Instrumentum laboris (Delovno gradivo)

Tretje poglavje

Posredovati vero

Svetopisemski odlomek za tretje poglavje je iz Apostolskih del:
»Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah... Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2.42.46-47).

Namen nove evangelizacije je posredovanje vere, kakor nakazuje naslov sinodalnega zasedanja. Besede drugega vatikanskega koncila nas spominjajo, da gre za dokaj zapleteno dinamiko, ki popolnoma vključuje vero kristjanov in življenje Cerkve v izkušnjo Božjega razodetja: »Bog je v svoji največji dobrotljivosti uredil tako, da tisto, kar je razodel v zveličanje vseh narodov, ostane za vedno neokrnjeno in prihaja do vseh rodov« (BR 7). »Sveto izročilo in sv. pismo sestavljata en sam Cerkvi izročen zaklad božje besede. Ko se oklepa tega zaklada, vse sveto ljudstvo, povezano s svojimi pastirji, stanovitno vztraja v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah (prim. Apd 2,4), tako da v zvestobi do izročene vere ter v njenem udejanjanju in izpovedovanju vlada edinstveno soglasje med predstojniki in verniki« (BR 10).

Audio:

Kakor beremo v Apostolskih delih, se tisto, kar se ne veruje in se ne živi, ne more posredovati. Ne more se posredovati evangelija, če ni v osnovi življenje oblikovano po evangeliju in ki v njem najde smisel, resnico in prihodnost. Kakor za apostole, tako je tudi za nas danes živeto občestvo z Očetom, v Jezusu Kristusu po njegovem Duhu tisto, kar nas spreminja in nas nareja sposobne izžarevati vero, ki jo živimo, ter prebuditi odgovor tistih, v katerih ga je Sveti Duh že pripravil s svojim obiskom in delovanjem (prim. Apd 16,14). Za rodovitno oznanjanje evangeljske besede je potrebna globoka povezanost med Božjimi sinovi. Ta je odločilno znamenje in hkrati oznanilo, kakor nas spominja apostol Janez: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,34-35).

Audio:

Naloga oznanjanja in razglašanja vere ni pridržana samo nekaterim izbrancem. Ta dar je prijel vsakdo, ki je odgovoril na klic vere. Posredovanje vere torej ni dejavnost pridržana za to posebej izbranim posameznikom, pač pa je naloga vsakega kristjana in vse Cerkve, ki v tem delovanju nenehno odkriva svojo identiteto ljudstva, ki je bilo po klicu Svetega Duha zbrano, da živi Kristusovo navzočnost med nami in tako razodeva resnično obličje Boga, ki je naš Oče.

Audio:

Posredovanje vere, kot temeljno delovanje Cerkve, usmerja krščanske skupnosti, da konkretno izoblikujejo temeljna dela življenja iz vere: dejavno ljubezen, pričevanje, oznanjevanje, obhajanje, poslušanje ter medsebojno podelitev. Evangelizacijo je namreč potrebno razumeti kot proces, s katerim Cerkev, vodena od Svetega Duha, oznanja in širi evangelij po vsem svetu. Spodbujena z dejavno ljubeznijo, Cerkev prepaja in preoblikuje ves svetni red, tako da prevzame in prenavlja kulture. Jasno oznanja evanglij in kliče k spreobrnjenju. S katehezo in zakramenti uvajanja spremlja tiste, ki se spreobrnejo k Jezusu Kristusu ali tiste, ki se ponovno podajo na pot hoje za njim, prve vključuje, druge pa ponovno vodi v krščansko skupnost. Nenehno hrani dar skupnosti vernikov preko nauka vere, zakramentov ter izvajanja dejavne ljubezni. Nenehno spodbuja poslanstvo tako, da pošilja po vsem svetu vse Kristusove učence oznanjat z besedami in dejanji evangelij. Med razločevanjem potrebnim za novo evangelizacijo, je Cerkev odkrila, da je potrebno v številnih skupnostih ponovno oživiti posredovanje vere.

Audio:

Prvenstvo vere
Napoved leta vere papeža Benedikta XVI. spominja na podobno odločitev, ki jo je leta 1967 sprejel papež Pavel VI. na podlagi tedanjih razlogov. S to pobudo je takrat hotel spodbuditi v vsej Cerkvi pristen zagon pri izpovedovanju Vere, ki naj bo 'posamezna in skupna, svobodna in zavestna, notranja in navzven, ponižna in iskrena. Zavedajoč se velikih težav tistega časa, predvsem izpovedovanja resnične vere ter njene pravilne razlgage, je papež Pavel VI. mislil, da bo Cerkev na ta način prejela močno spodbudo za globoko prenovo, tako notranje kot misijonsko.

