisal ravno ob 30. obletnici odprtja II. vatikanskega
cerkvenega zbora, je blaženi Janez Pavel II. zapisal: »Katekizem bo izredno
pomemben prispevek k prenovi celotnega cerkvenega življenja ... Razumem ga
kot uporabno in legitimno orodje v službi cerkvene edinosti in kot zanesljivo pravilo
pri poučevanju vere.«
S tega vidika bo moralo leto vere izraziti
skupno prizadevanje za vnovično odkritje in študij temeljnih vsebin vere, ki so sistematično
in organsko povzete v Katekizmu Katoliške Cerkve. Tukaj se namreč pokaže bogastvo
nauka, ki ga je Cerkev sprejela, hranila in posredovala naprej skozi svojo dvatisočletno
zgodovino. Od Svetega pisma do cerkvenih očetov, od teologov do svetnikov,
ki so se pojavljali skozi stoletja, Katekizem nudi trajen spomin na številne
načine, na katere je Cerkev meditirala o veri in napredovala v nauku, da bi vernikom
ponudila gotovost v njihovem verskem življenju.
Katekizem Katoliške Cerkve
po svoji strukturi odraža razvoj vere vse do velikih tem vsakdanjega življenja. Stran
za stranjo lahko odkrivamo, da to, kar nam prinaša, ni teorija, ampak srečanje z Osebo,
ki živi v Cerkvi. Izpovedi vere namreč sledi razlaga zakramentalnega življenja, v
katerem je prisoten Kristus, ki deluje in nadaljuje z izgradnjo svoje Cerkve. Brez
bogoslužja in zakramentov izpoved vere ne bi bila učinkovita, ker bi pogrešala milost,
ki podpira pričevanje kristjanov. Prav tako tudi katekizemski nauk o moralnem življenju
dobi popolnoma drug pomen, če je postavljen v razmerje z vero, bogoslužjem in molitvijo.
V
tem letu bo torej Katekizem Katoliške Cerkve lahko služil kot pravo
orodje v podporo vere, zlasti za vse, ki jim je pri srcu krščanska vzgoja, ki je tako
odločilnega pomena v našem kulturnem okolju. V ta namen sem Kongregacijo za nauk
vere povabil, naj v sodelovanju s pristojnimi dikasteriji Svetega sedeža
sestavi navodilo, s katerim bo Cerkvi in vernikom dala nekaj namigov za življenje
leta vere na bolj učinkovite in primerne načine v službi verovanja in evangeliziranja.
Vera
je namreč bolj kot v preteklosti izpostavljena vrsti vprašanj, ki izhajajo iz spremenjene
miselnosti. Ta še zlasti krči območje razumskih gotovosti na to, kar predstavljajo
znanstveni in tehnološki dosežki. Kljub temu se Cerkev ni nikoli bala pokazati, kako
med vero in pristno znanostjo ni nikakršnega spora, saj vsaka po svoji poti stremita
k resnici.
Audio:
Tekom tega
leta bo odločilnega pomena obnoviti zgodovino naše vere, v kateri se na skrivnosten
način prepletata svetost in grešnost. Medtem ko prva izpostavlja velik prispevek,
ki so ga možje in žene prispevali k rasti in razvoju skupnosti s pričevanjem svojega
življenja, mora drugi v vsakem človeku sprožiti iskreno in trajno prizadevanje za
spreobrnjenje, da bi doživeli usmiljenje Očeta, ki prihaja naproti vsem ljudem.
V
tem času bomo uprli pogled v Jezusa Kristusa, »začetnika in dopolnitelja vere«
(Heb12,2). V njem najde potešitev sleherni nemir in hrepenenje človeškega srca.
