2012-07-21 13:36:35

Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 16. navadno nedeljo


Papež Benedikt XVI. je redno sredino katehezo ob zaključku leta duhovnikov namenil razmišljanju o posvečenem duhovništvu in se zaustavlil pri rodovitnem dejstvu priličenja duhovnika Kristusu kot Glavi, ko izvaja tri službe, ki jih sprejema, to je poučevanja, posvečevanja in vodenja. »To so v bistvu tri dejanja vstalega Kristusa, istega, ki danes v Cerkvi in svetu poučuje in tako vzpostavlja vero, zedinja svoje ljudstvo, vzpostavlja navzočnost resnice in resnično gradi občestvo vesoljne Cerkve ter posvečuje in vodi.

»Prva naloga, o kateri bi želel spregovoriti danes, je munus docendi, to je naloga poučevanja. Danes, ko je tako očiten pomen pedagogike, je tudi munus docendi Cerkve, ki ga vsak duhovnik izvaja konkretno v svojem služenju, silno pomemben. Doživljamo veliko zmedo glede temeljnih odločitev svojega življenja in slišimo velika vprašanja o tem, kaj je svet, od kod prihaja, kam gremo, kaj moramo storiti, da bi delali dobro, kako moramo živeti, katere vrednote so res verodostojne. S tem v zvezi obstaja toliko nasprotujočih si filozofij, ki se rojevajo in izginjajo ter tako ustvarjajo zmedo glede temeljnih odločitev: kako živeti, ker na splošno ne vemo več, kdo nas je naredil in čemu in kam gremo. V teh okoliščinah se uresničuje Gospodova beseda, ko se mu je smilila množica, ker so bili kot ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). Gospod je izrekel to ugotovitev, ko je videl na tisoče ljudi, ki so šli za njim v puščavo, ker ob raznolikosti tokov tistega časa niso več vedeli, kaj je pravi pomen Svetega pisma, kaj govori Bog. Gospod je ganjen razlagal Božjo besedo, on sam je Beseda in je tako dal neko usmeritev. To je vloga duhovnikovega delovanja in persona Christi: v zmedi in izgubljenosti naših časov ponavzočati luč, ki je Kristus sam v tem našem svetu. Torej duhovnik ne uči lastnih idej, filozofije, ki bi si jo sam izmislil, jo odkril ali ki mu ugaja. Duhovnik ne govori o sebi, ne govori zase, da bi si morda pridobil občudovalce ali lastno stranko; ne govori lastnih reči, lastnih odkritij, ampak v zmedi vseh filozofij uči v imenu navzočega Kristusa, predlaga resnico, ki je Kristus sam, njegovo besedo, njegov način življenja in napredovanja. Za duhovnika velja, kar je rekel Kristus o sebi: 'Moj nauk ni moj' (Jn 7,16). Kristus ne predlaga samega sebe, ampak je kot Sin glas, beseda Očeta. Tudi duhovnik mora vedno govoriti in delovati tako: 'Moj nauk ni moj, ne širim svojih idej ali tega, kar mi je všeč, ampak sem Kristusova usta in njegovo srce in ponavzočam en sam in skupni nauk, ki je ustvaril vesoljno Cerkev in ki ustvarja večno življenje'.«

Sveti oče je spregovoril o pomenu počitka med pogovorom z duhovniki pred zaključkom leta duhovnikov na trgu sv. Petra: »In potem obstaja zelo pomembna prioriteta in to je osebni odnos s Kristusom. V brevirju pod 4. novembrom (god sv. Karla Boromejskega) beremo lepo besedilo sv. Karla Boromejskega, velikega pastirja, ki je za to resnično dal sebe vsega, namenjeno nam in vsem duhovnikom: 'Ne zanemari svoje lastne duše. Kajti, če je tvoja lastna duša zanemarjena, tudi drugim ne boš mogel dati tega, kar bi moral. Torej tudi zase, za svojo dušo moraš imeti čas' ali če drugače povem, odnos s Kristusom, osebni pogovor s Kristusom, je ena od pastoralnih prioritet in pogoj našega dela za druge.«

»In nenazadnje priznati svoje meje, odpreti se tudi za to ponižnost. Poznamo dogodek iz evangelija po Marku, v šestem poglavju, ko so apostoli pod 'stresom' in želijo narediti vse, a Gospod pravi: 'Pojdimo proč, malo si odpočijte' (prim. Mr 6,31). Rekel bi, da je tudi to pastoralno delo, najti in imeti ponižnost ter pogum, odpočiti si. Torej mislim, da nam gorečnost za Gospoda, Gospodova ljubezen, kaže prioritete, izbire, ki nam pomagajo najti pot. In Gospod nam bo pri tem pomagal.«

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.