Audio:

Papež Benedikt XVI. ima podoben pogled kot papež Pavel VI., ko namenja leto vere ugotovitvi, da je potrebno bistvene vsebine, ki že stoletja predstavljajo dediščino vseh vernikov, potrditi in na nov način poglobiti z namenom, da bi lahko skladno pričevali v zgodovinsko drugačnih razmerah, kot so bile v preteklosti. Obstaja namreč tveganje, da vera, ki uvaja v življenje občestva z Bogom in omogoča vstop v njegovo Cerkev, ni več razumljena v svojem najglobljem smislu. Zato je kristjani ne sprejmejo in živijo kot orodje preoblikuje življenje, kot velik dar Božjega posinovljenja v cerkvenem občestu.

Audio:

Odgovori na Smernice potrjujejo resnost tega tveganja in se pritožujejo nad pomanjkanjem vzgoje za odraslo vero. Navkljub naporom zadnjih desetletij pa več odgovorov daje vtis, da je delo vzgoje za odraslo vero šele na začetku. Osnovne ovire, ki preprečujejo posredovanje vere so podobni povsod. Najprej gre za ovire znotraj Cerkve, znotraj krščanskega življenja, torej za zasebno in pasivno življenje iz vere, brez želje za napredovanje v veri, za ločitev med vero in življenjem. Iz prispelih odgovorov pa je razviden seznam zaprek, ki od zuanj ovirajo življenje iz vere ter njeno posredovanje: potrošništvo, hedonizem (uživanje), kulturni nihilizem ter zaprtost za presežno, ki zatre vsako potrebo po zveličanju. Sinoda bo morala premisliti to diagnozo, da bo lahko našla prava zdravila proti tem zlom.

Audio:

Kljub vsemu, pa se pojavljajo tudi znamenja za boljšo prihodnost, ki kažejo na ponoven razcvet vere. Obstoj pobud za ozaveščanje in formacijo v krajevnih Cerkvah, kakor tudi zgledi skupnosti posvečenega življenja ter skupin in gibanj so v odgovorih opisani kot poti, ki veri ponovno vračajo tisto prvenstvo, ki ga zasluži.

Prvi učinek te preobrazbe je porast kvalitete krščanskega življenja samih skupnosti, kakor tudi zorenje njenih posameznikov. Mnoge krajevne Cerkve povezujejo cilj za dosego lastne vere kot izkušnjo Boga ter središče lastnega življenja in obhajanje Sinode o novi evangelizaciji s preoblikovanjem vsakdanjega življenja.

Audio:

Cerkev posreduje vero, ki jo sama živi
Najboljši kraj za posredovanje vere je skupnost, ki se hrani in preoblikuje iz liturgičnega in molitvenega življenja. Obstaja namreč neločljiva povezanost med vero in liturgijo: »lex orandi lex credendi«. »Brez bogoslužja in zakramentov izpoved vere ne bi bila učinkovita, ker bi pogrešala milost, ki podpira pričevanje kristjanov« (Vrata vere 11). »Liturgija, po kateri se 'izvršuje' delo našega odrešenja, posebej s sveto evharitično daritvijo, namreč kar najbolj pomaga, da verniki z življenem izrazijo ter drugim razodevajo Kristusovo skrivnost ter pristno naravo prave Cerkve« (B 2). »Kakor je bil torej Kristus poslan od Očeta, tako je tudi sam poslal apostole, napolnjene s Svetim Duhom, ne le da bi z oznajevanjem evangelija vsemu stvarstvu razglašali, da nas je Božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem iztrgal satanovi oblasti in smrti ter nas prestavil v Očetovo kraljestvo, ampak tudi da bi zveličavno delo, ki so ga oznanjali, izvrševali z daritvijo in zakramenti, središčem vsega bogoslužnega življenja« (B 6).

Audio:

Odgovori na Smernice glede povezanosti med vero in liturgijo kažejo na vložene napore pri pomoči krščanskim skupnostim, da bi živele globoki značaj liturgije. Liturgija in molitveno življenje v krščanskih skupnostih preoblikujeta preprosto človeško skupnino v skupnost, ki obhaja in posreduje trinitarično vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

Obe prejšnji redni splošni zasedanji na temo Evharistije in Božje Besede v življenju Cerkve smo doživljali kot dragoceno pomoč pri nadaljevanju rodovitnega sprejemanja in razvoja liturgične prenove, ki se je začela z drugim vatikanskim koncilom. Ti dve sinodi sta ponovno postavili v središče življenja Cerkve evharistično skrivnost in Božjo Besedo.

Glede tega mnogi odgovori poudarjajo pomen lectio divina (molitveno branje božje besede). Lectio divina (tako osebna kot skupnostna) je naravni kraj evangelizacije, saj kot način molitve daje velik pomen poslušanju Božje Besede in tako vodi življenje iz vere ter molitveno življenje k neusahljivemu studencu.

Audio:

Iz odgovorov pa je tudi razvidno, da obstajajo krščanske skupnosti, ki so uspele ponovno odkriti globoko vrednost bogoslužnega dejanja, kot češčenja Boga, oznanjanja evangelija in dejavne ljubezni.

