Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 15. navadno nedeljo
»Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen,
zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile
izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti.
Jezus je izvolil dvanjastere, jih uvedel v življensko občestvo s seboj in jim dal
deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim.
Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem
je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja
njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.
Dvanajsteri, ki so bili poklicani iz
različnih okolij, že samo s svojim bivanjem postajajo poziv vsemu Izraelu, naj se
spreobrne in se pusti zbrati v novi zavezi, ki je polna in popolna izpolnitev stare
zaveze. Jezus jim je pri zadnji večerji, pred svojim trpljenjem, zaupal nalogo, naj
obhajajo njegov spomin. To dejstvo kaže, da je hotel občestvu kot celoti, v osebi
njegovih dvanajsterih voditeljev, dati naročilo, naj bo v zgodovini znamenje in orodje
tistega dokončnega eshatološkega zbiranja, ki se je začelo v njem.« »Kristus, učlovečena,
križana in obujena Beseda, je Gospod vsega: je Zmagovalec, Pantokrator, in tako je
v sebi za vedno združil vse stvari (prim. Ef 1,10).«
»Med številnimi področji
delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru.
V sedanjem okolju je bolj kot kdajkoli potrebno vnovič odkriti v Božji Besedi studenec
sprave in miru, kajti po njej Bog spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Kristus
je naš mir, On podira zidove delitev. Številna sinodalna pričevanja so govorila o
hudih in krvavih spopadih in napestostih na našem planetu. Včasih se zdi, da se takšne
sorvražnosti kažejo kot medverski spopadi. Še enkrat želim poudariti, da vera ne more
nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile! Vsaka
vera bi morala spodbujati razumno ravnanje in pospeševati etične vrednote, ki spodbujajo
družbeno sožitje.«
»Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda...
Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Božje usmiljeno
odpuščanje, utelešeno v Jezusu, grešnika sped dvigne. Božja beseda, razsvetljuje vernika,
da spozna svoje grehe, ga kliče k spreobrnjenju in mu vliva zaupanje v Božje usmiljenje.«
»V
Svetem pismu najdemo razodeto našo poklicanost k svetosti: 'Bodite sveti, ker sem
jaz svet' (3Mz 11,44). Sveti Pavel je zatem podčrtal njene kristološke korenine:
'Oče nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem
sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tako lahko vsakdo izmed nas sliši pozdrav bratom
in sestram rimske občine: 'Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti,
milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa'
(Rim 1,7).«