BRAZILIJA (nedelja, 15. julij 2012, RV) – Prebivalci Amazonije še vedno ječijo
in vpijejo pod težo razvojnega modela, ki nanje pritiska in jih izključuje iz ''gostije
življenja'', na katero je Bog povabil enako vse moške in ženske. Cerkev v Braziliji
sliši ta krik, ki je včasih zelo obupan, in se istoveti s trpljenjem ter se sklanja
k bolečini. Tako beremo v sklepnem dokumentu z naslovom Pismo Božjemu ljudstvu,
ki so ga pripravili škofje s področja brazilske Amazonije ob koncu svojega desetega
srečanja. To je v prejšnjih dneh potekalo v mestu Santarem na severu Brazilije. Dokument,
ki vsebuje tudi pregled delovanja misijonarjev med staroselci Amazonije, je podpisal
kardinal Claudio Hummes, predsednik Komisije za Amazonijo pri Brazilski škofovski
konferenci.
»Življenje v Amazoniji še vedno trpi,« izpostavljajo škofje.
Kljub temu je zaznati določen družbeni in politični napredek, ki se vidi v večji navzočnosti
novih struktur in ustanov, večji možnosti dostopa do določenih območjih za staroselce,
večji osveščenost glede ekoloških vprašanj in prizadevanju za zaščito okolja. Škofje
opažajo pozitivne spremembe tudi na gospodarskem področju, z ozirom na potrošnjo in
porazdeljevanje virov, čeprav to vedno ne pomeni tudi izboljšanje kvalitete življenja.
A kljub temu je fizično, kulturno in duhovno življenje prvotnih prebivalcev Amazonije
še naprej ogroženo, prav tako njihov način življenja, njihova identiteta in raznolikost,
njihova ozemlja in načrti. Brazilski škofje v dokumentu izpostavljajo, da se nekatera
staroselska ljudstva nahajajo zunaj svojih prvotnih bivanjskih okolij, kajti bili
so obsojeni na propad ali pa nimajo več dovolj ozemlja, da bi lahko izrazili in gojili
svojo kulturo. So žrtve velikih napadov na svojo identiteto in preživetje, saj gospodarska
in kulturna globalizacija postavlja v nevarnost njihov način življenja kot ljudstva.
Naglo spreminjanje njihove kulture prav tako povzroča hitro izginjanje jezikovnih
in kulturnih raznolikosti. Preseljevanje, do katerega prihaja zaradi revščine, močno
vpliva na spreminjanje običajev, odnosov in tudi samega verovanja. Po prepričanju
škofov državne odločitve o razvoju Amazonije vedno prihajajo od zunaj, v prostor se
vnašajo brez kakršnega koli posveta z lokalnim prebivalstvom ter so usmerjene izključno
v izkoriščanje naravnih virov, ne da bi se pri tem v skladu z resnično in trajno družbeno
pravičnostjo upoštevalo legitimne želje prebivalcev tega geografskega območja.
V
dokumentu je tudi poudarjeno, da je Amazonija še vedno obravnavana kot kolinija za
izkoriščanje, kar kaže na gospodarski model, ki je neusmiljen in neetičen. Katoliška
Cerkev pa predlaga drugačen razvojni model, in sicer zaščito človekovih pravic in
dostojanstva oseb, ki živijo na območjih Amazonije. Ko je papež Pavel VI. zatrdil,
da je razvoj novo ime za mir, s tem ni mislil le na gospodarsko rast, ampak je prav
tako želel povabiti vsa ljudstva zemlje, da si prizadevajo za svet pravičnosti, bratstva
in solidarnosti, v pričakovanju kraljestva, ki ga Jezus oznanja vsakemu človeku dobre
volje.