V številnih odgovorih je poudarek na zakramentu sprave, ki je skoraj izginil iz življenja številnih kristjanov. Iz odgovorov je nadalje razvidno, da je zelo dobro sprejeto obhajanje tega zakramenta med izdrednimi dogodki kot je Svetovno srečanje mladih ali med romanji v romarska svetišča. Kljub vsemu pa tudi ti dogodki ne uspejo bolj pozitivno vplivati na redno prakso zakramenta sprave.

Audio:

V odgovorih na Smernice se pojavlja tudi vprašanje molitve bodisi, da je zaznati pozitivne elemente, kot je obhajanje molitvenih ur v krščanskih skupnostih in tudi kot osebna molitev. Nadalje ponovno odkritje češčenja Najsvetjšega kot vira za osebno molitev, povečanje skupin za poslušanje in molitev ob Božji Besedi, spontano širjenje skupin marijanske, karizmatične ter druge pobožnosti. Težje pa je dati mnenje na odgovore glede povezave med obhajanjem vere ter ljudskimi pobožnostmi. Kakor je iz te povezave zaznati koristi, pa obstajajo tudi nevarnosti sinkretizma in razvrednotenja vere.

Audio:

Pedagogika vere
Cerkev zvesta Gospodu, je od začetka svoje zgodovine prevzela resnico svetopisemskih pripovedi in jo zbrano v povzetkih in v izpovedi vere okušala med obredi ter prevedla v smernice za življenje v sinovskem odnosu z Bogom. Na vse to je spomnil papež Benedikt XVI. v pismu, s katerim je naznanil leto vere, ko je navedel okrožnico, s katero je bil razglašen Katekizem katoliške Cerkve, da bomo lahko posredovali vero, jo je potrebno izpovedovati, obhajati, živeti in moliti.

Audio:

Cerkveno izročilo je na podlagi temelja, ki je Sveto pismo, ustvarilo pedagogiko posredovanja vere, ki se je razvila v štiri velike naslove Rimskega katekizma: izpovedovanje vere, zakramenti, zapovedi in molitev Oče naš. Na eni strani so skrivnosti vere v troedinega Boga, kakor jih izpovedujemo (Veroizpoved – Simbol vere) in obhajamo (zakramenti), na drugi strani pa življenje po tej veri (veri, ki postane dejavna po ljubezni), ki se uresničuje v načinu življenja kristjana (Deset zapovedi) in v sinovski molitvi (Oče naš). Ti isti naslovi predstavljajo osnovno shemo današnjega Katekizma katoliške Cerkve.

Audio:

Katekizem katoliške Cerkve nam je bil dan kot orodje dvojnega delovanja. Vsebuje namreč temeljne vsebine vere in istočasno nakazuje pedagogiko posredovanja vere. Njegov namen je namreč, da bi vsak vernik lahko živel vero v vsej njeni celoti, ki je istočasno ponudba resnice kakor pritrditev resnici. Vera je predvsem Božji dar, ki povzroči izročitev samega sebe Gospodu Jezusu. Tako pritrditev vsebini vere postane drža, odločitev hoditi za Jezusom ter preoblikovati svoje življenje po njegovem življenju, kakor to dobro razloži apostol Pavel in nam s tem omogoča vstopiti v to pedagoško strukturo vere: »S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni zveličanja« (Rim 10,10). »Med dejanjem vere in vsebinami, ki jim pritrjujemo, namreč vlada globoka edinost... Poznavanje vsebin vere ni dovolj, če potem srca... ne odpre milost, ki omogoča, da se zazremo v globino in razumemo, da je to, kar je bilo oznanjeno, Božja Beseda (Vrata vere 10).

Audio:

Pozorno sklicevanje na sestavo in globok pomen Katekizma katoliške Cerkve, od njegove objave je ravno dvajset let, pomaga pri razmišljanju za pripravavo sinodalnih orodij s katerimi se bo izvedlo razločevanje o prizadevanju, ki ga je Cerkev vložila v zadnjih desetletjih za prenovo kateheze. Odgovori na Smernice so pokazali, da so bili na pisni ravni narejeni koraki preverjanja in vedno večjega strukturiranja katehez ter poti za vzgojo vere. Omenjeni so izdelani projekti, objavljena besedila, pobude za formiranje katehistov ne samo za uporabo novih pripomočkov temveč tudi za zorenje bolj celostnega razumevanja njihovega poslanstva.

Audio:

Poslane presoje so po večini pozitivne, saj gre za ogromne napore, ki jih je vložila Cerkev na številnih nivojih (Sinode škofov Vzhodnih katoliških Cerkva sui iuris, škofovske konference, škofijska ali eparhalna središča, župnijske skupnosti, posamezni katehisti, teološki in pastoralni inštituti) z namenom, da zori celotno njeno telo za bolj zavestno in soudeleženo vero. Odgovori tudi kažejo na to, da Cerkev razpolaga s potrebnimi sredstvi za posredovanje vere, karerih dejavno a hkati budno in kritično uporabo je omogočila ravno objava Katekizma katoliške Cerkve. Prav tako je bila njegova objava v veliko pomoč Vzhodnim katoliškim Cerkvam ter Škofovskim konferencam, kot trdno izhodišče za pripravo enotne in jasne smeri katehetskega delovanja Cerkve.

