Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 18. navadno nedeljo
Misli za današnjo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude papeža Benedikta
XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni.
»To je Božje delo,
da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)
Evharistična
vera Cerkve »Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi
besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja
skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje čudenje ob spremenjenju bistva kruha in
vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko
predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«;
je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera,
ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča
se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se
hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih:
»Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni
zakrament vedno v središču življenja Cerkve. »Zaradi evharistije se Cerkev vedno
znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko
globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja,
ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka
resnična prenova je na nek način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično
navzočnost sredi njegovega ljudstva.
Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji
večerji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt
in svoje vstajenje s tem, da je že v tisti uri daroval svojim učencem samega sebe
v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (primJn 6, 31–33).
Če je antični svet sanjal, da je končno prava človekova hrana – to, od česar on kot
človek živi – logos, ki je čisti razum, je zdaj ta Logos res postal
hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo
torej samo statično učlovečenega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega
darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resničnost na poprej
nedoumljiv način: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udeležbi pri Jezusovi
daritvi udeležba pri njegovem telesu in krvi, postane združitev.
Kruh,
ki je prišel iz nebes Prva stvarnost evharistične vere je skrivnost samega
Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izražena beseda,
ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega
Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po
njem rešil.« (Jn 3,16–17). Te besede kažejo na prvenstveni razlog Božjega
daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marveč samega sebe; daje nam svoje
telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir
te ljubezni. On je večni Božji Sin, ki nam ga daruje Oče. V evangeliju ponovno poslušamo
Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo hlebov in ribic, kako
poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj Oče vam daje
pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu
življenje« (Jn 6,32–33).