Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 19. navadno nedeljo
V evangeliju še vedno poslušamo Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo
hlebov in ribic, kako poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi:
»Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja
iz nebes in daje svetu življenje« (Jn 6,32–33). S tem poistoveti samega sebe,
lastno telo in kri, s kruhom: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo
jé ta kruh, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje
sveta« (Jn 6,51). Tako se Jezus razodene kot kruh življenja, ki ga večni Oče daje
ljudem.
V evharistiji se razodeva načrt ljubezni, ki vodi vso odrešenjsko zgodovino
(prim. Ef 1,10; 3,8–11). V tej zgodovini se troedini Bog, ki je ljubezen sama (prim.
Jn 4,7–8), v polnosti poveže z našim človeškim bivanjem. Pod podobama kruha in vina,
pod katerima se nam Kristus daruje pri velikonočni gostiji (prim. Lk 22,14–20; 1 Kor
11,23–26), je navzoče Božje življenje, ki prihaja k nam in se nam podarja v zakramentalni
podobi.
Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni,
govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor jé od tega kruha, bo
živel vekomaj« (Jn 6,51). »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za
življenje sveta« (Jn 6,51). S temi besedami je Gospod pojasnil resnični
pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govore nam tudi o notranjem sočutju, ki
ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju
do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov (prim. Mt 20,34; Mr 6,34; Lk
19,41). Na zelo človeški način je Jezus izražal Božji zveličavni načrt za vsakega
človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno
aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu
za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega
sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba
ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka,
ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja
z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim,
da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa.
Tako
prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje
življenje in jim tako izkazal »ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ko torej
naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova
daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi
sam postane »razlomljen kruh« za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.