Audio:

V odgovorih je tudi ovrednoteno vse to prizadevanje, da moremo podati za sedanjost razloge za našo vero. Opaziti pa je tudi, da se je kljub povečanemu prizadevanju pri posredovanju vere pojavilo tudi več ovir, predvsem zaradi hitrih sprememb kulture, ki postaja vedno bolj napadalna do krščanske vere, kakor tudi s strani razvoja znanosti in tehnologije. Hkrati pa se je tudi razvidno, da se vztraja pri pojmovanju kateheze kot pripravi na različne stopnje zakramentov, ne pa kot permantni vzgoji vere vsakega kristjana.

Audio:

Proces sekularizacije kulture je ob enem pokazal, da so različni načini kateheze znamenje vitalnosti, niso pa vedno omogočili polno zorenje za posredovanje vere. Pri razmišljanju za sinodo, je bilo ugotovljeno, da je potrebno nadaljevati z nalogo, ki jo je dala Cerkvi škofovska sinoda o katehezi ( in jo je Janez Pavel II. zapisal v posinodalni apostolski spodbudi Catechesi tradendae 1979) in sicer da je potrebno uresničiti takšno posredovanje vere, ki se bo ravnalo po osnovnem načelu kateheze dvojni zvestobi v isti drži ljubezni: zvestobi Bogu in zvestobi človeku.

Audio:

Subjekti posredovanja vere
Subjekt posredovanja vere je celotna Cerkev. Ta pa se izraža v delnih Cerkvah, eprarhijah in škofijah. V njih se namreč uresničuje oznanjevanje, posredovanje ter živeta izkušnja evangelija. Še več, delne Cerkve so ob tem, da so subjekti, tudi sad tega delovanja oznanjevanja evangelija in posredovanja vere, kakor nas na to spominja izkušnja prvih skupnosti (prim. Apd 2,42-47). Sveti Duh je zbiral vernike v skupnosti, ki so goreče živele njihovo vero tako, da so se hranile s poslušanjem besed apostolov in z evahristijo ter svoje življenje posvetile oznanjevanju Božjega kraljestva. 2. vatikanski koncil je sprejel ta opis za temelj identitete vsake krščanske skupnosti, ko je zatrdil, da »je ta Kristusova Cerkev resnično navzoča v vseh zakonitih krajevnih občestvih vernikov zedinjenih s svojimi škofi, ki se v novi zavezi imenujejo Cerkve. Te so vsaka v svojem kraju, novo, v Svetem Duhu in popolni gotovosti (prim. 1Tes 1,5) od Boga poklicano ljudstvo. V njih se verniki zbirajo ob oznanjevanju Kristusovega evangelija in obhajanju skrivnosti Gospodove večerje, da po Gospodovem mesu in krvi vsa bratska skupnost ostaja eno« (C 26).

Audio:

V konkretnem življenju naših delnih Cerkva je bilo mogoče opaziti na področju posredovanja vere, kakor tudi na področju oznanjevanja evangelija, dejansko in zgledno uresničitev koncilskih trditev o življenju skupnosti. V odgovorih je še posebej poudarejno, kako se je znatno število kristjanov povsem prostovoljno zavzelo za to nalogo in s tem dalo pečat življenju skupnosti, kot resničnemu daru Svetega Duha. Pastoralno delovanje posredovanja vere je Cerkvi omogočilo, da je le-to oblikovala glede na različne krajevne družbene kontekste ter s tem nakazala na bogastvo in različnost služb, ki sestavljajo in poživljajo vsakdanje življenje. Tako se je na nov način razumelo sodelovanje s škofom v krščanskih skupnostih za različne subjekte, kot so duhovniki, starši, redovniki, redovnice, katehisti in sicer za vsakega z njemu lastno nalogo in kompetentnostjo.

Audio:

Kot smo že poudarili, je lahko oznanjevanje evangelija ter podredovanje vere pozitivna spodbuda za spremembe župnijskih skupnosti. Odgovori zahtevajo, da se v središče nove evangelizacije postavi župnijo, skupnost skupnosti, ki ni samo upraviteljica verskih uslug, temveč prostor srečanja družin, spodbujevalka skupin branja Božje besede, prenoveljenega prizadevanja laikov ter kraj resnične izkušnje Cerkve preko živetega zakramentalnega delovanja v njenem pristnem pomenu. Sinodalni očetje bodo tako lahko še bolj poglobili poklicanost, ki jo ima župnija, kot stičišče in koordinatorka mnogovrstnih resničnosti ter pastoralnih pobud.

