Papež med splošno avdienco govoril o ''hvalnici Kristusu'' iz Pisma Filipljanom

VATIKAN (sreda, 27. junij 2012, RV) – »Naša molitev je sestavljena iz tišine, besed, petja in gest, ki vključujejo vso osebo: od ust do misli, od srca do celotnega telesa.« Tako je papež začel katehezo med današnjo splošno avdienco, ki jo je posvetil Pavlovemu Pismu Filipljanom, in sicer hvalnici, ki jo najdemo v drugem poglavju (Flp 2,6-11). Krščansko izročilo jo imenuje canto Christo, pesem Kristusu ali ''kristološka hvalnica''. Gre za pesem, ki govori o Kristusovi notranji drži, torej o njegovem načinu mišljenja, njegovi konkretni in živeti drži. Molitev se začne s spodbudo: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5). To, kar je v Kristusu, je predstavljeno v naslednjih vrsticah: ljubezen, velikodušnost, ponižnost, pokorščina Bogu, darovanje sebe. Ne gre le za sledenje Jezusovega zgleda kot nekaj moralnega, ampak za celoto življenja, ki prevzame njegov način mišljenja in delovanja. »Molitev mora voditi v vedno večje spoznanje in združitev ljubezni z Gospodom, da bi lahko mislili, delovali in ljubili kot on, v njem in zanj,« je zatrdil Benedikt XVI. in dodal, da je učenje te Jezusove drže pot krščanskega življenja.

Hvalnica obsega vso človeško in božansko pot Božjega Sina, vključuje vso človeško zgodovino: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6-7). Jezus, pravi Bog in pravi človek, tega, da ''je v podobi Boga'', ne živi za svojo zmago in oblast, tega ne smatra kot lastnino, privilegij, ljubosumja vreden zaklad. Ravno nasprotno: ''sam sebe je izpraznil'' in ''prevzel podobo služabnika'', prevzel je človeško stvarnost, ki je zaznamovana s trpljenjem, revščino, smrtjo. Popolnoma je ''postal podoben ljudem'', razen v grehu, ter se kot služabnik v celoti predal služenju drugim, je pojasnjeval papež. Sv. Pavel piše: »Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,7b-8). »Božji Sin je postal zares človek in je svojo pot izvršil v popolni pokorščini in zvestobi Božji volji vse do žrtvovanja lastnega življenja. Na križu je Jezus Kristus dosegel najvišjo stopnjo ponižanja, kajti križanje je bila kazen, namenjena sužnjem in ne svobodnim osebam,« je dejal papež. Na Kristusovem križu je človek odrešen in Adamova izkušnja je obrnjena: Adam, ustvarjen po Božji podobi, hoče biti kot Bog, postavi se na mesto Boga in tako izgubi izvorno dostojanstvo, ki mu je bilo dano. Jezus pa se je ponižal, prevzel je človeške pogoje v popolni zvestobi Očetu, da bi odrešil Adama, ki je v nas, in človeku povrnil izgubljeno dostojanstvo.

»V molitvi,« je dejal Benedikt XVI., »v odnosu z Bogom, odpremo svoje misli, srce in voljo za delovanje Svetega Duha, da bi tako vstopili v dinamiko življenja.« Človeška logika pogosto išče uresničitev same sebe v moči in oblasti. Človek še naprej hoče z lastnimi močmi zgraditi Babilonski stolp, da bi sam dosegel Božjo višino, da bi bil kot Bog. Učlovečenje in križ nas spominjata, da je polna uresničitev v tem, da svojo voljo uskladimo z Božjo, da se izpraznimo lastnega egoizma in se napolnimo z ljubeznijo Boga in tako postanemo zares sposobni ljubiti druge. »Človek ne bo našel samega sebe tako, da bo ostal v sebi, potrjeval sebe; človek se najde samo takrat, ko izstopi iz sebe,« je poudaril papež in dodal, da v tem, da je Adam žele posnemati Boga, ni nič slabega, le da je imel napačno idejo o Bogu. »Posnemati Boga pomeni izstopiti iz sebe in se dati v ljubezni,« so bile papeževe besede.

V drugem delu Pavlove hvalnice je v ospredju Bog: »Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom« (Flp 2,9). Ta, ki se je globoko ponižal, je sedaj povzdignjen nad vsako stvar ter dobi ime Kyrios, Gospod, najvišje dostojanstvo in gospostvo. Pred tem imenom se »pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,10-11).

Benedikt XVI. je izpostavil dva pomembna poudarka, ki ju za našo molitev ponuja hvalnica iz Pisma Filipljanom. Prvi govori o poimenovanju ''Gospod'', ki je usmerjeno na Jezusa. On je edini Gospod našega življenja med mnogimi ''gospodarji'', ki nas želijo usmerjati in voditi. Zato je po papeževih besedah pomembno imeti vrednostno lestvico, na vrhu katere je Bog, da bi s Pavlom lahko rekli: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda« (Flp 3,8). Zaradi srečanja z Vstalim je spoznal, da je on edini zaklad, za katerega je vredno porabiti lasno bivanje. Drugi poudarek se nanaša na prostracijo, upognitev kolena v molitvi. Poklekniti pred Najsvetejšim zakramentom ali klečati med molitvijo izražata lastno držo čaščenja pred Bogom, tudi s telesom. Zato je pomembno, da te geste ne opravljamo iz navade in v naglici, ampak zavestno. »Kadar pokleknemo pred Gospodom, izpovemo svojo vero vanj, priznamo, da je on edini Gospod našega življenja,« je poudaril Benedikt XVI. Ob koncu kateheze je vernike povabil, da v molitvi uprejo pogled v Križanega in se pogosteje zaustavijo v čaščenju evharistije, da bi njihovo življenje tako vstopilo v ljubezen Boga. Sklenil je z molitvijo sv. Frančiška pred Križanim: »O Vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.«

Audio: