Grško-melkitska katoliška Cerkev

Kdo so melkiti? Pojem melkit, ki označuje to Cerkev izhaja iz sirske besede malko kar pomeni 'kralj'. To poimenovanje so začeli uporabljati za cerkveno skupnost v času takoj po 4. ekumenskem cerkvenem zboru v Kalcedoniji, ki je bil leta 451. Koncil se je pri teoloških razpravah, da sta v Kristusu dve naravi, božja in človeška, uprl na spise Cirila Aleksandrijskega in papeža Leona Velikega. To resnico je koncil podrobno določil in povzdignil v dogmo. Antiohijska in Aleksandrijska cerkev sta se uprli sprejemu te dogme in se tako ločili od Velike Cerkve ter s tem v praksi zanikali ime melkiti, saj bi po imenu morali biti vdani kralju oziroma cesarju. Po hudih in krvavih sporih so končno sprejeli kalcedonski koncil. Melkiti so bili prvi, ki so kot cerkven jezik v 8. stoletju uvedli arabščino. V času muslimanske nadvlade so jih tako muslimani kot drugi kristjani imenovali 'rimljani' oziroma 'bizantinci' ter s tem hoteli povedati, da pripadajo grško-katoliški Cerkvi. Po letu 1729 so ponovno sprejeli staro poimenovanje in od takrat se imenuje grško melkitska katoliška Cerkev z večinsko arabsko govorečimi verniki, ki je od 18. stoletja naprej v občestvu z rimsko Cerkvijo. Danes se z imenom melkiti poistovetijo člani grško katoliške Cerkve treh starodavnih patriarhatov: Antiohije, Jeruzalema in Aleksandrije. Gre za cerkev sui juris, bizantinskega obreda, ki jo vodi patriarh Antiohije grko-melkitov s sedežem v Damasku. Sedanji patriarh njegova blaženost Gregorij III. Laham je bil izvoljen 29. novembra 2000 in postavljen na čelo okoli milijon in dvesto tisoč vernikom.

Audio: