Prior taizéjske skupnosti: Edinost Kristusovega telesa že obstaja v Bogu
TAIZÉ (nedelja, 22. julij 2012, RV) – Če je občestvo, utemeljeno s krstom v
enem samem Duhu, dar Boga, potem ekumenizem ne more biti le človeško prizadevanje
za uskladitev različnih tradicij. Prva naloga ekumenizma mora biti iskanje življenja
v občestvu z Bogom. Občestvo kot dar, sprava kot izmenjava darov in ekumenska pot
so teme, ki so del premišljevanja brata Aloisa, priorja skupnosti iz Taizéja. Vatikanski
časopis L'Osservatore Romano je v teh dneh objavil najpomenljivejše odlomke njegovega
nagovora med nedavnim mednarodnim evharističnim kongresom v Dublinu.
Brat Alois
je med drugim izpostavil »združenost s Kristusom«, ki je edina pot za uresničevanje
ekumenizma. Cerkvene skupnosti resda razodevajo raznolike oblike življenja tega občestva
z Bogom, a globlja ko je pripadnost vsakega posameznika Kristusu, bolj se lahko prepoznavamo
kot sestre in bratje. Po drugi strani pa je tudi prav prepoznavanje sester in bratov
v naših bližnjih znamenje resnične pripadnosti Kristusu. Bolj kot da se opredeljujemo
kot katoličani, protestantje ali pravoslavni, bi se morali kristjani prepoznavati
kot krščeni.
Da bi omogočili spravo, je iz različnih tradicij potrebno izpostaviti
najboljše. Morali bi si deliti, kar smo sami prejeli od Boga, in hkrati prepoznavati
darove, ki jih je Bog položil v druge. Ta izmenjava darov, odprtost za zaklade drugega,
je mogoča le zato, ker imamo skupen temelj v krstu. Pot se je že začela in preko skupnih
molitev ter osebnih srečanj se je poglobilo medsebojno spoštovanje. Vse to pa se uresničuje
tudi v Taizéju.
Ustanovitelj taizéjske skupnosti, brat Roger, je bil po besedah
sedanjega priorja »človek, ki je živel v Kristusu«. Ni se pustil zaustaviti
raznovrstnosti različnih teženj. Kristusa je odkrival v krščenih vseh veroizpovedi.
Tudi na osebe, ki so pričevale o ljubezni in miru, pa četudi niso izrecno izpovedovale
nobene vere, je gledal kot na »prinašalce Kristusa«. Brat Roger se tudi nikoli
ni bal, da bi zaradi svojih izbir izgubil lastno identiteto. Temeljna poklicanost
skupnosti, ki jo je ustanovil, je po njegovih besedah biti »parabola občestva«.
Bil je prepričan, da njihovo življenje lahko na viden način pokaže edinost Kristusovega
telesa. Le-ta namreč ni le cilj, ki naj bi ga dosegli, ampak je nekaj, kar že obstaja
v Bogu. Cerkev v svojih globinah ni razdeljena, v Božjem srcu je ena sama. Naša dolžnost
je ustvarjati kraje, kjer se ta edinost lahko razodeva. Skupnost v Taizéju je tako
prepričana, da se sprava ne bo uresničila z neprenehnim postavljanjem pogojev, ampak
ji je treba pomagati, da se razvije od znotraj.