VATIKAN (nedelja, 1. julij 2012, RV) – V poletnem mesecu juliju nas sveti oče
vabi k molitvi za delo in za krščanske prostovoljce. Splošni molitveni namen je, da
bi vsakdo lahko imel zaposlitev ter da bi svoje delo lahko opravljali v varnih in
stabilnih delovnih pogojih. Delo ima po izgonu Adama in Eve iz raja pogosto negativen
prizvok. Povezan je namreč z napovedjo napora, bremena, ki je posledica padca. Toda
to verjetno ne pomeni, da prvima človekoma pred padcem ni bilo treba obirati sadja
z dreves, da jima ni bilo potrebno pripraviti obedov, da jima ni bilo treba skrbeti
za čistočo. Vse to sta seveda morala storiti, a morda za to nista uporabljala besede
delo. Bistvena razlika je v našem izhodišču. Če smo osredotočeni na tisto, česar nimamo,
potem delo postaja obremenjujoča nujnost. Pomagalo naj bi namreč uresničiti željo,
ki pa ne bo nikoli zadovoljena. Delo nas tako izčrpava, saj se ženemo za nečim, kar
naj bi zapolnilo praznino. Adam in Eva si nista zaželela le jabolka, temveč nekaj,
česar nista imela.
Na začetku Svetega pisma beremo, kako je Bog delal šest
dni, sedmi dan pa je užival ob tem, kar je naredil. Delo mu ni bilo breme, ampak veselo
ustvarjanje novega, podarjanje samega sebe. Delo samo po sebi ni nekaj slabega. Je
priložnost, da sodelujemo z Bogom pri njegovem stvariteljskem delu. Seveda pa ima
vsakdo določene potrebe in narobe bi jih bilo zanikati. Prav tako pa bi bilo narobe
pozabiti, da nam današnja družba na zelo prefinjen način prebuja tudi vedno nove želje
in potrebe. Zato prosimo Gospoda, naj nas uči hvaležnosti in veselja nad tem, kar
nam je dano: življenje, talenti, ljudje, ki so nam blizu, in mnogo drugega. Le na
ta način bomo mogli svoje delo vključiti v Božje stvariteljsko delovanje in v dobro
vseh ljudi.
Misijonski namen v mesecu juliju pa nas vabi k molitvi, da bi
krščanski prostovoljci, ki delujejo na misijonskih področjih, znali pričevati
za Kristusovo ljubezen. Krščanski prostovoljec je nekdo, ki podari del svojega
časa, energije ali imetja ter na ta način svobodno in brez plačila sodeluje pri neki
koristni dejavnosti. V zadnjem času je ta oblika služenja zelo priljubljena, saj družba,
ki je sita brezštevilnih praznih besed, kliče po dejanjih. Na nek način je vsak kristjan
poklican, da deluje kot »prostovoljec« Kristusove ljubezni, kar pomeni da je vedno
pripravljen služiti svojim bratom in sestram. To se tudi dejansko že odraža v mnogih
župnijah in ustanovah. In sicer predvsem pri opravljanju nalog znotraj Cerkve, pri
pomoči najbolj potrebnim, pri izobraževanju otrok, pri katehezi, obiskovanju bolnikov,
sodelovanju v podpornih skupinah, cerkvenih zborih in tako dalje.
Značilnost
krščanskega prostovoljca je hoja za Kristusom. Le-ta človeka navdihuje in ga spodbuja
za služenje. Tudi prostovoljec, ki ni kristjan, lahko opravlja iste naloge, jih tehnično
morda izvrši še bolje, vendar pa ne deluje iz istih vzgibov, ki navdihujejo kristjane,
to je posnemanje Kristusa in njegovega srca, ki ljubi in sprejema vsakogar.
Posebni
slovenski molitveni namen pa nas v juliju vabi k molitvi za duhovnike, da
bi moč za pastoralno delo, vztrajnost v poklicu in težnjo k svetosti črpali iz zakramenta,
ki so ga prejeli pri mašniškem posvečenju. Prosimo, da bi ta zakrament duhovnikom
dajal moč in pogum, da se bodo vedno znova odločali za hojo za Gospodom in iskreno
živeli svojo podaritev njemu, ki jih je poklical.