Poleg nenadomestljive vloge krščanske skupnosti kot celote pa imajo nalogo posredovati vero ter vzgajati za krščansko življenje tudi mnogi drugi krščanski subjekti. Tukaj odgovori predvsem omenjajo katehiste. S tem se namreč udejanja dar, ki so ga zastonjsko prijeli številni kristjani ter so izhajajoč iz njihove vere dali poseben in nenadomestljiv prispevek pri oznanjevanju evangelija in posredovanju vere predvsem v Cerkvah, ki izhajajo iz evangelizacije v zadnjih stoletjih. Kateheti so neposredni pričevalci, nenadomestljivi evangelizatorji ter predstavljajo osnovno moč krščanskih skupnosti. Zato je potrebno, da Cerkev bolj poglobljeno razmisli o njihovi nalogi ter jim podeli večjo gotovost, službeno prepoznavnost in formacijo. Izhajajoč iz teh ugotovitev, se prosi sinodalni zbor, da nadaljuje razmišljanja preteklih desetletij ter se vpraša o možnosti ustanovitve redne katehetske skužbe znotraj Cerkve. V tem trenutku močnega ponovnega zagona oznanjevalnega delovanja ter posredovanja vere, bi bila takšna odločitev sprejeta kot močan vir in podpora novi evangelizaciji k kateri je vsa Cerkev poklicana.

Audio:

Nekateri odgovori poudarjajo tudi pomembno vlogo diakonov ter številnih žena, ki se posvečajo katehezi. Te pozitivne ugotovitve pa vsebujejo v nekaterih odgovorih tudi skrb zbujajoča opažanja. V zadnjih letih se namreč vedno bolj zmanjšuje število duhovnikov, zato se na njihovo mesto za katehezo v krščanskih skupnostih vse pogosteje imenuje laike. V odgovorih so zato izražene želje, da bi sinodalno razmišljanje pomagalo razumeti spremembe pri načinu življenja duhovniške identitete danes. S tem bi te spremembe lahko usmerili tako, da bi ohranili posebno in nenadomestljivo identiteto službenega duhovništva na področju evanglizacije in posredovanja vere. Prav tako pa bo tudi na splošno koristno, da bi sinodalno razmišljanje pomagalo krščanskim skupnostim dati nov misijonarski pomen službi duhovnikov, diakonov, ter katehetom, ki so navzoči in v njih delujejo.

Audio:
Družina najodličnejši prostor evangelizacijeV odgovorih je veliko prostora za subjekte posredovanja vere namenjenega podobi družine. Po eni strani je krščasnko sporočilo o zakonu in družini velik dar, ki napravlja družino za najprimernejši kraj pričevanja vere, saj ima le ta v sebi preroško sposobnost živeti temeljne vrednote krščanske izkušnje kot so dostojanstvo ter dopolnjevanje moža in žene, ustvarjenih po Božji podobi (prim. 1Mz 1,27), odprtost za življenje, podelitev skupnih dobrin in občestvo, skrb za najslabotnejše, skrb za vzgojo, zaupanje v Boga kot vira ljubezni, ki povezuje v eno. Številne delne Cerkve vztrajajo pri posvečanju svojih moči za družinsko pastoralo prav v smeri misijonarskega in pričevalnega vidika.

Po drugi strani pa za Cerkev ima družina nalogo vzgajanja in posredovanja krščanske vere vse od začetka človeškega življenja. Od tu izhaja globoka povezanost med Cerkvijo in družino pri nudenju pomoči Cerkve družini, kakor tudi pomoči, ki jo Cerkev od družine pričakuje. Pogosto se družine znajdejo sredi velikih napetosti zaradi ritma življenja, negotovosti za delo, naraščanja splošne negotovosti ter tudi ker postajajo utrujene, ker vzgoja postaja vedno težja. Družine same namreč, ki so se zavedale svojih težav, prosijo skupnost za pomoč pri sprejemanju, poslušanju ter oznanjanju evangelija ter za spremljanje pri njihovi vzgojni nalogi. Vsekakor pa je skupni cilj, da bi imela družina vedno bolj aktivno vlogo pri procesu posredovanja vere.

Audio:

Odgovori prinašajo težave in nujne potrebe številnih današnjih družin, tudi krščanskih. Potrebo po podpori, ki se na vedno bolj jasen način izraža v tolikšnih bolečih situacijah ob polomiji verske vzogje, še posebej pri otrocih. Različni odgovori opisujejo ustanavljanje skupin družin (krajevnih ali povezanih z različnimi cerkvenimi gibanji), kot izraz krščanske vere, ki je omogočila številnim zakoncem, da so se lažje soočili s prihajajočimi težavami in tako jasno pričevali za krščansko vero.

Ravno ta združenja družin, kot je zaznati iz številnih odgovorov, so zgledi sadov, ki jih oznanjevanje vere poraja v naših krščanskih skupnostih. Nadalje je iz odgovorov viden določen optimizem glede obstojnosti številnih krščanskih skupnosti navkljub stanju začasnosti in negotovosti v katerem se nahajamo, glede zvestobe pri skupnem obhajanju njihove vere, glede razpoložljivosti, čeprav zaradi vedno manjših sredstev omejene, za pomoč ubogim ter glede vsakodnevnega pričevanja preprostega evangeljskega življenja.

Audio:

Poklicani k evangeliziranju
Dar, ki ga je potrebno z hvaležnostjo sprejeti, je tudi posvečeno življenje. Priznati je potrebno pomembnost, ki jo za posredovanje vere in oznanjevanja evangelija prispevajo veliki redovi in mnoge druge oblike posvčenega življenja, še posebej beraški redovi, apostolske in svetne ustanove, vsaka s svojo preroško in evangelizatorsko karizmo, četudi se morda nahajajo v težavah ali med prenovo svojega načina življenja. Njihova navzočnost, čeprav morda skrita, je v luči vere vir številnih duhovnih sadov za misijonarsko poslanstvo Cerkve, katerega je poklicana živeti tudi danes. Številne krajevne Cerkve priznavajo pomen tega preroškega pričevanja evangelija, saj je vir moči za življenje vere številnih krščenih in tudi krščanskih skupnosti.

Audio:

Iz številnih odgovorov je zaznati željo, da naj bi posvečeno življenje prispevalo bistveni delež pri novi evangelizaciji, še posebej na področju vzogje, zdravstva, pastoralni oskrbi, prevsem ubogih ter oseb, ki potrebujejo tako duhovno kot materialno pomoč.

Hkrati pa odgovori poudarjajo dragoceno podporo, ki jo novi evangelizaciji prispevajo samostani kontemplativnega življenja. Trden odnos med meništvom, kontemplacijo in evangelizacijo prinaša mnogo sadov. Ta izkušnja, ki je pravzaprav osrčje življenja Cerkve, ohranja živo bistvo evangelija, prvenstvo vere, obhajanje bogoslužja ter daje smisel tako molku kakor katerikoli dejavnosti, ki se opravlja v Božjo slavo.

Audio:

Razcvet karizmatičnih skupin in gibanj v zadnjih desetletjih, včasih povsem spontan, ki se posvečajo predvsem oznanjevanju evangelija, je naslenji dar Božje previdnosti za Cerkev. V različnih odgovorih je izhajajoč iz njih možno izluščiti bistvene elemente načina, ki naj bi ga danes prevzele skupnosti in posamezniki za podajanje razlogov njihove vere. Gre za značilnosti tistih, ki bi jim lahko rekli ‘novi evangelizatorji’: sposobnost živeti ter utemeljiti lastne življenske izbire in vrednote; želja, javno, brez strahu in lažnega sramu izpovedati svojo vero; dejavno iskanje skupnih trenutkov molitve in bratske podelitve; prednostna ljubezen do ubogih in izključenih; goreča zavzetost za vzgojo mlajših generacij.

Audio:

To močno sklicevanje na tematiko karizem, ki so pomemben vir za novo evangelizacijo, zahteva, da se med sinodalnim razmišljanjem bolj poglobi ta problematika, saj je potrebno preiti od te ugotovitve k razrešitvi problema integracije njihovega delovanja v misijonarsko življenje Cerkve. Zato je bilo zaprošeno, da sinodalno zasedanje uvrsti v razpravo tematiko odnosa med karizmo in institucijo, med karizmatičnimi in hierarhičnimi darovi v konkretnem življenju škofij, v vsej njuni misijonarski napetosti. S tem bi lahko odstranili tiste ovire, omenjene v nekaterih odgovorih, ki onemogočajo itegrijo karizme v podporo novi evangelizaciji. V odgovorih še predlagajo, da bi se poglobila tematika o 'istobitnosti' darov Svetega Duha za življenje in poslanstvo Cerkve v luči nove evangelizacije. Iz tega razmsišljanja pa bi lahko prišli do bolj učinkovitih pastoralnih pripomočkov, ki bolj ovrednotijo karizmatične vire.

Audio:

Iz odgovorov pa je razvidno, da je pojav teh novih izkušenj in oblik evangelizacije, nadaljevanje izkušnje velikih gibanj, ustanov ter evangelizacijskih združenj, ki imajo že svojo zgodovino, kot naprimer Katoliška akcija. Značilnosti, zaradi katerih so ta dela prepoznavna v vsej svoji evangeljski radikalnosti, omogočajo to vrsto izkušnje ter njihovo preroško poklicanost za oznanjevanje evangelija. Privlačnost njihovega delovanja ter veseli značaj njihovega življenja prebujata dar poklicev. Odgovori navajajo več primerov, ko je med zgodovinskimi oblikami posvčenega življenja ter temi novimi gibanji prišlo do medsebojne izmenjave darov.

