Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik sv. Klare Asiške
Papež Benedikt XVI. je med katehezo septembra 2010 o sv. Klari Asiški dejal: »Ena
tistih svetnic, ki jih imamo najraje, je nedvomno sv. Klara Asiška, ki je živela
v 13. stoletju, sodobnica sv. Frančiška Asiškega. Njeno pričevanje nam kaže, koliko
Cerkev dolguje pogumnim ženam z močno vero, kakršna je bila ona, ki so bile sposobne
dati odločilen zagon za obnovo Cerkve.«
Deviška nevesta Kristusa Klara
se je rodila leta 1193 v aristokratski in bogati družini. Odpovedala se je plemstvu
in bogastvu, da bi živela ponižno in v uboštvu ter se oklenila tistega načina življenja,
ki ga je ponujal Frančišek Asiški. Čeprav so njeni sorodniki, kakor je bilo takrat
v navadi, pripravljali poroko s kakim pomembnim človekom, je Klara pri osemnajstih
letih s pogumnim dejanjem, ki sta ji ga navdihnila globoko hrepenenje po hoji za Kristusom
in občudovanje Frančiška, zapustila očetno hišo in se samo v spremstvu prijateljice
na skrivaj pridružila manjšim bratom pri cerkvici Porciunkuli. Bil je večer cvetne
nedelje 1211. Med splošno ganjenostjo je bilo opravljeno zelo simbolično dejanje:
Frančišek ji je, medtem ko so njegovi tovariši držali v rokah prižgane bakle, ostrigel
lase in Klara je oblekla grobo spokorniško obleko. V tem trenutku je postala deviška
nevesta Kristusa, ponižnega in ubogega, in se mu je povsem posvetila.
Prvo
zapisano Vodilo Zlasti na začetku svojega redovnega izkustva je imela Klara
v Frančišku ne le učitelja, ampak tudi bratskega prijatelja. Prijateljstvo med tema
svetnikoma se kaže kot zelo lep in pomemben vidik. Ko se srečata dve čisti in od iste
ljubezni do Boga vžgani duši, iz vzajemnega prijateljstva zajemata močno spodbudo
za hojo po poti popolnosti. Prijateljstvo je eno najplemenitejših in najbolj vzvišenih
čutenj, ki jih božja milost očisti in preobrazi.
Potem ko je nekaj mesecev
preživela v drugih meniških skupnostih in se upirala pritiskom sorodnikov, ki niso
soglašali z njeno odločitvijo, se je Klara s prvimi tovarišicami ustalila pri cerkvici
sv. Damijana, kjer so si bratje zgradili majhen samostan. V tem samostanu je živela
več kot 40 let, vse do smrti, ki jo je doletela leta 1253.
Svetniki – veliki
dobrotniki človeštva V samostanu pri sv. Damijanu je Klara junaško živela kreposti,
ki bi morale zaznamovati vsakega kristjana: ponižnost, duha pobožnosti in spokornosti,
ljubezen. Čeprav je bila predstojnica, je hotela sama streči bolnim sestram in se
je lotevala tudi najnižjih opravil: ljubezen namreč premaguje vsak odpor; kdor ljubi,
z veseljem opravi vsako žrtev. Njena vera v evharistično resnično navzočnost je bila
tolikšna, da se je dvakrat zgodil čudež. Zgolj s tem, da je pokazala Najsvetejše,
je odgnala saracenske najemniške vojake, ki so bili na tem, da napadejo samostan sv.
Damijana in oplenijo Assisi. Tudi ti dogodki so nagnili papeža Aleksandra IV., da
jo je razglasil za svetnico že dve leti po smrti, leta 1255.