Papež Benedikt XVI. med današnjo splošno avdienco: Odnos z Bogom raste preko molitve
CASTEL GANDOLFO (sreda, 1. avgust 2012, RV) – Sv. Alfonz Marija Ligvorij
je molitev smatral za nujno in zanesljivo sredstvo za dosego zveličanja in
vseh milosti, katere potrebujemo, da bi le-to dosegli. Danes so se po enomesečnem
premoru ponovno začele sredine splošne avdience. Papež Benedikt XVI. je vernike nagovoril
na Trgu svobode, ki se nahaja pred apostolsko palačo v Castel Gandolfu, kjer preživlja
poletne mesece. Katehezo je posvetil sv. Alfonzu Mariji Ligvoriju, katerega liturgični
praznik vesoljna Cerkev obhaja na današnji dan. Posebej je izpostavil svetnikovo razumevanje
molitve. Trenutni tematski sklop sredinih katehez je namreč posvečen prav molitvi.
Naj spomnimo, da je sveti oče med zadnjimi katehezami junija govoril o molitvi v Pavlovih
pismih.
Sv. Alfonz, škof in cerkveni učitelj, ustanovitelj Kongregacije presvetega
Odrešenika ali reda redemptoristov, je zavetnik moralnih teologov in spovednikov.
Je eden najbolj priljubljenih svetnikov iz 18. stoletja, je dejal Benedikt XVI. In
sicer zaradi svoje preproste in neposredne drže ter zaradi svojega nauka o zakramentu
sprave: »V obdobju velike strogosti, ki je bila sad janzenističnega vpliva, je
priporočal spovednikom, naj pri podeljevanju tega zakramenta razodevajo radosten objem
Boga Očeta, ki se v svojem neskončnem usmiljenju ne naveliča sprejemati skesanega
sina.«
Alfonzovo razumevanje molitve je dragoceno in polno duhovnega navdiha.
S tem, da je molitev imenoval »sredstvo«, nas spominja na cilj, ki naj bi ga
dosegli: »Bog je ustvaril iz ljubezni, da bi nam lahko podaril življenje v polnosti;
toda ta cilj, to življenje v polnosti, se je zavoljo greha oddaljilo in le Božja milost
ga lahko naredi dosegljivega.« Da bi razložil to temeljno resnico, se je sv. Alfonz
domislil reka: »Kdor moli, se zveliča; kdor ne moli, se pogubi!« Po
papeževih besedah je bil Alfonz prepričan, da je zveličanje z molitvijo zanesljivo.
Vsakomur je dana milost, da lahko moli. Če ne molimo, torej tudi nimamo opravičila.
Zato je Alfonz molitev imenoval nujno in zanesljivo sredstvo. Želel je, da bi razumeli,
da je molitev potrebna v vsaki življenjski situaciji, še posebej v trenutkih preizkušnje.
»Vedno moramo z zaupanjem trkati na Gospodova vrata, v zavesti, da On v vsem skrbi
za svoje otroke, za nas. Zato smo povabljeni, da se ne bojimo zatekati se k Njemu
in z zaupanjem prinašati predenj naše prošnje, v gotovosti, da bomo prejeli, kar potrebujemo.«
Glavno
vprašanje je torej, kaj zares potrebujem v svojem življenju. Benedikt XVI. skupaj
s sv. Alfonzom odgovarja, da je najnujnejše zdravje in zanj potrebne milosti. Pri
tem pa seveda ne gre le za zdravje telesa, temveč predvsem tudi za zdravje duše, ki
nam ga podarja Jezus. Bolj kot karkoli drugega torej potrebujemo »njegovo osvobajajočo
navzočnost, ki naše bivanje dela resnično v polnosti človeško
in zato napolnjeno z radostjo«. Njega in njegovo milost pa lahko sprejmemo le
preko molitve. On nam pomaga odkrivati resnično dobro in nas dela sposobne, da to
dobro, ki smo ga spoznali, tudi udejanjimo. Pogosto se namreč zgodi, da spoznamo dobro,
a ga ne zmoremo uresničevati. To moremo le z molitvijo. »Gospodov učenec ve, da
je vedno izpostavljen skušnjavi, zato v molitvi prosi Boga za pomoč, da bi
jo premagal.«
Tudi mi se moramo zavedati svoje slabotnosti in ponižno prositi
Boga za pomoč. Zaupati moramo v bogastvo njegovega usmiljenja. Kristjan naj se ne
bi bal prepustiti se Božji skrbi. V gotovosti, da Gospod ne bo odrekel svoje pomoči
tistemu, ki ga ponižno prosi, bo preko molitve prejel potrebno moč za udejanjanje
dobrega. Sv. Alfonz nas spominja, da je za naše življenje odnos z Bogom bistvenega
pomena: »Brez odnosa z Bogom manjka temeljni odnos. In le-ta se uresničuje
v pogovoru z Njim, v vsakodnevni osebni molitvi ter v udeležbi pri zakramentih.
Tako lahko ta odnos raste v nas, v nas lahko raste Božja navzočnost, ki usmerja
našo pot, jo razsvetljuje in dela zanesljivo ter vedro tudi sredi težav in nevarnosti.«