Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik sv. Cirila in Metoda
Duhovne misli za praznik slovanskih apostolov so iz kateheze, ki jo je imel papež
Benedikt XVI. v sredo 17. junija 2009.
Dragi bratje in sestre, danes bi vam
rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola
Slovanov. Če želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost,
s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil,
kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo,
da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.«
Ciril, ki je hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori
prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite,
vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše,
Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj
let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v
njegovo deželo, obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah,
ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih
črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava
glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica.
To je bil odločilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta
bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje,
dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.
Metodu
gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil
Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje.
Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana
»ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih
obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že
papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil
kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana,
po apostolskih sadovih pa Slovana.« Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je
uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis
viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč
predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«:
vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo
odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«,
ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi
jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še
danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.