Radost ljubezni, odgovor na dramo trpljenja in bolečine, moč odpuščanja po razžalitvi
in zmaga življenja nad praznino smrti, vse to je izpolnjeno v skrivnosti njegovega
učlovečenja, tega, da je postal človek, deležen naše človeške slabosti, da bi jo preobrazil
z močjo svojega vstajenja. V njem, ki je umrl in vstal zaradi našega odrešenja, so
docela pojasnjeni primeri vere, ki so zaznamovali teh dva tisoč let naše zgodovine
zveličanja.
Audio:
Marija je po
veri sprejela angelovo besedo in verjela oznanilu, da bo postala Božja Mati v poslušnosti
svoji predanosti (prim. Lk 1,38). Ko je obiskala Elizabeto, je svojo hvalnico namenila
Najvišjemu zaradi čudovitih del, ki jih je izvršil v vseh, ki se mu izročijo (prim.
Lk 1,46–55). Z veseljem in velikim pričakovanjem je rodila svojega edinega Sina, pri
čemer je ohranila nedotaknjeno svojo deviškost (prim. Lk 2,6–7). Zaupala je svojemu
zaročencu Jožefu in Jezusa odpeljala v Egipt, da bi ga rešila pred Herodovim preganjanjem
(prim. Mt 2,13–15). Z isto vero je sledila Gospodu pri njegovem oznanjevanju in ostala
z Njim vse do Golgote (prim. Jn 19,25–27). Marija je z vero okusila sadove Jezusovega
vstajenja in jo, potem ko je ohranila sleherni spomin v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51),
posredovala dvanajsterim, ki so bili skupaj z njo zbrani v dvorani zadnje večerje,
da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 1,14; 2,1–4).
Audio:
Apostoli so
po veri zapustili vse, da bi hodili za Učenikom (prim. Mr 10,28). Verjeli so
njegovim besedam, s katerimi je oznanjal Božje kraljestvo, ki je prišlo in se uresničilo
v njegovi osebi (prim. Lk 11,20). Živeli so skupaj z Jezusom, ki jim je razlagal
svoj nauk in jim zapustil novo pravilo življenja, po katerem jih bodo po njegovi smrti
prepoznali kot njegove učence (prim. Jn 13,34–35). Po veri so šli po vsem svetu,
da bi izpolnili poslanstvo in ponesli evangelij vsakemu človeku (prim. Mr 16,15)
ter brez strahu vsem oznanili veselje vstajenja, katerega zveste priče so bili. Po
veri so učenci oblikovali prvo skupnost, zbrano okrog nauka apostolov, v molitvi,
obhajanju evharistije in skupnem uživanju tega, kar so imeli, da bi poskrbeli za potrebe
bratov (prim. Apd 2,42–47).
Po veri so mučenci darovali svoja življenja,
da bi pričevali za resnico evangelija, ki jih je preobrazila in jih usposobila, da
so prišli do največjega daru ljubezni z odpuščanjem svojim preganjalcem. Po veri so
možje in žene posvetili svoja življenja Kristusu, zapustili vse in zaživeli v evangeljski
preproščini pokorščino, uboštvo in čistost, ki so konkretna znamenja pričakovanja
Gospoda, ki ne zamuja s svojim prihodom. Po veri so se številni kristjani zavzeli
za pravičnost, da bi konkretizirali Gospodovo besedo, ki je prišel oznanjat osvoboditev
od zatiranja in leto milosti za vse (prim. Lk 4,18–19).
Skozi stoletja
so možje in žene vseh starosti, katerih imena so zapisana v knjigi življenja (prim.
Raz 7,9; 13,8), izpovedali lepoto hoje za Gospodom Jezusom, kamor so bili poklicani,
da pričujejo kot kristjani: v družini, v poklicu, v javnem življenju, v izvrševanju
karizem in služb, v katere so bili poklicani. Po veri živimo tudi mi za živo priznanje
Gospoda Jezusa, ki je prisoten v našem življenju in v zgodovini.
