Msgr. Mupendawatu: Pravica do zdravja ostaja mrtva črka
VATIKAN (četrtek, 12. julij 2012, RV) – Več kot milijarda dvesto tisoč oseb
na svetu, velik del teh so otroci in ženske, nima dostopa do zdravstvene oskrbe. To
pomeni, da je pravica do zdravja, ki jo je Splošna deklaracija o človekovih pravicah
tako močno poudarila, dejansko ostala mrtva črka. Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore
Romano zatrdil msgr. Jean-Marie Mupendawatu, tajnik Papeškega sveta za zdravstvene
delavce. Po njegovih besedah se razmere, kljub prizadevanju različnih ustanov, ne
izboljšujejo. Razlogov za to je več: od revščine do skrajnega pomanjkanja; od trgovinske
miselnosti, ki prevladuje na zdravstvenem področju, do nečloveškega pojmovanja zdravja
kot izkoriščevalskega posla; od nezadostnega solidarnostnega poseganja državnih ustanov
do nesposobnosti ali pomanjkanja volje za razvoj zdravstvene politike brez meja. Delovanje
Cerkve na tem področju je vedno močnejše, a se mora spoprijevami z vrsto ovir, ki
presenečajo in dajo misliti.
Ob vprašanju, za kakšno vrsto ovir gre, Mupendawatu
naredi primerjavo med katoliško Cerkvijo in več kot 120.000 socialnih zdravstvenih
organizacij po svetu. Cerkev v mnogih gospodarsko šibkih državah predstavlja ključnega
partnerja državi pri oblikovanju zdravstvenih storitev. Vse ostale organizacije pa
delujejo tudi na oddaljenih območjih in v korist najrevnejšega prebivalstva. Nedvomno
gre za veliko delo, ki omogoča splošen dostop do zdravstvenih uslug. To bi si po Mupendawatujevih
besedah zaslužilo vse priznanje in podporo vlad in mednarodne skupnosti, če ne bi
ves čas pomenilo sodelovanje v dejavnostih, ki so moralno nesprejemljive. Kot primer
navaja Afriko. Afriške kulture so znane po ljubezni in pospeševanju življenja. Danes
pa smo priča širjenju miselnosti, ki je nasprotna življenju in jo pogosto promovirajo
in vsiljujejo mednarodni organizmi preko sprejemanja proti-življenjskih zakonov, kot
je to na primer legalizacija splava, vključena v Maputski protokol. Opaziti je pomanjkanje
jasne etike na mednarodnih srečanjih in celo nejasen jezik, ki vnaša vrednote, nasprotne
katoliški morali. Tudi papež je glede tega večkrat izpostavil vprašanje glede tako
imenovanega reproduktivnega zdravja, ki pa uporablja predvsem umetne tehnike oploditve
in dopušča uničenje zarodkov, ali glede legalizacije evtanazije.
Delovanje
Cerkve na tem področju je temeljnega pomena, vendar pa samo po sebi ne zadostuje,
nadaljuje msgr. Mupendawatu. Spomni, da ravno od tu tudi izvira zaskrbljenost Benedikta
XVI. glede številnih oseb, ki nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe. Papež poziva ravno
k večjemu prizadevanju na vseh ravneh, da bi pravica do zdravja bila zares konkretna.
To kaže na potrebo po globalni solidarnosti, kjer države z visokim dohodkom ne le
obljubijo, ampak tudi dejansko uresničijo svojo zavezanost glede razvojne pomoči.
Razvoj na svetovni ravni ne more biti samo stvar prizadevanja ene države, ampak zahteva
podporo civilne družbe in različnih združenih stvarnosti, katerih prispevek k zagotavljanju
zdravstvenih uslug je temeljnega pomena. Kot predlaga papež, morajo države v skladu
z načelom subsidiarnosti sprejeti in podpreti inicijative, ki prihajajo iz različnih
družbenih sil in združujejo spontanost in bližino do pomoči potrebnih ljudi. Papež
prav tako izpostavlja, da je na področju zdravja, ki je sestavni del posameznikovega
bivanja in skupnega dobrega, pomembno vzpostaviti resnično pravičnost, ki vsem zagotavljala
ustrezno oskrbo. Iz tega sledi, da se področju zdravja ne morejo odvzeti moralna pravila,
saj ga ta vodijo in usmerjajo, da ne bi postal nečloveški.