Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 18. navadno nedeljo

Misli za današnjo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude papeža Benedikta XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni.

»To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)

Evharistična vera Cerkve
»Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje čudenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«; je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera, ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih: »Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v središču življenja Cerkve. »Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resnična prenova je na nek način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično navzočnost sredi njegovega ljudstva.

Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji večerji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt in svoje vstajenje s tem, da je že v tisti uri daroval svojim učencem samega sebe v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (prim Jn 6, 31–33). Če je antični svet sanjal, da je končno prava človekova hrana – to, od česar on kot človek živi – logos, ki je čisti razum, je zdaj ta Logos res postal hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo torej samo statično učlovečenega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resničnost na poprej nedoumljiv način: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udeležbi pri Jezusovi daritvi udeležba pri njegovem telesu in krvi, postane združitev.

Kruh, ki je prišel iz nebes
Prva stvarnost evharistične vere je skrivnost samega Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izražena beseda, ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,16–17). Te besede kažejo na prvenstveni razlog Božjega daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marveč samega sebe; daje nam svoje telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir te ljubezni. On je večni Božji Sin, ki nam ga daruje Oče. V evangeliju ponovno poslušamo Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo hlebov in ribic, kako poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje« (Jn 6,32–33).

Audio: