Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 16. navadno nedeljo
Papež Benedikt XVI. je redno sredino katehezo ob zaključku leta duhovnikov namenil
razmišljanju o posvečenem duhovništvu in se zaustavlil pri rodovitnem dejstvu priličenja
duhovnika Kristusu kot Glavi, ko izvaja tri službe, ki jih sprejema, to je poučevanja,
posvečevanja in vodenja. »To so v bistvu tri dejanja vstalega Kristusa, istega, ki
danes v Cerkvi in svetu poučuje in tako vzpostavlja vero, zedinja svoje ljudstvo,
vzpostavlja navzočnost resnice in resnično gradi občestvo vesoljne Cerkve ter posvečuje
in vodi.
»Prva naloga, o kateri bi želel spregovoriti danes, je munus docendi,
to je naloga poučevanja. Danes, ko je tako očiten pomen pedagogike, je tudi munus
docendi Cerkve, ki ga vsak duhovnik izvaja konkretno v svojem služenju, silno
pomemben. Doživljamo veliko zmedo glede temeljnih odločitev svojega življenja in slišimo
velika vprašanja o tem, kaj je svet, od kod prihaja, kam gremo, kaj moramo storiti,
da bi delali dobro, kako moramo živeti, katere vrednote so res verodostojne. S tem
v zvezi obstaja toliko nasprotujočih si filozofij, ki se rojevajo in izginjajo ter
tako ustvarjajo zmedo glede temeljnih odločitev: kako živeti, ker na splošno ne vemo
več, kdo nas je naredil in čemu in kam gremo. V teh okoliščinah se uresničuje Gospodova
beseda, ko se mu je smilila množica, ker so bili kot ovce brez pastirja (prim. Mr
6,34). Gospod je izrekel to ugotovitev, ko je videl na tisoče ljudi, ki so šli za
njim v puščavo, ker ob raznolikosti tokov tistega časa niso več vedeli, kaj je pravi
pomen Svetega pisma, kaj govori Bog. Gospod je ganjen razlagal Božjo besedo, on sam
je Beseda in je tako dal neko usmeritev. To je vloga duhovnikovega delovanja in
persona Christi: v zmedi in izgubljenosti naših časov ponavzočati luč, ki je Kristus
sam v tem našem svetu. Torej duhovnik ne uči lastnih idej, filozofije, ki bi si jo
sam izmislil, jo odkril ali ki mu ugaja. Duhovnik ne govori o sebi, ne govori zase,
da bi si morda pridobil občudovalce ali lastno stranko; ne govori lastnih reči, lastnih
odkritij, ampak v zmedi vseh filozofij uči v imenu navzočega Kristusa, predlaga resnico,
ki je Kristus sam, njegovo besedo, njegov način življenja in napredovanja. Za duhovnika
velja, kar je rekel Kristus o sebi: 'Moj nauk ni moj' (Jn 7,16). Kristus ne
predlaga samega sebe, ampak je kot Sin glas, beseda Očeta. Tudi duhovnik mora vedno
govoriti in delovati tako: 'Moj nauk ni moj, ne širim svojih idej ali tega, kar
mi je všeč, ampak sem Kristusova usta in njegovo srce in ponavzočam en sam in skupni
nauk, ki je ustvaril vesoljno Cerkev in ki ustvarja večno življenje'.«
Sveti
oče je spregovoril o pomenu počitka med pogovorom z duhovniki pred zaključkom leta
duhovnikov na trgu sv. Petra: »In potem obstaja zelo pomembna prioriteta in to je
osebni odnos s Kristusom. V brevirju pod 4. novembrom (god sv. Karla Boromejskega)
beremo lepo besedilo sv. Karla Boromejskega, velikega pastirja, ki je za to resnično
dal sebe vsega, namenjeno nam in vsem duhovnikom: 'Ne zanemari svoje lastne duše.
Kajti, če je tvoja lastna duša zanemarjena, tudi drugim ne boš mogel dati tega,
kar bi moral. Torej tudi zase, za svojo dušo moraš imeti čas' ali če drugače povem,
odnos s Kristusom, osebni pogovor s Kristusom, je ena od pastoralnih prioritet in
pogoj našega dela za druge.«
»In nenazadnje priznati svoje meje, odpreti se
tudi za to ponižnost. Poznamo dogodek iz evangelija po Marku, v šestem poglavju, ko
so apostoli pod 'stresom' in želijo narediti vse, a Gospod pravi: 'Pojdimo
proč, malo si odpočijte' (prim. Mr 6,31). Rekel bi, da je tudi to pastoralno delo,
najti in imeti ponižnost ter pogum, odpočiti si. Torej mislim, da nam gorečnost za
Gospoda, Gospodova ljubezen, kaže prioritete, izbire, ki nam pomagajo najti pot. In
Gospod nam bo pri tem pomagal.«