Maronitska Cerkev

Maronitska Cerkev je samostojna cerkev znotraj katoliške Cerkve. Maroniti sestavljajo skupnost vzhodnih katoličanov sirsko-antiohijskega obreda, ki živijo v glavnem v Libanonu, priseljenci pa so tudi na Cipru in v Ameriki. Maronitska Cerkev je edina vzhodna katoliška Cerkev, ki nima pravoslavne različice. Patriarh maronitske Cerkve, ki je poglavar okoli trem milijonom in dvesto tisoč vernikom, nosi naslov patriarh Antiohije in vsega maronitskega bližnjega Vzhoda, s sedežem od leta 1790 v Bkerke v Libanonu. Sedanji patriarh je Njegova blaženost patriarh Béchara Boutros Raï, od leta 2011.

Ime maronitske Cerkve verjetno izhaja iz imena sirsko-antiohijskega puščavnika Marona, ki je umrl v začetku petega stoletja in so nad njegovim grobom zgradili samostan svetega Marona. Osnovna značilnost maronitske Cerkve naj bi bila za razliko od drugih vzhodnih katoliških Cerkva, da so že od vsega začetka sprejeli nauk kalcedonskega koncila, čeprav so bili znotraj omenjenega samostana menihi, ki so nasprotovali temu nauku.

Začetki maronitske Cerkve kot cerkvene skupnosti so nekje v sedmem stoletju, v tistem obdobju, ko so menihi samostana svetega Marona sprejeli nauk monoteletizma, ki zagovarja, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek imel eno samo svobodno voljo in s tem poudarili samo Kristusovo božjo naravo, kar je v nasprotju z naukom, ki pravi, da je Jezus Kristus imel svobodno voljo kot Bog in kot človek. Nauk monoteletizma so skoraj enoglasno sprejeti sirski kristjani, medtem ko je Rimska cerkev takoj ta nauk obsodila kot herezijo, kar je kmalu potrdil tudi VI. ekumenski koncil v Carigradu leta 681. V tem času sporov, ko se maronitski menihi niso hoteli podrediti antiohijskemu patriarhu, so izvolili lastnega patriarha. Ta praksa je ostala vse do današnjih dni. Kot kažejo okoliščine, pa heretični monoteletski nauk ni bil sprejet v nauk in prakso maronitske Cerkve.

Ob koncu IX. stoletja pod vse večjim pritiskom arabcev, potem ko je bil uničen samostan in vse večjo islamizacijo, so se maroniti množično zatekli v gozdna in gorata področja Libanona, kjer so ostali vse do danes. Tam so oblikovali versko in politično enovite skupnosti, ki so bile zaradi nedostopnosti in obdanosti z islamskih prebivalstvom ločene od ostalega katoliškega sveta. Znotraj vladavine mamelukov so imeli neko sicer zelo omejeno samostojnost. Ob koncu XI. stoletja je maronitska skupnost z odobravanjem sprejela poseg krščanskih križarjev na bližnjem vzhodu in jim tudi svojimi močmi pomagala. Po propadu križarskih kraljestev ob koncu XIII. stoletja so bili ponovno podvrženi nadvladi mamelukov vse do prihoda in nadvlade otomanov v začetku XVI. stoletja. Zaradi velikih davkov, ki so jih maronitski skupnosti nalagali mameluki še pred prihodom križarjev so mnogi maroniti pribežali na otok Ciper, kjer so imeli veliko boljše pogoje za življenje. Potrjeno je, da je bil že leta 1121 maronitski samostan na Cipru. Ves ta čas je maronitska cerkev ohranila popolno občestvo z Rimom. Maronitski patriarhi ali pa njihovi odposlanci so se udeleževali koncilov, ki jih je sklical papež. Iz te tesne povezanosti med obema Cerkvama izhaja tudi ustanovitev maronitskega rimskega kolegija leta 1584.

V XIX. stoletju je maronitska skupnost zelo trpela zaradi krvavih spopadov z druzi, ene od muslimanskih skupin. Po razpadu otomanskega cesarstva leta 1920 so ustanovili republiko Libanon. Po mesebojnem dogovoru verstev, ki so v Libanonu, je predsednik Libanona maronit, predsednik vlade sumitski musliman, predsednik parlamenta pa šitski musliman. Po ustanovitvi Izraelske države se je mirno sožitje različnih ver v Libanonu porušilo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaradi tega prišlo do državljanske vojne. Nestabilnost pa od takrat traja vse do danes.

Kljub določenim obdobjem latinizacije je ohranila maronitska Cerkev na mnogih področjih antiohijsko teološko izročilo. V zadnjem obdobju pa so ponovno uvedli posebne značilnosti maronitske liturgije, bodisi v bogoslužnem molitveniku bodisi v mašni knjigi.

Audio: