Sveti oče o zavetniku svojega papeževanja – sv. Benediktu: Duhovnost ni ponotranjenost
brez stika z resničnostjo
VATIKAN (sreda, 11. julij 2012, RV) – Danes obhajamo god sv. Benedikta, opata
in zavetnika Evrope. Sveti oče je svetniku, katerega ime si je izbral na začetku svojega
papeževanja, posvetil eno svojih sredinih katehez leta 2008. »Sv. Benedikt iz Nursije
je z življenjem in delom temeljno vplival na razvoj evropske kulture in civilizacije,«
je o današnjem godovnjaku zatrdil sveti oče. Najpomembnejši vir za svetnikov življenjepis
je druga knjiga Pogovorov sv. Gregorija Velikega. Le-ta nam med drugim pripoveduje
o mnogih Benediktovih čudežih, a pri tem »noče preprosto pripovedovati nekaj nenavadnega,
ampak pokazati, kako Bog z opominjanjem, pomočjo, pa tudi s kaznovanjem posega v konkretne
situacije človekovega življenja. Pokazati hoče, da Bog ni neka oddaljena predpostavka,
postavljena na začetek sveta, ampak je navzoč v življenju vsakega človeka.«
Sv.
Benedikt je v obdobju, ki ga je preživel sam z Bogom v neki votlini v Subiacu blizu
Rima, po papeževih besedah doživel svoj čas zorenja: »Tu je moral prenašati in
premagati tri temeljne skušnjave vsakega človeka: skušnjavo samopotrjevanja in želje,
da bi se postavili v središče, skušnjavo čutnosti in slednjič skušnjavo jeze in maščevanja.
Benedikt je bil namreč prepričan, da bo mogel šele, ko bo premagal te skušnjave,
drugim povedati besedo, ki bo koristna v njihovih potrebah. Tako se je njegova duša
umirila in je bil sposoben v polnosti nadzirati vzgibe lastnega jaza, da je tako postal
graditelj miru okrog sebe.« Kasneje je svetnik zapustil Subiaco in se naselil
v Montecassinu. Ta odločitev je najverjetneje povezana z novo stopnjo njegovega notranjega
zorenja in meniškega izkustva: »Meniško življenje v skritosti ima razlog za obstoj,
samostan pa ima tudi javni namen v življenju Cerkve in družbe, vero kot življenjsko
silo mora narediti vidno.«
Benediktovo življenje je bilo potopljeno v ozračje
molitve, ki je bila nosilni temelj njegovega obstoja. A njegova »duhovnost ni neka
ponotranjenost brez stika z resničnostjo. V nemiru in zmedi svojega časa je živel
pod Božjim pogledom in pri tem ni nikoli izgubil izpred oči dolžnosti
vsakdanjega življenja ter človeka z njegovimi dejanskimi potrebami. Ko je gledal Boga,
je razumel, kaj je človek in njegovo poslanstvo.« Molitev je bila za sv.
Benedikta »prvenstveno dejanje poslušanja, ki se mora šele potem preobraziti v
konkretno dejanje«. V nasprotju z lahkotnim in egocentričnim samouresničevanjem,
ki je danes tako poveličevano, je prva in brezpogojna naloga vsakega učenca sv. Benedikta
»iskreno iskanje Boga«. Pred njegovo ljubezen ne smemo postaviti ničesar.
Papež
Benedikt XVI. je spomnil tudi na svetnikove besede iz njegovega pravila o lastnostih
dobrega opata. Da bi se le-ta odgovorno odločal, mora med drugim znati poslušati nasvet
bratov, ker »Bog pogosto najmlajšemu razodene najboljšo rešitev«. Ta drža se
zdi presenetljivo sodobna: »Kdor je na odgovornem mestu, pa čeprav v manj pomembnih
okoljih, mora biti vedno tudi človek, ki zna poslušati in se zna učiti iz tega, kar
sliši.« Benediktovo pravilo pa ne nudi koristnih napotkov le menihom, ampak vsem,
ki iščejo vodnika na poti k Bogu: »Zaradi čuta za pravo mero, človeškosti in treznega
razločevanja med bistvenim in drugotnim v duhovnem življenju je zmoglo zadržati svojo
razsvetljujočo moč vse do danes.« Ko je Pavel VI. leta 1964 sv. Benedikta razglasil
za zavetnika Evrope, je s tem želel dati priznanje delu, ki ga je ta svetnik opravil
pri oblikovanju evropske kulture in civilizacije. Evropa po stoletju z dvema svetovnima
vojnama in po padcu velikih ideologij danes išče svojo identiteto: »Za oblikovanje
nove in trajne edinosti so zagotovo potrebna politična, gospodarska in pravna orodja,
potrebno pa je tudi prebuditi etično in duhovno prenovo, ki črpa iz krščanskih korenin
naše celine.« Ko iščemo pravi napredek, pa je Benediktovo pravilo še danes lahko
luč na naši poti: »Veliki menih ostaja učitelj, v čigar šoli se lahko naučimo umetnosti,
kako živeti pravi humanizem.«