Audio:

Podati razlog lastne vere
Vsak kristjan naj bi se čutil nagovorjenega za to nalogo, ki izhaja iz krstne identitete ter se pustil voditi Svetemu Duhu, da bi na to res odgovoril in sicer glede za kaj je poklican. V tistem trenutku, ko odločitev za vero in hojo za Kristusom ni več tako lahka in je svet ne razume, ji je nasproten ali celo sovražen, se poveča naloga skupnosti in posameznih kristjanov neustrašno pričevati za evangelij. Apostol Peter navaja logiko za podobno držo, ko nas vabi podati razlog, dati odgovor vsakemu, ki nas sprašuje za razlog upanja, ki je v nas (prim. 1Pt 3,15).

Audio:

V tem novem obdobju pričevanja naše vere, novih oblik odgovora vsakemu, ki nas vpraša za logos, za razlog naše vere, nam Sveti Duh nakazuje nove poti, po katerih naj bi šle naše krščanske skupnosti. To nam pomaga pri prenovi nas samih, da podamo z večjo prodornostjo svetu v katerem živimo, upanje in zveličanje, ki nam ju je podaril Jezus Kristus. Gre za to, da se naučimo novega sloga odgovoriti krotko in obzirno ter z mirno vestjo (prim. 1Pt 3,16). To nas vabi živeti s tisto krotko močjo, ki izhaja iz naše istovetnosti Božjih otrok, iz povezanosti s Kristusom v Svetem Duhu, iz novosti, ki jo je v nas ta povezanost porodila ter z odločnostjo tistega, ki ve, da je njegov cilj srečanje z Bogom Očetom v njegovem kraljestvu.

Audio:

Ta novi celosten slog mora zajeti tako misel kot delovanje, osebno vedenje in javno pričevanje, notranje življenje skupnosti kakor njihov misijonarski zagon. S tem je potrjena pozornost do vzgoje ter skrb za uboge in hkrati sposobnost vsakega kristjana, da prevzame besedo v tistem okolju, kjer dela in jim posreduje krščanski dar upanja. Ta slog mora biti tako goreč, srčen ter brez strahu, kakor so ga imeli pri njihovem pridiganju apostoli (prim. Apd 4,31; 9,27-28). Zunanji svet naj bi v Cerkvi in v vsakem kristjanu našel prav ta slog, saj le ta sledi logiki naše vere. To je slog vsakega od nas osebno, kakor nas o tem spominja papež Pavel VI. (v apostolski spodbudi Oznanjevanje evangelija): »Zato pa je poleg oznanjevanja evangelija na ta splošni način vedno veljavana in pomembna druga oblika njegovega posredovanja, namreč: od osebe do osebe... Ne bi se smelo dogajati, da bi zaradi tega, ker je nujno potrebno prinašati veselo oznanilo množicam ljudi, pozabljali na tisto obliko priobčevanja, s katero se približamo osebni človekovi zavesti, ki se je dotakne čisto izredna beseda, ki jo nanj naslovi nekdo drug« (Pavel VI., Evnagelii Nuntiandi 46).

Audio:

V tej smeri je povabilo k pristemu in obnovljenemu spreobrnjenju h Gospodu in k edinemu Zveličarju sveta, naslovljeno na nas v Letu vere, priložnost, ki jo je dobro izkoristiti zato, da bo lahko vsaka krščanska skupnost, vsak posamezen krščenec, mladika, ki bo zato, ker rodi sadove, obrezana, »da bo obrodila še več sadu« (Jn 15,2). Tako bomo lahko obogatili svet in življenje ljudi z darovi novega življenja, ki je preoblikovano po koreniti novosti vstajenja. Odvisno od mere človekove svobodne razpoložljivosti se misli, čustva, miselnost in vedenje počasi očiščujejo in preoblikujejo na nikoli dokončani poti tega našega življenja. »Vera, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6) postane novo merilo razumnosti ter delovanja in spremeni vse človekovo življenje tako (prim Ef 4,20-29), da prinaša nove sadove.

Audio:

Sadovi vere
Sadovi preoblikovanja, izhajajoč iz življenja po veri, ki je znotraj Cekve poživljajoče znamenje evangelija, dobijo konkretno obliko v soočanju z izzivi našega časa. Odgovori nakažejo sledeče sadove: družine, kot znamenje resnične ljubezni, skupne delitve dobrin ter upanja odprtega za življenje; skupnosti z resničnim ekumenskim duhom; pogum, pri podpori pobud na področju socilane pravičnosti ter solidarnosti; veselje pri podaritvi lastnega življenja za poklicanost ali za posvečeno življenje. Cerkev, ki posreduje vero na teh področjih preko nove evangelizacije, kaže na Svetega Duha, ki jo vodi in spreminja zgodovino.