Audio:
Leto vere
bo ugodna priložnost tudi za poglobitev pričevanja ljubezni. Sveti Pavel pravi: »Za
zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen«
(1 Kor 13,13). Apostol Jakob je z besedami, ki vse od začetka zadevajo kristjane,
še odločneje zatrdil: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima
pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje
hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!' a jima
ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del;
sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: 'Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži
mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del'« (Jak
2,14–18).
Vera brez ljubezni ne prinaša sadov, ljubezen brez vere pa bi bilo
občutje, nenehno prepuščeno dvomu. Vera in ljubezen ne moreta ena brez druge, tako
da ena omogoča drugi, da izpolni svojo pot. Številni kristjani namreč svoje življenje
z ljubeznijo darujejo tistemu, ki je sam, zapostavljen ali izključen, kakor tudi tistemu,
ki je prvi, h kateremu se kaže napotiti, in najpomembnejši, saj se ravno v njem odraža
Kristusovo obličje. Zaradi vere lahko v tistih, ki prosijo naše ljubezni, prepoznamo
obličje vstalega Gospoda. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov,
ste meni storili« (Mt 25,40). Te njegove besede veljajo kot nepozaben opomin
in trajno povabilo, naj ljubezen, s katero On skrbi za nas, darujemo naprej. Vera
omogoča, da prepoznamo Kristusa, njegova ljubezen pa nas vodi k temu, da mu priskočimo
na pomoč vsakokrat, ko na življenjski poti on sam postane naš bližnji. Okrepljeni
z vero polni upanja gledamo na naše delovanje v svetu in »pričakujemo nova nebesa
in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13; prim. Raz
21,1).
Audio:
Ob koncu svojega
življenja je apostol Pavel učenca Timoteja prosil, naj si 'prizadeva za vero'
(prim. 2 Tim 2,22) enako zavzeto kot takrat, ko je bil še mlad (prim. 2
Tim 3,16). To povabilo je namenjeno tudi vsakemu izmed nas, da se v veri ne bi
polenili. Vera je življenjska spremljevalka, ki omogoča, da z vedno novim pogledom
opazimo čudovita dela, ki jih Bog dela za nas. Pozorna je na znamenja časov v današnjem
zgodovinskem trenutku in vsakega izmed nas vodi k temu, da bi postal živo znamenje
prisotnosti Vstalega v svetu. Svet danes še posebej potrebuje verodostojno pričevanje
tistih, ki imajo z Gospodovo Besedo razsvetljen um in srce in ki so za hrepenenje
po Bogu in resničnem življenju brez konca sposobni odpreti tudi um in srce drugih
ljudi.
»Molite, da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala«
(2 Tes 3,1). Naj to leto vere okrepi odnos s Kristusom Gospodom, kajti
samo v Njem sta gotovost za pogled v prihodnost ter zagotovilo pristne in trajne ljubezni.
Besede apostola Petra dokončno osvetljujejo vero: »Bodite tega veseli, čeprav
morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere
veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo
in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete
vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju,
ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš« (1 Pt 1,6–9). Krščansko
življenje ima izkušnjo veselja in trpljenja. Koliko svetnikov je doživelo to samoto!
Koliko vernikov se tudi v našem času čuti preizkušane zaradi molka Boga, medtem ko
bi si želeli prisluhniti njegovemu tolažilnemu glasu! Življenjske preizkušnje omogočajo
razumevanje skrivnosti križa in soudeležbe pri Kristusovem trpljenju (prim. Kol
1,24), hkrati pa so uvod v veselje in upanje, kamor vera vodi: »Močan sem tedaj,
ko sem slaboten« (2 Kor 12,10). S trdno gotovostjo verujemo, da je Gospod
Jezus porazil zlo in smrt. S tem varnim zaupanjem se izročamo Njemu. On, ki je prisoten
sredi med nami, premaguje Satanovo moč (prim. Lk 11,20). Cerkev, vidna skupnost
njegovega usmiljenja, pa ostaja v Njem kot znamenje dokončne sprave z Očetom.