Audio:

Po veri okrepljeni, gledamo z upanjem na naša prizadevanja v svetu v pričakovanju 'novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost' (2Pt 3,13). To isto evangelizatorsko prizadevanje, kakor pravi papež Pavel VI., zahteva: »da se doseže in z močjo evangelija preoblikuje kriterije presojanja, odločujoče vrednote, interesna področja, miselne smeri, vire navdihnjenj in življenske vzore človeštva, ki so v nasprotju z Božjo Besedo in z zveličavnim načrtom.« V številnih odgovorih so spodbude za vse krščene, da bi se bolj posvetili živeti njihovo posebno nalogo evangeliziranja po Družbenem nauku Cerkve in živeti njihovo vero v svetu za skupno vseh, v spoštovanju in pospeševanju dostojanstva vsake osebe, do takšne mere, da bi se neposredno vključili, še posebej verni laiki, v družbeno in politično delovanje. Karitativna ljubezen je namreč jezik, ki se izraža dejanjih bratstva, bližine ter pomoči osebam, ki so v duhovnih in materialnih težavah.

Audio:

Naslednji sad Cerkve, ki se pusti preoblikovati Jezusovemu evangeliju, njegovi navzočnosti, je obnovljeno ekumensko prizadevanje. Kakor spominja drugi vatikanski koncil je razdeljenost med kristjani protipričevanje: »Ta razdeljenost po eni strani čisto gotovo nasprotuje Kristusovi volji, po drugi strani pa je v pohujšanje svetu in v škodo najsvetejši stvari, namreč oznajevanju evangelija vsemu stvarstvu« (UR 1). To da se preraste razdeljenost, je nesporen pogoj za popolno verodostojnost hoje za Kristusom. Saj je namreč to kar povezuje kristjane močnejše od tega, kar jih ločuje. Zato se moramo medsebojno spodbujati, da bi v zvestobi živeli naše pričevanje evangelija ter se učili rasti v enosti.

Audio:

Tudi človekova težnja po resnici je eden od sadov, ki jih mnogi odgovori pričakujejo od nove evangelizacije. Zaznati je namreč, da mnoga področja današnje kulture izražajo neke vrste nestrpnost do vsega tistega, kar se želi uveljaviti kot resnica, saj je ta po moderni miselnosti v nasprotju z pojmom svobode, razumljene kot popolna avtonomija in ki samo v relativizmu najde edino pravo obliko misli, primerne za sobivanje kulturnih in verskih različnosti. Zato je v številnih odgovorih priporočeno, da bi zmogle naše skupnosti in posamezni kristjani ravno v imenu resnice, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32) voditi ljudi k tej resnici, k miru in zagovarjanju dostojanstva vsakega človeka v nasprotju z vsako vrsto nasilja ter zatiranja pravic.

Audio:

Preizkusni kamen teh poti je prav gotovo tudi medverski dialog, pri katerem pa se nikakor ne moremo odpovedati tematiki o resnici, ki je povsem prirojena vrednota verske izkušnje: iskanje Boga je dejanje, ki v največji meri označuje človekovo svobodo. To iskanje je v resnici svobodno takrat, ko je odprto za resnico, ki pa se ne vsiljuje, temveč je privlačna sama po sebi. Kakor je zatrdil drugi vatikanski koncil: »Resnico pa je treba iskati na način, kakor je primeren dostojanstvu človeške osebe in njeni družbeni naravi, to se pravi s svobodnim iskanjem, s pomočjo cerkvenega učiteljstva torej s poučevanjem, z medsebojnim sporočanjem in z dialogom, in sicer z namenom medsebojne pomoči pri iskanju resnice tako, da drug drugemu predstavijo resnico, ki so jo našli, ali menijo, da so jo našli. Spoznane resnice pa se je treba z osebnostno pritrditvijo trdno oklepati« (Dignitatis humanae 3). Zato se od Sinode pričakuje, da bo ponovno premislila temo evangelizacije in posredovanja vere, v luči zgoraj navedenega dvopolarnega principa resnice – svobode.

Audio:

Končno pa spada k logiki prepoznavanja sadov tudi pogum razkriti nezvestobe in pohujšanja, ki so se pojavile v krščanskih skupnostih, kot znamenje in posledica pomanjkanja pozornosti za udejanjanje naloge oznanjevanja. Potreben je pogum, da priznamo krivde, medtem ko nadaljujemo pričevanje za Jezusa Kristusa in za nenehno potrebo biti zveličani. Kakor nas uči apostol Pavel, lahko gledamo na naše slabosti, saj tako priznamo Kristusovo zveličavno moč (prim. 2Kor 12,9; Rim 7,14). Dejanje spokornosti za spreobrnjenje vodi v očiščevanje in popravo posledic napak v zaupanju, da upanje, ki nam je bilo podarjeno »ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Te drže so namreč sad posredovanja vere in oznanila evangelija, ki ne neha prenavljati kristjanov, njihove skupnosti, medtem ko v svetu pričuje za krščansko vero.

Audio: